Zveza se približuje koncu… trga se mi srce
Zrasla si v razmerah, kjer se je izpostavljalo materialno negotovost – kako bi sicer probleme priti iz meseca v mesec registriral in preko svojih izkušenj občutil otrok? Odrekanja povzame kot način funkcioniranja, vse svoje moči in čas kot odrasel vlaga v delo – obenem pod površjem nenehno tli bojazen glede negotove prihodnosti. Dokler te ne izuči, da so ‘kupčki’, ki jih ustvarimo (naj si bo za kredit ali počitnice) mrtvi, če jih ne porabimo oz. jih prelivamo glede na prioritete – včasih tudi za nenadejane izdatke. Neglede na to, kakšna je bila tvoja prvotna odločitev. Umetnost zadovoljnega življenja je v tem, da znaš osrečujoče živeti z razpoložljivimi sredstvi – ki vedno krožijo.
Tudi t. i. ‘usklajevanje fanta z delom’ naj bi funkcioniralo v nekem ravnotežju. In tega nimata že dlje časa, sicer sploh ne bi pomislila, da se tvoja zveza približuje koncu. Zdaj je pravi trenutek, da si privoščita čas samo zase, razgrnita karte in se vprašajta, ali se v takem tempu vidita skupaj tudi čez npr. pet let. Če ne, razmislita, kaj bi lahko storila v tej smeri.
Za tak pogovor pa je potrebno najprej vedeti te odgovore – sam zase.
Na papirju se sliši izvedljivo in idealno – imeti službo, svoje podjetje, zraven pa še hobije, dobro partnersko zvezo in še otroke. Marsikdo bi si omislil še prenavljanje doma zraven.
Ampak praksa je drugačna – dan ima 24 ur in vidva nimata neomejene zaloge energije, ker sta pač le človeka kot vsi ostali.
Praviš, da je ta sprememba prišla ‘nenadoma’, da sta nekaj časa zadevo uspešno furala, potem pa je šlo ‘kar naenkrat’ navzdol in odnosi so se ohladili. Ne, ni prišlo nenadoma – počasi se je dan za dnem nalagalo, dokler nekega dne ni šlo čez rob in postalo toliko očitno, da sta oba opazila.
Jaz se strinjam s tem, kar so ti nekateri že napisali – za vse pač ni časa. Treba je postaviti prioritete, kaj bi v življenju res radi počeli in kako si želimo, da bi izgledalo naše življenje. To ne pomeni, da se moraš odreči karieri in ostati gospodinja – a verjetno boš morala skleniti kompromis (prav tako tvoj partner!) in najti ravnotežje. Ker ljubezen in bližina počasi izgineta, če zanje ne najdeš časa in energije.
Vama je dovolj takšno življenje, da si zjutraj in zvečer rečeta par besed in vmes delata in na smrt utrujena poležavata po stanovanju? Je to, kar dobita v zameno za naporno službo, res vredno tega?
In kaj bo potem, ko boš ti utrdila svoje podjetje, on pa napredoval? Bo takrat več časa? Ne, še manj ga bo.
Premisli kako bi rada živela in kakšnega partnerja želiš ob tebi, pravzaprav dajta oba to narediti. Da vama ne bo čez 10 let žal, ko bosta ugotovila, da razen naziva na poslovni vizitki v zadnjih desetih letih nista imela nič od življenja.
Ravno toliko časa sta skupaj, da vaju je minila zaljubljenost, ko je še vse šlo samo od sebe…drobne pozornosti, nežnost, pogovori…itd. Sedaj se poznata, vesta kako kdo funkcionira, vse je postalo rutina. Vzburjenosti/evforije/metuljčkov ob srečanju ni več, ob razhodu nobene pretirane žalosti, energijo, ki sta jo nekoč posvečala drug drugemu sta sedaj preusmerila za dosego materinih ciljev, ki pa te (začuda 😉 puščajo notranje prazno. Tebe očitno bolj kot njega. Svoje misli imata okupirane z drugimi rečmi, ki so vaju posrkale kot neka zasvojenost…
Od tu naprej je samo ena pot.
Zavedno si morata vsaj kdaj pa kdaj, pričarat nekaj od tistega kar sta imela na začetku in se ne puščat zapeljat razvadam in zablodam sodobnega časa. V nasprotnem se bosta odtujila in vajin odnos bodo skupaj držale le še navidez pomembne stvari kot je nap. kredit.
Ali pa otroci, ki bodo hočeš nočeš, zapolnili manko, ki bi ga moral partner, kar je katastrofalna stvar za njihovo odraščanje, veliko breme.
Enostavno je!
DAJ mu lubčka! Stisni se k njemu, povabi ga na kavico, poležita v postelji..počni z njim, kar želiš TI!
Če to storiš, boš dobila vse, kar od njega želiš.
Ugasni TV, računalnik, karkoli! Potegni ga k sebi, počnita nekaj skupaj…pa naj bo to vsaj za pol urce ali urco.
In, POTRPLJENJE!
Vse bo tako, kakor ŽELIŠ!