Kot že vprašanje pove. Poročena sva 4 leta, zdaj sva začela razmišljati o otrocih, bi jih rada imela, ampak logistika mi je uganka. Oba delava do 18. ure, na odgovornih del. mestih, nimava staršev v kraju, kjer bivava, tako da bi bila sama za otroka. Nujno bi morala najeti varuško, da bi otroka hodila iskat v vrtec in ga imela do prihoda moža ali mene. Sem se že zanimala za kakšno drugo delovno mesto, kjer bi prej končala delo, ampak v mojem fohu tega enostavno ni. V najboljšem primeru bi bila doma ob 17.uri.

Ali naj se potem ukvarjava z otrokom zvečer in ob praznikih ter vikendih? Pa tudi za varuško sem se zanimala, ampak bo tudi to težko dobiti. Kdo bi za uro ali dve dnevno pazil otroka? Bi verjetno moral biti kak znanec ali sosed, sorodstva nimamo.

Kako ste vi uredili te stvari?

Prvo leto si tako ali tako na porodniški, kasneje lahko delaš polovičen del. čas, lahko ostaneš doma, lahko menjaš službo, lahko jo menja on… Teoretičnih možnosti je veliko 🙂

če si nihče od vaju vsaj v prvih par letih ni sposoben odpovedat karieri, t.j. službi do 18 zvečer, je mogoče bolje, da se otrokom odpovesta.

A je to načrtovanje imeti otroka, ali indeks rasti delnic na borzi.Ok je treba planirat, ampak takole hladno. Ne ne ga še imet.Se bo kaj zataknili, bo pa on kriv, da ni šlo po planu kot je bilo načrtovano in naj bi bilo izpeljano.Hladno.

Ne razumem. A tebi bi bilo bolj všeč brez razmisleka narediti otroka, potem bomo pa že videli kako bo naprej? Midva pač nisva taka tipa. Če naj bi imela otroka, si želiva posvetiti se mu po najboljših močeh.

Žal polovični delovni čas ne pride v poštev. V tem fohu je zakon ali delaš tako, kot je treba, ali sploh ne delaš. je tudi veliko izobraževanj in podobnega. Sem razmišljala tudi o tem, da bi nekaj let ostala doma, ampak bi nam potem finančno težko zneslo. Pa tudi jaz bi v tem času popolnoma zgubila stik s fohom.

In ne, nisem hladna oseba. Če o otroku razmišljava in načrtujeva, ne pomeni, da nimava čustev. A ti si pa kar na horuk sledila materinski biološki potrebi ne glede na to, ali imaš možnosti imeti otroka ali ne?

Nimam besed ob takem egoizmu. Razumem, da mora človek hoditi v službo, da preživi, vendar saj mora tudi dihati. Res je veliko možnosti, tako kot so predhodnice napisale samo tudi volja je potrebna.

Če imata odgovorni službi, najbrž ne zaslužita slabo in torej ne bo problem s plačilom varuške. In dobi se jo tudi, če se jo dovolj časa išče. Mi smo celo razmišljali o taki nadomestni stari mami ali celo mladi “guvernanti”, ki bi prišla živet kar k nam (če si Britanci privoščijo au pairs, zakaj si jih ne bi mi). Če jih nameravata imeti več, jih imejta enega za drugim, potem pride skrajšan delovni čas in podobno.
“Ampak”, tako butastega razmišljanja pa že dolgo ne. Veš, eni imajo otroke tudi z glavo, ne samo s hormoni in “bo že kako” in “saj bodo stare mame pomagale”.

Midva sva se odločila za otroka, kjub temu, da tudi nimava nobenih sorodnikov in znancev v bližini.
Je pa res, da sem se jaz odpovedala “bleščeči” karieri in imam bolj na easy službo, medtem ko mož hodi domov tudi okrog 18. V službo hodim prej, tako da sem tudi prej doma. Zaenkrat gre, smo pa komaj na začetku.
Po moje se mora vsaj eden “žrtvovati” in biti čimveč z otrokom, kajti potem res nima smisla imeti otroka. Čemu? Da ti ga vzgajajo tuji ljudje, čez vikende se res ne da vse nadoknadit.
Sem celo razmišljala, da bi ostala doma in sem se težko odločila, da grem v službo, a sem morala malo spremeniti okolje in sem zdaj trenutno zadovoljna, da sem se tako odločila.
Srečno.

se popolnoma strinjam s predhodnicami. Bolje da otroka nimaš, ker ga boš videla 1-2 uri na dan. koga bo otrok imel za starše in vzgojitelje – vaju ali varuške?

