"Zveza na daljavo"
Kaj sta se dogovorila? Kakšne je njegovo mnenje glede vaših želja/potreb?
Zdi se mi kot da ste zaprti v temni sobi. Soba ima sicer okna vendar so ta zaprta s troslojnimi stekli in roletami. Edino kar počnete, je, da gledati skozi zaprto okno skozi malo dvignjene rolete. Vidite nekaj sveta, toda v resnici ne živite. Ta moški je očitno varna izbira, je bolje kot nič, vendar pa vas je tako kot vse ki trpijo za “agorafobijo” (to je metafora za vaše stanje, v resnici ne vem ali imate res agorafobijo) strah pred izgubo lastne identitete. Tako kot oni ste tudi vi verjetno nekaj izgubili (vi zelo možno, da v prejšnji zvezi, ali še bolj zgodaj) in čakate, da se zgodi čudež. Toda princ na belem konju se verjetno ne bo vrnil, če boste samo čakali v tej temni sobi. Žal mi je.
Nič ni narobe s tem. Ljudje pogosto izberejo takšen način življenja. Pa vendar se na starost pogosto sprašujejo, kaj bi bilo če … .
Dvignite roleto rasimo. V primeru, da se s sedanjim partnerjem ne bosta začela resno pogovarjati, potem boste padli (če že niste) v čustveno patološki odnos. Najbolj pogost razlog za to pa je čustveno nedosegljiv oče (lahko tudi mama). Hčerka, ki je imela očeta, ki je bil čustveno na voljo vedno kadar ga je potrebovala, ne bi do te mere tolerirala podobne situacije v odrasli dobi.
Jasno sem mu povedala, kakšne so moje želje. Pravi, da me po eni strani čisto razume in ve, kako se počutim. Ampak naj se vseeno poskušam postaviti v njegovo kožo …dvomi, da bi v njegovi situaciji lahko funkcionirala bistveno drugače kot on. Pravi, da sva se že v začetku, ko sva se spoznala, pogovarjala, da je ljubezen do otrok drugačna, kot do partnerja in da ni primerljiva in izključujoča. Ko sem mu povedala, da jaz vseeno funkcioniram drugače, da je že bil na kosilu pri meni in sva bila skupaj z mojim sinom, da je bil na mojem rojstnem dnevu, ko so bili povabljeni tudi drugi moji domači, pa je bil njegov odgovor, da zaenkrat očitno ne more ali pa ne zna funkcionirat drugače. Ko sem mu omenila, da ne verjamem, da se bo za naju kaj spremenilo, saj ni nobene garancije, da bo šel moj sin študirat v Ljubljano ali pa da bo njegova hčerka naslednje leto zaživela s fantom. Nekoč je namreč omenil, da bi se naj potem stvari tudi za naju spremenile. Ko pa sem mu omenila, da ne bi rada živela z čudnim občutkom, da njegovim hčeram odtegujem očeta, pa mi je dejal, da nobenemu nikogar ne jemljem.
Vem, da bi temu že marsikdo naredil konec. Ravnam po načelu, da poskušam nekaj reševati, če se sploh še kaj rešiti da … ker pomeni partnerski odnos tudi iskanje kompromisov in prilagajanje. V teh okoliščinah resnično več ne vem, kje je tista meja. Ne znam več presoditi ali zahtevam preveč. Zato vas prosim za pomoč in mnenje.
meja je tam, kjer je zate še sprejemljivo. Iz tvojih zapisov je čutiti, da ti ta zveza ne daje tega, kar si želiš in v bistvu ves čas čakaš, da bo drugače.
Dobiš lahko še milijon odgovorov, odločitev pa je samo na tebi.
Lahko se sprijazniš s tem občasnim seksom in si življenje zapolniš drugače, lahko uživaš še naprej v trpinčenju sebe, lahko mu postaviš ulitmat, lahko ga preprosto odpikaš.
Menim, da ste dobili precej namigov in nasvetov (ponovno si preberite kaj smo napisali). Vendar, ker gledate skozi priprto roleto jih NE vidite in slišite dovolj dobro. Sam vam ne bom dal nasveta v smislu: “Naredite to in to …” saj bi s tem prevzel odgovornost za vas in vašo usodo.
To, da iščete kompromise je po mojem mnenju samo izgovor za vašo pasivnost. Kompromise lahko iščemo samo z nekom, ki jih je pripravljen iskati. Vi samo pristajate na njegov pogled na svet, čeprav je ta glede na okoliščine izkrivljen. Ali to pomeni, da ga imate radi? Morda. Lahko pa pomeni samo to, da ste v ‘coni udobja’ paralizirani od strahu pred spremembo/odgovornostjo/neznanim.
Ali ste se pripravljeni naučiti postaviti mejo? Ste pripravljeni povečati svojo samozavest? Ste pripravljeni prebuditi svoje potenciale?
Moja vrata in vrata kolegov so vam (in vašemu partnerju) vedno odprta.
tole se pa že težko bere. Malo sadomazohistke je v vas….komu in kaj želite dokazati? To je eno tako beračenje za prgišče ljubezni, ki niti brezpogojna ni. Me pa malo zaskrbi podatek da sta oba šolnika. Slab vzor mladini, saj v morebitnih debatah z njo lahko rečete kaj, kar ni najbolj zdrav pogled na svet in odnose.Moj nasvet …so že omenili.Zapreti poglavje.Ali pa tako- en teden ga ne kličite. Pač čakajte da vas pokliče on. Če mu je kaj mar, ne boste šteli dni, ampak ur….
Moram pa reči, sem nekoliko mlajša, par let..in sem z ločencem. Da bi se šli take mišmaše par mesecev, bi naredila konec…ne pa dve leti in pol.Malo bolj se imejte radi, niste predpražnik.
Pozdravljeni. Kmalu bo minilo 3 leta, odkar sem v zvezi na daljavo. S partnerko sva bila skupaj zadnji teden v juniju in prvi v juliju, zopet se bova videla šele decembra. Moram reči da mi je kar težko. Boli ko kje vidim pare, ona pa tako daleč (700 – 800 km). Pravi da noče delati načrtov za več kot pol leta vnaprej, saj se ji v tem primeru le-ti ponavadi izjalovijo. Tudi komunikacija med nama je v zadnjem času zelo redka, ena ali dve vrstici v klepetalniku na dan. Pravi da ji delo vzame veliko časa. Čez dan je zaposlena v muzeju, zvečer pa opravlja še honorarno delo, urejanje besedil. Na trenutke me prešine, da bi poiskal službo nekje bliže njej ali kar v njenem kraju. Slaba stran je, da je njihov standard nekje 1/2 do 2/3 našega.
Kakšen nasvet?