zvedeli smo da imabratec raka na bezgavki-kako se obnašati, lastne izkušnje z zdravljenjem?
Pozdravljeni!
Včeraj smo v družini izvedeli da ima brat raka na vratni bezganki! S tako stvarjo se je naša naša družina srečala prvič, zato nam je še posebaj težko! Najtežje je, ker brat tega ne more sprejeti. Mu je zelo hudo, mi pa ne vemo, kako naj mu pomagamo-ga tolažimo, bodrimo,ali se obnašamo popolnoma normalno (vsak pove svoj nasvet in vsi ti nasveti so si tako zelo različni). Brat je star 15 let in zaključuje 8. razred OŠ, zato je zanj vse še toliko težje!
Potem pa imam še nekaj vparašanj-o zdravljenju! Ima morda kdo podobno izkušnjo? Poleg tega pa me zanima še kako je s kemoterapijo (vem da odpadajo lasje)-kaj pa samo počutje bolnika? Ali telo res zelo oslabi? Morda kdo priporoča kakšno knjigo, ki si jo je vredno prebrati?
Za vsak odgovor se vam že v naprej lepo zahvaljujem!!
Lep pozdrav,
sestrica Tina
pozdravljena Tina,
rada bi ti pomagala, pa ne vem kaj naj rečem, zelo si želim da bi ti odgovoril nekdo, ki ima izkušnje z enako boleznijo, kot jo ima tvoj bratec. Zelo težko je, ko pri pride bolezen v družino, toda najpomebnjeje je, da boste v družini složno pomagali bratcu, mu dajali moralno oporo, ……..tudi tako veliko prispevate k zdravljenju……..
vem da ti je zelo hudo, rada bi ti pomagala, pa ne vem kako, toda že vzpodbudne besede pomenijo nekaj, zato draga Tina bodi pogumna, dajaj pogum tudi tvojemu bratcu, …….
Pozdravljena!
Žal mi je za tvojega bratca, da je moral že v tako mladih letih izkusiti tako bolezen.
Sicer nimam izkušenj s točno tem tipom raka, ampak moj oče ima pljučnega raka in trenutno dobiva kemoterapijo. V zadnjem tednu je dobil prvi dve in čez 2 tedna bo dobil tretjo. Zaenkrat mu lasje še niso izpadli, mogoče (upam) mu niti ne bojo, ker sem brala, da je to odvisno od citostatika (zdravila), ki ti ga dajo. Tudi posebnih težav, kot so bruhanje še ni imel. Na žalost so stranski učinki različni od primera do primera, tako da ti ne morem reči, da zagotovo ne bo imel nobenih težav. A, pa še to, da ne bo preveč v strahu zaradi morebitnega izpada las, kar ga verjetno tudi skrbi, lasje bodo spet zrasli!!
Jaz sem si prebrala knjigo Živeti z rakom od dr. Bojana Pirca, je sicer malo starejša (10 let, verjetno so se stavri že kaj spremenile na tem področju v tem času), vendar mi je za silo odprla oči, ker sem bila tudi jaz na začetku brez informacij. In še knjigo Lance-a Armstronga : Ne gre samo za kolo (avtobiografija)
Želim vso srečo tvojemu bratcu in vsem vam, ki mu boste stali ob strani.
Lep pozrav, Bamby!
Pozdravljena,
preberi čimveč, posvetuj se s čimvečimi ljudmi, poišči izvide in strokovna mnenja.
V zdravljenje se morate složno vlkjučiti vsi v družini.
Svetujem ti knjižnico, pa tudi po internetu dobiš informaije.Od zdravnika pa morate dobiti diagnozo, stanje in potem le pogumno naprej!
Vaši družini in tvojemu bratcu želim še veliko lepih skupnih dni!
pp
Lep pozdrav!