Me prav zanima kateri je tak strašen “foh” da ne more malo brez tebe…

Še to, sem pozabila.
Hčerka je v vrtcu, imava pa tudi varuško, ki nama občasno pomaga za kako uro ali dve, ko imava nujne opravke.
Siecr pa malo povsod “vlačim” seboj:-)
Če nimaš nikogar (starih mam in ostalih zastonj varušk) moraš ja, malo razmišljati tudi z glavo in ne samo sldeiti svojim hormonom.
To je samo pohvalno, ker če bi midva vedela, kako naporno je vse usklajevanje in prilaganje, bi se sigurno preselila kam bližje staršem…

Nisem rekla da si hladna oseba, ampak da zelo hladno razmišljaš o povečanju družine.Preveč hladno. Nikjer nisem zasledila neke velike želje. Torej, če se ne da nič spremeniti, če se ne želi nič spremeniti, pač nimaš otroka.

To je res, potrebno bo veliko prilagajanja, sprememb in morda odrekanj. In če je želja velika, potem tudi to ne bo ovira…

Če bi pa vaši tastari takole ziheraško razmišljal, pa vas ziher zdaj tlele ne bi bilo. In bi ne mogli hvaliti kako zlate stare ste imel in imate še baka servise.Ok vse kar je prav, po pameti, ampak takale preračunljivost,kjer je volja se vse da, kjer je pa ni, je pa itak vsak izgovor dober.

Vse je stvar prioritet in, vse se da, če se hoče.
Se pa strinjam, da s takim življenjem kot ga imata sedaj + otrok, ne bo šlo. Nečemu se bo potrebno odreči.

Nehajte ga srat (oprostite izrazu). Predvsem v času naših staršev le-ti niso delali do 17h ali še dlje, ampak so bili veselo ob 14h ali 15h že doma. To je prvo. Drugo pa, punca izredno pametno razmišlja. Ni res, da hladno razmišlja, ampak zelo trezno. Poskuša najti način, da si uresničita željo po otroku brez da bi žrtvovala željo po osebnem poklicnem uspehu. To je absolutno prav. Če obstaja način ne vem, nekaj nasvetov si prejela že zgoraj, je pa res, da verjetno vključuje takšno ali drugačno odrekanje. In če ni druge možnosti, otroka pa si želiš, se pač prilagodiš. Me je pa kar vrglo s stola, kako so te napadli. Sama sem namreč v podobni situaciji. Z izjemno uspešno kariero na odgovornem delovnem mestu pač ne morem ob 16h iz službe, kaj ne ? Po drugi strani partner dela v trgovini, kjer se dela 8-12 ur na dan (vikende hvalabogu ne). In kaj sedaj ? Imava precej velik kredit za stanovanje, tako da odpade opcija, da bi eden ostal doma, pa tudi varuške si ne moreva zaradi kredita na izi privoščit. Recite temu hladno razmišljanje, ampak za mene so vse to stvari, o katerih premišljujem na dnevni bazi.

Ne vem, meni se načeloma zdijo tiste, ki materinski nagon naredijo za cilj vsega, precej bolj problematične od tistih, ki nagona po potomcih nimajo veliko. Ker ljudje z malo nagona si ne delajo utvar, da so idealni bodoči starši, medtem ko ženske, ki se nagonu predajo povsem brez zavor in sebe vidijo izključno v vlogi “predane” mame, na koncu naredijo veliko škode tako partnerju kot otrokom.

Če si avtorica te teme in njen partner otrok v resnici ne želita, je veliko bolje, da se jima zdi vsaka ovira nerešljiva, kot da se sicer odločita za otroka, ker se “tako spodobi” in ker bosta zato izpadla “normalen par”, potem jima bo pa otrok odveč in bo odraščal od fizično in čustveno odsotnih starših.

