kako naj imava otroka?
Ajajj, pa kaj vzgajate ve, čustvene invalide? Ne morejo brez mamice, se je oklepajo za krilo? Vsaka družina je zgodba zase, tukaj ne moreš posploševati v stilu, ja, da bo otrok “normalen”, potem rabite dnevno z njim preživeti vsaj 3 ure. Ma dajte no, to na ves glas vulite samo tiste, ki si kaj drugega kot to v življenju niste zastavile za cilj.
Prav smešne ste, kajti vsakokrat ko nekdo napiše tole o kvaliteti, ste tukaj, da poveste, kako se motimo. Ja, samo vaši otroci imajo to kar rabijo, druge pa zanemarjamo svoje otroke, ker jim ne posvetimo min. 3 ure dnevno. Se že sekiram.
Moja mama meni ni posvečala cele popoldneve, je bila karieristka, kar je bilo v tistih časih bolj redko, in ja, kot otrok sem ji to zamerila, ker nisem razumela. Zdaj pa še kako dobro razumem, in sem ponosna nanjo, ker je veliko dosegla, čeprav so ji vedno metali polena pod noge. Spoštujem jo in sem ji hvaležna za vse kar me je naučila kajti to kar mi je dala, je vredno več kot to, da bi cele popoldneve z mano risala, žogo brcala in ne vem kaj še vse. Pa je delala tudi to in še več. In v puberteti me je dobro usmerjala, glede na dano situacijo. Vedela sem, da se lahko na najo zanesem 24/7, vse leto, vedno in povsod in da ji lahko povem vse. Čudno ne, ko pa bi moralal biti čustveni invalid?
Teorije so eno, praksa pa drugo. V praksi šteje predvsem to, kaj znaš otroku dati na ravni ćustvene inteligence, vse ostalo se bo naučil in spoznaval sam.
Če si otroka želita, ga imejta, ampak pazita da mu bosta posvečala dovolj časa, predvsem kvalitetno preživetega časa. Npr. če se odločita za varuško in potem otrok z vama preživi sak dan od 18h in vikende, ne sme biti nevarnosti da bosta takrat preutrujena ali prenapeta zaradi dolgega delovnega časa, ampak morata vložiti v ta čas z otrokom maksimum, če ne otroku ne dobro, vidva pa tudi ne bosta zadovoljna, ker bosta konstantno utrujena in ne bosta imela časa samo zase.
Meni se zdi dobro,da razmišljata o tem in ne ženi si k srcu ”napade” od drugih, ki bi očitno otroka imeli kar brez premisleka. Tut če ”se zgodi” in otrok ni načrtovan, verjamem da se mu zaradi tega ne godi slabo in ga imajo starši ter sorodniki radi, vendar se mi zdi vajino premišljevanje o tem na mestu, saj razumem to kot iskanje najboljše možnosti za otroka.Vidim, da se zavedata odgovornosti starševstva. Ampak menim, da se bo ob takem koraku vsaj eden izmed vaju moral odreči takšni službi, kot jo ima zdaj.
V dilemi, še vedno nam nisi izdala svojega ‘foha’. Očitno le ni tako pomemben kakor praviš da je…
Pa še to mi povej- kaj boš pa mislila, ko boš en dan morala zamenjati službo zaradi takšnih ali drugačnih stvari? “O, poglej, zdaj pa imam čas za otroka…”.
Upam le, da se ti to ne bo zgodilo pri petdesetih, ko bo za vse že prepozno…
Poglej malo po ostalih državah Evrope. Matere niso doma celo leto z visokim prihodkom. V marsikateri je delo do večera normalno in v marsikateri so tudi šole do večera. Ali pa ni državnih vrtcev in plačuješ več za privat varstvo, ki se pač prilagaja potrebam. Ponekod matere ostanejo nekaj let doma, ponekod delajo maj ur ali delajo manj dni v tednu, ali se izmenjujejo z očeti ali pa enostavno otrok preživlja kakovostni čas s kom drugim. Meni to ne paše, sem jutranji tip, ko se stemni se mi zeha, zato želim z ljubljenimi ali svojimi hobiji preživeti popoldan in ne poznega večera. Zato raje živim v Slo, čeprav bi kje drugje imela boljše skupne pogoje.
Pa tudi v slovenski zgodovini je bila malce drugačna situacija – porodniške so bile hudo kratke, bili so izmenski šihti, ogromno staršev je po šihtu v fabriki delalo na kmetijah ali vsaj zidalo bajto…otroci pa so bili pri tetah, babicah ali pa pač na prahu gradbišča. Ali pa je bila izmenska celo šola, pa so bili mulci v šoli popoldan, starši v službi dopoldan. Vse se preživi in odnos med starši in otrokom definitivno ni zgolj v kvantiteti, še manj žrtvovanju.