Sama sem imela izkusnjo ko je s hodginsovo boleznijo zbolela moja najboljsa prijateljica. Res je, da je bila starejsa kot tvoj brat, vendar pa ti morm povedat, da vsekakor mu je treba povedat, da je bolezen izredno in najbolj ozdravljiva in da ni sam, saj je to t.i. bolezen mladih, sama poznam 4 primere in vsi so se pozdravili. Rak je tako ali tako v nasi kulturi enacen s smrtjo, vendar se to mnenje, hvala bogu, spreminja! Kar je se pomembno pri tvojem bratcu, potrebno ga je spodbujat, da zivljenje opravlja naprej, hodi v solo, se druzi s prijatelji. Odvisno je sicer kako mocne bo imel kemoterapije in pa obsevanje, vendar vsekako je pomembno, da se ne izolira in pocuti osamljenega. Obiski prijateljev! in druzine v casu kemoterapije-kar mu bo pomagal, da se te bolezni ne bo sramoval in da ga bodo prijatelji sprejeli taksnega kot je- tud brez las. Pomembno je torej, da ima poleg druzine, prijatelja/je ki mu bodo stal ob strani skozi celotno obdobje. Ce bo samo z vami-recimo, da ga boste samo vi obiskovali, potem ga bo strah se pokazat pred prijatelji, kako ga bodo sprejeli, kaksen bo videt brez las…Tud mene je blo na nek nacin strah ko sem sla s prijateljico na kemoterapijo, vendar ji je to izredno pomagal, da ni bla sama, med starejsimi. Kako sem se obnasala? V bistvu enak, seveda sem jo vprasala, kako se pocuti, ampak to ni bilo sredisce najinih pogovorov, kar tud ne sme bit. Vazno je, da tvoj brat ve, da mu stojite ob strani, vendar pretirano ukvarjanje z njim v smislu, ti so bogi, mi bomo poskrbel zate ni v redu.
To je moje mnenje in izkusnja, upam da sem ti kako pomagala, ce te se kaj zanima kar vprasej!
Drzim pesti pa le pogumno!
Draga sestrica Tina z družino!
Morda bo preteklo še veliko časa, preden se bo brat soočil z boleznijo in je ne bo več zanikal. Bodite potrpežljivi, njegov umik je razumljiv. Vsi junaki potrebujejo malo časa in premisleka, preden napnejo svoje moči v boju. Pri vas naj bratec najde razumevanje in oporo – tudi, če bodo njegove reakcije nenavadne ali nejasne. Družina naj skuša živeti čimbolj normalno. Rak naj čimmanj zmoti vaš vsakdanjik, čim manj se mu podrejajte, ne odpovedujte se skupnim družinskim trenutkom in sproščenim izletom.
Na tem forumu boste našli veliko nasvetov, pa tudi podpore drugih ljudi, ki so vam že sedaj dobro svetovali. Velikokrat se zgodi, da bolnikovi sorodniki in prijatelji bolj podrobno raziskujejo bolezni kot on sam, so o njej bolje obveščeni in seznanjeni, bolniku pa pogosto zmanjka zanimanja in energije za takšno proučevanje. Nič ni narobe, če bolnik svojo energijo raje usmeri v zdravljenje kot v medicinske knjige in članke.
Za začetek vam priporočam v branje naslednjo povezavo:
Gospa Helena sklepa, da gre pri tvojem bratcu za Hodgkinovo bolezen. To je zelo verjetna diagnoza, vendar morate o tem vprašati njegovega zdravnika. O tej bolezni pa smo veliko pisali tudi že na tem forumu.
Lepo te pozdravljam, sestrica Tina, javi se še kaj!
Irena
Pozdravljeni!
Najprej bi se rada zahvalila Vsem za vaše izčrpne odgovore in nasvete-zelo koristijo! HVALA :)))
Gospa Helena je postavila kar točno diagnozo -brat ima namreč “Nehodgkinov limfom” Pred tednom dni je začel z lažjo terapijo, v soboto pa s prvim ciklusom močne kemoterapije. (določili so mu 4 cikluse) Vedenjsko se zelo spreminja-od žalosti, do razdraženosti in normalnega vedenja. Težav z bruhanjem zaenkrat še ni imel ima pa glavobole. Zdravniki so mu rekli, da mu lasje začnejo izpadati po drugi oz.med drugo kemoterapijo.