V dilemi, dobrodošla na forum, kjer je imeti otroka nekaj, kar pač narediš in ne razmišljaš o tem. Ker imeti otroka ni nekaj, o čemer razmišljaš, pač pa nekaj, kar te zadane kot strela z jasnega, nepredstaviljiva ljubezen, ki se ji ne moreš upreti in razmišljanje z glavo je tukaj za večino nadforumovk nekaj groznega, hladnega in nesprejemljivega. Njih večinoma prevzamejo hormoni in grozna želja po otroku in potem imajo otroka ne glede na to, kakšno je finančno stanje (bo že kako), ne glede na to, kakšno je ljubezensko razmerje med partnerjema (otrok bo popravil zadevo), ne glede na službo in kariero (briga me kariera, itak mi za službo dol visi, važen je otrok, ki se mu bom 130% predala, pa če tolčemo dan za dnem polento in riž).

Si pač spoznala ozko omejeno razmišljanje tukajšnjih forumovk, ki jim je kariera ženske nekaj groznega in želja po otroku nekaj, kar je nad vsem ostalim, jebiga.

Jaz pozdravljam tvoje trezno razmišljanje. Pomoči pač nimaš, bog pomagaj, in v taki situaciji MORAŠ razmišljati o tem. Pusti tiste, ki imajo mame in tašče in taste in očete in še kakšne sestre in brate na dosegu roke, hkrati pa jim dol visi za svoj poklicni razvoj in pojma nimajo, kaj pomeni uživati v svojem delu. Mislijo, da zato, ker uživaš v tem, kar delaš, ne moreš biti dobra mati. Da enkrat ko dobiš otroka, moraš živeti samo zanj, vse ostalo mora postati postranska zadeva.

Če je želja po otroku v vaju dozorela, pač sprejmi tisto službo, kjer bi bila prej doma, naj tudi mož pogleda v tej smeri, hkrati pa seveda sledi tudi svoji poklicni karieri, če ti veliko pomeni. Za nekaj ur si najemi varuško, gotovo se dobi v tvoji bližini. Obstaja pa vedno več podjetij, ki so družini prijazna in ki imajo v sklopu hiše tudi vrtec za otroke zaposlenih. Tam tudi bolniške niso problem. Kariera in otroci ni nekaj, kar se že samo po sebi izključuje, bo pa potrebnih nekaj takih in drugačnih kompromisov.

Hvala nekaterim, ki me razumete. Otroka si v resnici želiva. Do pred kakšnim letom nisva o tem razmišljala oziroma sva rekla, da bova s tem še malo počakala, ker ne čutiva kakšne velike želje po njem. Zdaj naju vedno bolj “prijemlje” želja ali nagon po otroku. Gledam matere z vozičkom in si tudi jaz želim voziti našega nadebudneža. Ne, daleč od tega da bi hotela imeti otroka samo zato, ker je tako normalno. Če naju ne bi zgrabila želja, bi bila pač še naprej brez otroka.

Ampak seveda se je s tem pojavilo ogromno drugih vprašanj. Nočem pa imeti otroka na vrat na nos in ga potem videti samo urico na dan. Rada bi prej menjala službo za kakšno bolj ugodno in se malo pozanimala kako gre tistim, ki ste v podobni sutuaciji. Ali sem zato čudna?

Ravno to je bilo čutiti iz posta. Ne da bi si strašno želela otroka, ampak po 4 letih poroke, fantastični karieri, udobnem mat. položaju, spada zraven še idealno dete ne.To kar pišeš v drugem delu roji po glavi njima, ne nam.Kaj želi avtorica, da sočustvujemo z njo, da jo po glavi, ali da ji rečemo seveda imaš prav, ker ne moreš. Naj pove, pa bomo kimale, ker ji pa čisto noben komentar ni všeč. Sto ljudi,sto čudi. In nikjer ne piše da je s kom, ki se ne strinja z njo, kaj narobe, ali da je z njo kaj narobe, ker tako razmišlja.In ne lepit povsod razno raznih psihologij pa travm, ker meni osebno že malo presedajo.Meni osebno, zato ne rabim odgovora.

“Strašna želja po otroku” velikokrat pomeni eno od naslednjega:
“se mi ne ljubi končati faksa”
ali “se mi po porodniškem dopustu ne da nazaj v službo”
ali “mož ga noče, ampak jaz mu ga bom že podtaknila”
ali “bije mi biološka ura in če ga hitro ne naredim, mi bo še tale moški pobrisal”
ali “ga imajo že vse moje sošolke, kaj sem jaz kaj slabša?”

Kot že zgoraj rečeno, ene ženske vseeno uporabljajo za življenje tudi možgane, ne samo jajčnikov.