Hočem reči, da delo do 18 ure ni nobena katastrofa, kje bo malček tačas ko bosta v službi je treba urediti tako ali drugače. Koliko je verjetno, da dobiš mesto v običajnem vrtcu? Mogoče moraš tako ali tako iskati drugo varstvo. Če imata odgovorna delovna mesta, potem denar ni hud problem. Praviš da starši niso v istem kraju. Obstajajo pa, in bi pomagali? Se lahko kdo seli, oni, vidva?
In veš, službo le malo bolj kritično preceni. Če “ni pogojev” da bi delala skrajšani delovni čas, le kako si boš potem upala iti na porodniško za celo leto? Ker je to samoumevno, ker ti pripada? Potem ti pripada še kaj. Če si na odgovornem mestu, pomeni da si dobra. Če si dobra, te pameten delodajalec želi obdržati. Če ni pameten, ali enostavno nisi tako dobra (ali mož), zakaj si tako zelo želiš obdržati enako službo? Ne se uklanjati nekim splošnim ustaljenim vzorcem, ki nimajo prave podlage. Vse živo se da prilagoditi, samo upati si moraš zahtevati zase. Nekdo se mora upreti prvi …no če te bo sploh motilo. Ampak to boš videla potem.
Pogum!
ne zalim te, ampak nekaj ne razumem.
sama sem mati treh otrok in ko sem si zelela prvega ltroka sem vedela da sem redi, da je to to, ceprav sem imela takrat sluzbo za dolocen cas, hocem reci da to cutis v sebi, ce si v dvomih potem tu nekam ne stima.
ne razumem pa tega, da to sprasujes na forumu, ok sej je forum za vse, ampak meni kaj takega ne bi padlo na pamet da sprasujem ljudi o teh stvareh, razen ce te je tako strah da se sama ne ves kaj bi in si v stiski bi ne bi…
ce jaz hocem biti mama in je to zelja iz srca, potem bom, hocem reci da to pride od znotraj in te nic ne ustavi ne sluzba ne kariera.
Lepo, da razmišlaš o vseh možnih scenarijih, ampak če bi vse ženske tako razmišljale, nebi nihče imel otrok. Pa jih imajo, takšne brez zaposlitve, takšne z delovniki za polovičen delovni čas, takšne z napornimi službami, takšne s starimi starši v bližini in takšne brez njih.
Vse se da, če se hoče, neboš ne prva ne zadnja. Lahko poiskusiš in če ugotoviš, da ti je pretežko pač iščeš neko drugo delovano mesto, ali če sta dobro situirana ostaneš kakšno leto ali dve doma, lahko si pomagaš z varuško, ki bo vredna zaupanja, lahko se z možem kako izmenjavata in vsak dan drug pride kakšno urico prej domov, lahko kakšno od obveznosti v službi delaš od doma ( doba interneta pa to).
Denar pri vama očitno ni tak problem, že zato si v boljši situaciji kot marsikdo v tej državi.
Če pa si želiš kariere in popolno se posvetiti službi, pa to tudi ni nič slabega. Nikjer ne piše da moraš imeti otroka, niti kdaj ga moraš imeti. To je tvoja osebna odločitev.
Ljudem pa tako ali tako nikoli ni prav, če si 22 je baje prezgodaj, če si 40 prepozno, če jih nimaš si čuden, če jih imaš veliko živiš na račun države, če dva zaporedoma izkoriščaš delodajalca, če je prevelika razlika med otroci je to slabo za njuno vzgojo 🙂 .
Poslušaj svoje želje in svoje srce, pa na moža tudi ne pozabi :). Srečno!
Vzameta k sebi varuško in to je to. Otroku se pa max posvetita ko ste skupaj …včasih je kvaliteta bolj pomembna od kvanitetete. Nedavno se je vrnila soseda iz avstralije … bila je varuška v družini (pa ne grozno dobro sotječi) kjer se je mama po porodniški (3 mesece) odločila da gre nazaj v službo. In imajo že enega otroka. Oba starša delata do 18.00 ure in so zadevo rešili z varuško. Če delata do 18.00 pač začneta kasneje predvidevam. Seminarji in podobno … ga pa vzameta kam zraven, to je dokaj redna praksa zunaj. In ja, ogromno je prilagajanja, toda prva 4 leta so navadno težka, ko te otrok fizično bolj potrebuje, potem pa je lažje. Le vzgojiti ga je potrebno v odgovrno osebo, ker se sicer zna zaplesti kasneje v življenju.