iskanje partnerja
Tamara po internetu lahko najdeš tudi resnega partnerja. Res pa je, da moraš imeti zelo zelo odprte oči, da ne nasedeš. Govorim iz lastnih izkušenj, tako da…. :)) Kar nekaj časa že skupaj in imava prekrasnega sončka, ki je samo še okronal najino srečo.
Zato…Venera, kar pogumno.
Strani pa ti ne morem priporočat, ker sem ga jaz “ulovila” na IRCu.
Tudi jaz sem našla svojega partnerja na internetu, čeprav ga nisem iskala. Verjetno je tudi to razlog, da sva se našla. Nekoga ne najdeš takrat, ko ga iščeš, ampak takrat, ko ti je usojeno…
Mimogrede, kmalu bova dobila otroka in res sem hvaležna internetu, saj je bilo najino življenje prej tako različno, da se na drugačen način verjetno ne bi srečala.
Pa še tole: na internetu je veliko “čudnih” (blag izraz) ljudi. Zato ti priporočam, da ne daješ preveč osebnih podatkov in se tudi za morebitno kavo z neznancem dogovoriš na javnem kraju. Čez nekaj časa pa te naj pokliče prijateljica in ti da izgovor za eleganten odhod, če ne bo tako kot bi želela.
Lep dan,
Irena.
A ni lepo, da človeka spoznaš še drugače? Brez osebnega stika ne gre pri tem, ampak vedno je dobro imeti še kak pogled več.
Sicer pa… misliš, da se res da človeka tako začarati, da pozabi na vse moteče stvari in se zanaša samo na online podobo? Dvomim. Vseeno ti mora biti tudi v živo tako ustrezen, da gre odnos naprej.
Irena napisal:
> Pa še tole: na internetu je veliko “čudnih” (blag izraz) ljudi.
Povsod je veliko čudnih ljudi. In ti čudni ljudje bodo vedno šli tja, kjer je dovolj ljudi. Internet tu ni izjema.
> Zato ti priporočam, da ne daješ preveč osebnih podatkov in se
Kot povsod.
> tudi za morebitno kavo z neznancem dogovoriš na javnem kraju.
pametno.
> Čez nekaj časa pa te naj pokliče prijateljica in ti da izgovor
> za eleganten odhod, če ne bo tako kot bi želela.
Kaj pa preprosto vstati in zaključiti zmenek?
… ja , predvsem ti mora biti na zunaj všeč…pa lahko vsi plauzajo, kako videz ni pomemben….o, pa še kako je…nič ne pomaga, če se še tako štekaš po netu…potem v živo lahko rata pa prava polomija..sploh , ko si o enem človeku ustvariš predstavo, ko ga imaš že točno pred očmi….potem pa….ko ga zagledaš, vidiš , da to ni on…..
…jest imam eno tako hudo…prek telefona……kako sva se dobr štekala, kakšen glas je imel….zdel se mi je, da kar ne morem več brez njega….nato pa prikoraka k meni.. z rdečo vrtnico…jest pa skoraj v jok…sodelavci so rekli, da me bolj poparjene, bolj na tleh še niso vidli, he he ..čist drug je bil kot moj žični junak….
..in ..ko se sedaj prisveti mimo, je možakar čist o.k…..nič mu ne fali…..samo takrat je bil popolnoma drugačen od moškega, ki sem si ga jest zamislila….
….ne vem..morda drugi drugače mislite………
Preko interneta najlazje vzpostavis stik, vendar najprej spoznavas osebnost. Mislim, da se kar kmalu pokaze (se prej kot v navadnem pogovoru v zivo), ali se znacajsko ujemata. Vidis lahko tudi, koliko je izobrazen, artikuliran, kdaj je prost, skratka, kup informacij. Zlahka lahko tudi prekines stik, ce ti kaj ni vsec. Ne mores videti, ali je porocen, kako zgleda itd. Za prvo srecanje v zivo si zato izberes raje kaj previdnega, kaksen javni prostor, ni treba, da si sama. Jaz mislim, da je internet idealen za spoznavanje ljudi s podobnimi interesi in tudi za spoznavanje partnerjev.
Znanec mi je pravil, kako se je na netu izdajal za dekle in tako osvajal fanta, da je bil že pred tem, da “jo” poroči! Šala je bila preveč kruta in znancu je bilo potem precej žal, da je moral fantu podreti vse upe…
Jaz mislim, da se na net ni zanesti oz. da je dobra zveza preko njega pravi čudež. Vsekakor čestitke tistim, ki jim je v resnici uspelo.
Kar sem jaz spoznal ljudi preko interneta, so bili vsi brez izjeme v redu, kar za ljudi, ki jih srečam po lokalih ali diskotekah ne morem rečt. Sicer nisem iskal partnerice, temveč smo se le forumaši dobili na srečanju, malo poklepetali, spili in tudi naplesali.
Če bi napisala zraven še kaj o sebi in pripisala mail, bi se ti pravgotovo kdo javil.
Kar se pa srečanja tiče, pa si ni treba delat nikakršnih utvar, preprosto se dobita nekje na tujem terenu brez obveznosti na kavi. Če ti bo všeč prav, če ne pa tudi izgubljena ura in pa strošek za kavo najbrž ne bo prehud udarec zate. Izgubiti nimaš kaj.
frfra si je za svojo nelagodnost čisto sama kriva, ker si je kar na podlagi glasu ustvarila svojo idealno podobo o moškem, ki ga ni še nikoli videla. In ker je fant odstopal od njene predstave, je bila pač razočarana. Najbrž tako grd ni nihče, da ne bi z njim lahko spila eno kavo, potem pa adijo, če ti ni všeč.
Ojla drage ircarke!
Mene pa zanima to ko ste nasle svoje partnerje preko irca niste nikoli pomislile da niste bile recimo edine s katerimi je klepetal vas partner,mislim to takrat ko ste bile ze v resni zvezi?Ali pa da to ne počne se sedaj,ne vem mene bi mogoce motilo ce bi bil z mano in bi potem nadaljeval s tem.Kaj pa vi mislite o tem?
Še moj pisker:
tudi midva sva se spoznala po internetu (nekaj podobnega kot kupido) in imava majhnega fantka, ki je tik pred vrtcem (jaslimi).
Moj nasvet: dopisujta se par mesecev, potem naj sledi zmenek v živo. Če bo par mesecev zadeva prekoneta funkcionirala, potem ni vraga, da nimata prcej skupnih točk. Dopisovala sem se kar z nekaj tipčki, a večina bi jih šla že po treh mailih najrajši na zmenek. Nop, bilo je konec dopisovanja, solzice ipd.
Pri tem je bilo drugače: včasih sva se (v mailih) sporekla, a sva se znala opravičiti in sprejeti menenje drugega (isto še danes); po treh mesecih na trnih šla na prvi zmenek (dvourni, na razstavo). Uf, kako je bilo vznemirljivo, ker je vse tako lepo dolgo trajalo, bilo napeto in nič prehitevalo. Korak za korakom.
Miki
******Dopisovala sem se kar z nekaj tipčki, a večina bi jih šla že po treh mailih najrajši na zmenek. ********
A ni boljše, da greš čimprej na zmenek? Tako imaš manj časa, da si ustvariš neko virtualno (sanjsko in napačno) podobo o dopisovalcu.
Vsaj veš prej, kdo je na drugi strani in si marsikaj napačno ne domišljaš.