Pozdravljeni,
pri meni očitno obstaja, saj sem svojemu razočaranju zvesta že ( ne upam si napisati ) let. Pa nisva skupaj, še vedno občasno zelo boli…Očitno bom zvesta do groba, čas beži, jaz se staram….
Lep da, Nanci

Mah dons je ze vse cudn, imas lahko sreco, da dobis nekoga, ki te ne vara, jst pravm magar sm samo 5 let porocena, pa tistih zvestih,

imela pa sm profesorico na soli, ki je imela raka, uspesno prezivela,oz tumor na mozganih,rekla je, da ni vazno vec ali ji je bil moz zvest ali ne vazno je da ji je stal ob strani in da sedaj bolj srecna kot prej?Nikoli ne bom tega pozabila, morda je tukaj kljuc? nevem

klara iz tvojih ust v bozja usesa, res srecna sm da kaj takega obstaja

verjela v zvestobo in zaupala … slepo. Nikoli nisem dobila povoda, da bi se mi zaupnje podrlo in bi svet se obrnil na glavo … do decembra. In od takrat naprej spoznavam partnerjevo drugo plat, za katero meni, da jo dobro skriva pred menoj.

Je ljubeč partner in skrben oče … ne dvomim ima me rad, pa vendar čuti potrebo po laganju in prikrivanju. Zaupanja ne zmorem vzpostaviti brez njegove pomoči, on pa se še vedno pred menoj kaže samo v najlepši luči.

Še vedno pa verjamem, da zvestoba in zaupanje sta prisotna … trenutno pri drugih … kako bo pri nama .. bo pa čas pokazal.

Zvestoba do groba?

Za nikogar drugega ne morem trditi, da bo zvest, vem le zase.

Ker zvestoba ni samo ‘pomanjkanje priložnosti za skok čez plot’; je tudi karakterna lastnost, princip po katerem živimo svoje zveze, in želja.

Zato zase vem, da sem in bom zvesta, ker se mi zdi varanje zelo nefer do partnerja. Moralno se ne bi mogla pogledati v ogledalo, če prevarala – raje končam zvezo prej. Mislim, da to ni ‘pravilo’, ki bi se ga bilo nemogoče težko držati…?

Zvestoba ni stvar okoliščin.