Zanima me sledeče: Z operacijo so mu odstranili 2/3 raka, vendar mu 1/3 niso mogli odstraniti zaradi bližine žil in živcev. To kar me zanima je-ali bo ta kemoterapija zagotovo odstranila tudi ostale rakave celice? Potem pa še nekaj-ima kdo kakšen nasvet glede prehranjevanja…da bi nekako pomagali k izboljšanju njegove krvi-kakšna metoda ki je že preizkušena! Vem le to, da mora jesti vse prekuhano-nobenega surovega sadja, zaradi možnosti okužb.
Pa še nekaj-kako naj pripravim mamico da bo začela misliti bolj pozitivno in optimistično namesto da nenehno misli na najslabše-včasih se bojim da se bo tega njenega pesimizma nelezel tudi bratec! To sicer pred njim skriva, doma pa smo vsi deležni njenih skrbi (kar se mi zdi normalno) in pa njenega pesimističnega mošljenja-to me pa jezi. O tem sem se skušala pogovoriti z njo pa mi odvrne z odgovorom “dosedaj je bilo vedno vse najslabše”
Res je da je pred sedmimi leti za tumorjem na ledvicah umrl moj dedek, ampak vseeno se mi zdi da bi morala misliti bolj pozitivno.
Sedaj pa se poslavljam, in vam najbrž kmalu spet kaj pišem!
Lep pozdrav,
sestrica Tina
Draga sestrica Tina!
Treba je povedati, da smo z ugibanjem diagnoze precej zgrešili. Vse limfome, ki niso Hodgkinovi, namreč poimenujemo Nehodgkinovi. Zato doslednost nikoli ni odveč! Bolezni se med seboj precej razlikujejo. Preberite moje odgovore tukaj:
Za kakšen namig o prehrani pokukajte semle:
Ali bo kemoterapija učinkovita, je odvisno od tipa bolezni, ki jo ima bratec. Navadno so agresivnejše celice, hitreje rastoče, bolj občutljive na kemoterapijo in jih ta pomori. Ne bojte se postavljati zdravnikom odkritih vprašanj o stanju bratca in o tem, kaj lahko pričakujete. Pripravite si vprašanja doma.
Položaj v družini je stresen in vsak se je nanj odzval po svoje. Mama je zelo žalostna in prizadeta. Toda prav pozitiven odnos do bolezni je velikokrat tisti, ki bolniku precej pripomore k ozdravitvi. Trudi naj se tudi sama tako razmišljati. Morda meni, da se bo s pesimizmom zaščitila pred morebitnim razočaranjem. Toda s tem se izogiba tudi odkritemu boju z boleznijo, ki naj bo v družini složen. Rak je huda bolezen, toda ne vedno neozdravljiva. Strah pred napredovanjem bolezni in zaskrbljenost za sina mami povzroča hud stres in kljub njenemu trudu, da bi ga sinu prikrila, ga bo ta čutil. Zato je tudi pomembno, da o svojih čustvih skušate spregovoriti drug z drugim, zlasti med seboj tisti, ki ste si že prej zaupali in se imeli navado pogovarjati. Poiščite tudi oporo v svojih prijateljih in znancih, izpovejte svoje skrbi, da boste lažje zmogli ohraniti pozitivni odnos.
V branje lahko priporočim tudi knjigo znamenitega kolesarja Armstronga “Ne gre samo za kolo”. Tudi njegova mama je preživljala težke čase, ko so pri kolesarju odkrili napredovalega raka. Pogumno se je soočil z boleznijo, mama pa je verjela v njegovo ozdravitev, kar mu je še dodatno pomagalo. V življenju ni nobenih zagotovil, razen naše ranljivosti in minljivosti. Toda ali smo lahko srečni, ali so naši trenutki z bližnjimi res lahko bogati, ljubeči in topli, če bi nenehno drgetali pred črno prihodnostjo ali pa se povsem predali črnogledosti?
