Lepo pozdravljeni,
oglašam se vam s svojo zgodbo, ker bi rada kakšen nasvet.
Pred petimi leti sem se razšla z dolgoletnim fantom. Skupaj sva bila 9 let in skupaj sva izgubila otroka, od takrat je šlo samo navzdol. On je bil čustveno zaprt. Začela sem zbolevati in je šlo na bolje šele, ko sva se razšla. Nisva se nič pogovorila, enostavno sva odšla vsak na svojo stran, kot da ne bi bila skupaj 9 let. Šele po dolgem času sem izvedela tudi, da me je varal.
Po nekaj letih samskega življenja, ko sem se spet našla in normalno zaživela, sem spoznala fanta, ki se je zelo potrudil, da me je osvojil. Enostavno, ko me je zagledal, se je odločil: ta bo moja.
Jaz se nisem mogla takoj predati, bala sem se. A ker je bil vztrajen, navdušen in prijazen, sem popustila. Tudi on je imel za seboj dolgoletno zvezo, v kateri ga je pa varala punca. Jaz sem na začetku se velikokrat spominjala prejšnje zveze in tudi kakšno stvar primerjala, predvsem pa nisem mogla pozabiti otroka. A to je počasi izzvenelo.
A se je začelo nekaj čudnega. Moj fant se je včasih brez razloga pomračil, takrat sem se ga navadila pustiti pri miru. Govoril mi je, da razmišlja o poslu, ker je bil takrat pred velikimi začetki na tem področju.
Veliko mi je bil pripravljen pomagati v vsakem trenuku, bil je nežen in jaz sem na podlagi prejšnje izkušnje mislila, da je to največ, kar sem lahko dobila. Prejšnjič namreč nisem imela nobene pomoči, za vse sem bila sama.
Ampak vseeno sem bolj in bolj trpela. Konfliktov zmeraj le več, ki so se končevali z uničujočimi besedami in tako, da se tudi po več dni nato nisva videla. On me je stalno klical, hotel iti povsod z mano. A velikokrat se je zaprl, jaz tega nisem razumela, počutila sem se, kot bi prenesel name vso negativo. Nato sva si spet skočila v lase.
Jaz sem ob tem trpela, nisem razumela, zakaj se gre. Postajala sem že prav obsedena,kar malo histerična.
Na podlagi tega sem tudi zbolela in zadnje pol leta hodila od zdravnika do zdravnika. Huda izčrpanost, stalne viroze, vročine…
Ugotovila sem, da ne morem več. Morala sem prekiniti.
Jokala sem pred to odločitvijo, po njej pa še bolj. Hudo sem ga pogrešala, a nisem več želela stikov. On je stalno še stopal v kontakt z mano in jaz sem bila zmeraj kot iz tira vržena.
Pred nekaj dnevi pa sem izvedela od njega nekaj…sedaj, ko sem prekinila zvezo in tudi vse stike, je šele začel prebolevati prejšnjo nerazčiščeno zvezo. Rekel je, da je sedaj name čisto pozabil, ker razščiščuje z prejšnjo punco. Meni je bilo kot, da bi zasadil meč v srce.
Jaz pa sem se tako dolgo mučila, stalno sem razmišljala, kaj jaz delam narobe, da se stalno kregava. In da ne razumem njegove službe, je govoril. Da mora veliko delati in če hočem biti z njim, moram to razumeti.
Sedaj pa vidim, da je bil to le beg. Zakaj sem toliko časa vztrajala?
Šele bolezen me je prisilila v spremembo. Kako naj bi vedela, če se mi ni zaupal? Zmeraj, ko sem izrazila dvom, ker sta se z bivšo punco kaj slišala,mi je zagotovil, da sta dobra kolega. Baje niti sam ni vedel, da nimata počiščeno. On je mene hotel dobiti, ker je preko mene izživel svoje frustracije in pozdravil svojo preteklost. Imam prav? Ob tem se počutim zelo izkoriščano.
Meni pa so prijatelji, družina, vsi govorili, da sem končno dobila pravega fanta, saj je bil velikokrat res ljubeč do mene, a še večkrat se je zaprl in čudno obnašal. Bi takrat mogla enostavno oditi? V zvezi se mi ne bi nikoli zaupal. Poleg tega razmišljam, da sem jaz hotela prekinitev stikov. A vendar je uredil tako, da sva se še srečevala in mi je povedal, zakaj točno je sploh šlo. Je bolje tako, da vem? Verjetno je kajne?
Sedaj pa sem zares zahtevala prekinitev vseh kontaktov, ker se mi dozdeva, da bom v primeru, da se še videvava, stalno mislila nanj in na njegovo doživljanje, namesto, da bi se osredotočila nase. Kaj pa če bi mi povedal še kaj koristnega za vnparej? Bojim se namreč, da bom tudi jaz pustila kakšne nerazčiščene zadeve za sabo…
Kako naj to dam kvalitetno skozenj, da ne bom še tretjič nasankala?
Hvala lepa.

