Zveza, ki ni zveza
Z bivšim/sedanjim fantom sva skupaj še sedem let. Zaradi nenehnih prepirčkov in prepirov sva se lani aprila odločila, da se odseli, saj so začeli ti prepiri zelo vplivati na 4 letnega otroka (žvečenje rokavov, spremenjeno obnašanje…). Res se je odselil, dva bloka stran od najinega in od takrat dalje imava nekakšno odprto vezo – kar pomeni, da sva še vedno ljubimca, a ne zvesta. To mi je nekaj časa kar ugajalo, saj se nisva več prepirala.
V tem času sva imela lepe skupne trenutke in kar nekaj “tihih dnevov”, bili so trenutki ko sem bila pripravljena zopet živeti z njim in trenutki, ko ga nisem želela ob sebi.
Zdaj pa ugotavljam, da je moje življenje brez nekega ritma, da nikoli ne vem kje bom jutri (doma ali pri njemu), kje bo spal sin… V bistvu ena sama zmešnjava – malo je ob meni, malo je sam, včasih mi to paše, drugič spet ne. Za te stvari pa mi počasi zmanjkuje energije, večinoma sem slabe volje in brez energije.
Vedno sta dve poti – z njim ali pa brez… ampak jaz sem izbrala najslabšo: srednjo.
Se tudi vam zdi, da bi bilo bolje prekiniti?
Ne. Če se ti le ljubi, malo razmisli, kako si predstavljaš prihodnost, kako bi rada živela čez deset ali dvajset let. Si želiš družino ali ne? Noben od nas ne ve, kakšna si, kakšen vzorec družine si dobila od staršev, kakšen je on, kakšne cilje ima in koliko ljubezni do tebe. Ali se sploh ljubita?
Preberi si kakšno literaturo, tu se nekateri naslovi toliko ponavljajo, da smo kot papige: Najina ljubezen, Pet jezikov ljubezni, pa še dosti takih.
Če sta se res oba odločila, da se on odseli zaradi prepirov, se bosta lahko, če se ljubita, naučila živeti brez prepirov. Če pa se je on odločil, da se odseli, da bi imel bolj proste roke, pa te ne ljubi dovolj. Potem prekini.
Razmisli za 7 let vnaprej, pa boš videla, da živiš v prazno, brez ciljev, niti svojih niti skupnih s partnerjem. 1.otrok mora biti srečen, redno obiskovati lutkovno gledališče, se drsati, sankati, obiskovati igralne ali pravljične urice, vsak dan biti na igrišču…
2.Spočij si, napiši si cilje in želje in pojdi lepo po vrsti, še kaj se izobražuj.
Srečno!
Pozdrav!
Vajin odnos govori o močnem strahu pred bližino. Skupaj, pa vendar dovolj narazen, da je še varno za vaju oba. Kako to vpliva na otroka, najverjetneje vidite sama. Tudi otrok bo v sebi zaznamovan z občutjem strahu pred odnosi in bo zelo težko vzdržal v intimnejših odnosih. Vedno bo nekje na sredini, tako kot je že sedaj na sredini med vama. Malo je tukaj, malo tam, hkrati pa v resnici ne pripada nikomur, saj si tudi vidva ne upata stopiti v odnos in drug drugemu pripadati. Res je, da prepiri lahko zelo močno vplivajo na otroka. Otrok na sebe vzame vso tesnobo odnosa, počuti se krivega, ker se starša ne razumeta, žveči rokave, nohte,.., kajti štiriletni otrok, ni sposoben predelati občutij staršev, ker so zanj premočna. Zraven tega prihaja še do izbruhov na otroka, saj je stiska, ki jo starša nosita tudi zanju premočna, da bi jo predelala, in jo s tem še dodatno projecirata v otroka. Otrok tako postane grešni kozel, ki je v tem svetu zelo sam, prestrašen in zapuščen. Za njegova občutja ni prostora, sa je starševskih še preveč. Boji se izgubiti svoje starše, zato tesnobo prevzame nase. Sebe doživlja, kot slabega in razlog problemov, starše pa vidi v najlepši luči. To je otroška ilizija, saj otrok ne zmore sprejeti, da so starši slabi in on vredu, kajti to bi zanj pomenilo, da živi v zelo ogrožujočem svetu, česar fizično ne bi preživel.
Tudi sedanja situacija ni ravno spodbudna zanj. Morda bi bilo dobro, da poiščeta terapevtsko pomoč, saj bosta vidva uredila svoj odnos, otrok pa se bo osvobodil vajinih čutenj in dobil prostor, da živi svoje otroštvo sproščeno, kot mu tudi pripada.