Jaz verjamem. Ker imam neke vrste izkušnje. Kaj pa ve? Ima kdo kakšne izkušnje, srečanja z drugimi na onostranstvo?

Brez žaljivk prosim, ker je ena enkrat na temi o veri na pisala da je to nevem kakšna primitivnosti. Ravno ona pa je nabolj primitivna ker ne more dojeti da niso vsi kot ona.

Ja, jaz verjamem.

Žal brez zbadanja gotovo ne bo šlo. Moraš računati, da je to forum, ki ga ene imajo za stresanje svoje slabe volje.

Ne verjamem.

Jaz načeloma v to ne verjamem, ker ni nobenega pametnega dokaza o tem. V stvari, ki mi jih ne dokažeš pa pač težko verjamem.

Ampak mi je pa lažje reči, da zdajle moj oči s teto pije pivo pa namakata noge v morju, ko pa da pomislim, da ju ni sploh več… tko mal za tolažbo. Se lažje sprijazneš s tem, da nekoga ni, ker je nekam drugam šel, ne pa da je to konec pa pika.

Verjamem.

Ja itak, jaz sem že 17x umrl, pa še vedno lahko srfam po netu.

Ocka

VERJAMEM! Saj me edino to drži pokonci.

Če ne bi verjela bi že zdavnaj končala to bedno življenje

To je pa paradoks. Zakaj bi končala življenje, če bi vedela da potem tam nič več ni?

Ne. Ko se ustavi srce in kasneje zamre vsa mozganska aktivnost (z izjemo tistih redkih primerov, ko nastopi mozganska smrt prej), nima vec kaj biti, po mojem mnenju seveda Kaj naj bi obstajalo, ce ni mozganske aktivnosti? Me ni vec.

nekako ne verjamem.

Ne verjamem.
Vem.

DA

verjamem, po smrti je življenje.
morda neka razlaga: danes znanost pozna vsak košček našega telesa, do najmanjšega delca. Lahko naredijo kožo, ledvico, roko, pa ni da ni. Zakaj ne more dati v narejeno telo življenja?

ker je to nekaj, kar se ne da prijeti ali ustvariti, ampak je že ustvarjeno, si samo izbere vrata, preko katerih bodo vstopili.

telo res umre, zgnije, ga požrejo črvi, ga upepeljijo, kam pa gredo čustva, energija, kako pridejo, to ostaja v tistem neoprijemljivem ali dokazljivem delu.

nekaj obstaja v naših telesih, kar ne umre z odmrtjem telesa. Če torej nekaj ostane, potem je zelo važno, kakšno bo to ob naši telesni smrti in za to se jaz borim, da bo tisto čimboljše.

Kakšno, pa tako ali tako nimam pojma, ampak delam pa na tem.

primož

Hm, Primoz, kako to mislis, kam gredo custva… Custva so procesi v mozganih. Ce mozgani odmrejo, ce ni vec pretoka elektricnih impulzov in snovi, ki so ta pretok krmilile, custev ne more biti vec. No, kot receno, po mojem mnenju.

Vem, da ne obstaja.

@Primož….energijo zaužijejo črvi, kot si sam lepo napisal oz. se sprosti z gorenjem, ne boš menda zanikal, da se ogreje prostor. Tako gre to.

Ne verjamem.

Z veliko verjetnostjo bi si upala reči, da posmrtno življenje in reinkarnacija obstajata. To področje sem prek zanimivih ljudi, ki so mi prekrižali pot, ter redkih zapiskov (v slo, srh ali moji stopnji znanja primerni angleščini) spoznavala že v najstniških letih. Predvsem v zadnjih letih, delno pa že prej, sem prihajala v stik z ljudmi,za katere bi se dalo trditi, da so doživeli tovrstne izkušnje (prehod in/ali spomin na katerega od minulih življenj). O tem sem tudi veliko prebirala in se družila z ljudmi, ki imajo vsaj del tovrstnega znanja. Tudi sama jih imam. Ne gre zgolj za direktne spomine (ki bi prej utegnili biti plod domišljije), ugotovitve iz regresij, ampak tudi za zanimiva “naključja”, prebliske, občutenja in vedenja o stvareh, ki naj bi jih nikakor ne mogla vedeti (npr.precej natančen opis domačije starih staršev človeka, s katerim sva se takoj “začutila” – tam seveda nisem nikoli bila).
Zgolj kot zanimivost: Tudi krščanstvo je do 6. stoletja priznavalo reinkarnacijo.

Pomenljiv je podatek, da živ človek tik pred smrtjo tehta več kot sekundo po smrti. Torej telo zapusti duša, ta pa je večna, vsaj po moje. Tako, da jaz verjamem, da se življenje s smrtjo ne konča. V vstajenje pa ne verjamem.

Ne verjamem.
Če umreš, nisi več živ. Če nisi živ, ni življenja.
Mogoče ostane za tabo neka energija. Mogoče.

verjamem, imela neko lastno izkusnjo.

Ne verjamam, čeprav mi je reinkarnacija zanimiva reč če bi obstajala.