Draga Sinja,

Cisto prav imas, kako naj bi vedela, ce se ti ni zaupal? Poglej, fant ni bil cisto iskren do tebe in verjetno tudi do sebe ne. In s takimi ljudmi (ce se ne spremenijo) je tezko na dolgi rok vzpostaviti nek zrel odnos. Verjetno bi bilo sicer bolje, da bi vedela kaj vse se je dogajalo v njegovi glavi (ljudje pac vedno tezimo k temu da vemo), ampak verjetno se sam ne ve tocno. Tako da je zdaj to vseeno. Zacni ziveti! Vsak dan znova, ko se bos zbudila in te bo presinilo, da si zdaj pa sama, se potem prepricaj, da je bolje tako. Spomni se, kako ti je bilo hudo, ker ni bil iskren in kako bi ti bilo verjetno se velikokrat zaradi tega hudo, ce bi ostala skupaj. In to vsak dan znova. Vcasih bo lazje, vcasih pac tezje. In potem se bos nekega dne zbudila in se bos spet spomnila na to, da ga ni in bos vedela: Se dobro da ga ni, z njim mi tako ali tako ni bilo OK. Zdaj imam pa se vse pred sabo in samo jaz se bom odlocila s kom in na kaksen nacin bom prezivela preostanek zivljenja… Veliko srece v zivljenju!

Barbara

Draga Sinja!

Hvala, da ste podelili svojo zgodbo! Verjamem, da vam mnogokrat v njej ni bilo lahko, verjamem pa tudi, da vse, kar se nam dogaja, ima svoj smisel in namen.

Poti življenja so včasih nepredvidljive in zapletene, kompleksne in skrivnostne … Modrost pravi, da nam življenje prinaša naproti takšne ljudi, s katerimi imamo “neporavnane račune”, torej ljudi, ki so za nas lahko življenjska šola, ob katerih se učimo, spoznavamo zakonitosti odnosov in rastemo. Imam vtis, da je tako tudi pri vas in predlagam, da skušate na vse, kar je bilo v obeh partnerskih zvezah, ki ste jih opisali, pogledati tudi v tej luči. Pridobili ste dragocene izkušnje, lastna spoznanja in svojo modrost. (V zvezi s tem vam v branje priporočam članek kolegice Renate Bokan Pot v dvoje je kot potovanje k sebi. Najdete ga na spletni strani: http://www.cdk.si/sci/cl_potvdvoje.htm)

Zdi se mi modro, da ste prekinili stike s partnerjem in tudi dobro je, da veste, kako je z njegovim odnosom do prejšnje partnerke, čeprav je to za vas boleče in se počutite izkoriščano. Razumem vas. V takih situacijah se človek res vpraša: “Zakaj jaz? Zakaj to?” Mimogrede: Zakaj jaz, zakaj zdaj, zakaj to je tudi naslov knjige, ki vam bo morda zanimiva za branje, če vam duhovna tematika ni tuja.

Sedaj si le vzemite čas zase. Ne hitite v novo partnersko zvezo, temveč razmislite o vsem, kar je bilo, ko da bi naredili življenjsko inventuro. Lahko svoje misli in občutke tudi “izlijete” na papir, lahko napišete pismo svojemu bivšemu partnerju, ne da bi ga odposlali. Gre bolj za to, da svojo bolečino, prizadetost, frustracije, razočaranja … izrazite, si jih na ta način ozavestite in “predelate”. Tako boste v svoji notranjosti naredili prostor za nove življenjske izkušnje. In ne bojte se življenja, naj vam prinese tisto, kar je dobro za vas.

Iskreno vas pozdravljam!