Lepo vas pozdravljam,
Irena
Draga sestrica Tina!
Tudi sama sem se pred tremi leti in pol soočila z diagnozo, rak.V začetni fazi je res hudo, saj si obupan, prestrašen in pomisliš na najhuje.Vendar sćasoma najdeš v sebi neko notranjo moč, da se lažje poprimeš in boriš proti bolezni.
Najpomebneje je, da zaupaš zdravnikom, ki v tistem trenutku naredijo vse, kar je najboljše, da bi se bolezen pozdravila.Ko osvojiš to zaupanje, potem se lahko boriš z dvignjeno glavo, ker le tako se življenje vidi daleč na okrog.
Tvoj bratec bo morda potreboval več časa, da bo pričel razmišljati bolj pozitivno, saj je v dobi odraščanja, vendar če mu boste domači stali ob strani in ga vzpodbujali tudi v težkih trenutkih, mu bo zelo koristilo.
Če bi bil pripravljen prebrati kakšno drobno knjižico, na primer Sreča je metulj, ali Čudež ljubezni, obema je avtor Zvone Modrej, bi bilo tudi dobro zanj.Vsaj zame je bilo tako.Iz lastnih izkušenj bi povedala, da sem v času kemoterapij jedla veliko sadja, tudi svežega in dva krat na dan SIRUP rdeče pese(ne sok), ki se imenuje ENDOVITAL in se dobi v vseh domačih lekarnah, tako da je bila krvna slika vedno dobra.Da sem lažje prestajala kemoterapije, pa sem vsakič odštevala, koliko jih je že za menoj in ostanek je bil vedno manjši, dokler nisem prejela zadnje, pri katei mi je bilo vseeno če bi bila reakcija še nevem kako huda, samo da je zadnja.Tudi slabost, bruhanje in vse kar spada zdraven, sem jemala za le začasno slabo stanje in res je bilo tako. Vse to je za menoj, veselim se življenja in ga polnovredno živim.
Draga sestrica Tina, zagotovo bo pri tvojem bratcu prav tako, le času je treba dati čas.Da ne pozabim, v času kemoterapij naj pije veliko tekočine, da se organizem očisti “nepovabljenih gostov”.
Tudi tvoji mami bi želela napisati nekaj vzpodbunih misli, da bi pričela gledati na težave bolj optimistično. Vem, da ji je res hudo, vendar, če bo želela pomagati bratcu, se bo morala potruditi, da bo ostala pri zdravju in močeh, ker le tako mu bo lahko na razpolago v tem boju, ki ga bo zagotovo dobil.
Veliko čudežev se dogaja okoli nas, seveda, če jih vidimo.Vsak od nas lahko pobrska po svojih spominih in ugotovi, da so se tudi v njegovem življenju dogajale stvari, za katere ne ve razlage, zakaj so se zgodile tako.To so bili čudeži.
Po moji veliki življenjski preizkušnji sem spoznala, da se nam v življenju nekatere možnosti in priložnosti zmanjšajo,druge pa v resnici povečajo.Predvsem na te povečane moramo biti pozorni in jih poskusiti čim bolje izkoristiti.Vsaka majhna izkoriščena priložnost, je več vredna, kot velika, a neizkoriščena.
Zato težave niso nikoli tako velike, kot se zdijo na prvi pogled.Marsikaj je odvisno od tega, od kod in kako gledamo nanje sami.Sčasoma lahko razvijemo drugačen pogled na življenje, ki nam odpira nove, doslej nepoznane možnosti.
Če vzdržujemo svoje dobro čustveno razpoloženje, potem je svet lepši, potem je naše življenje lepše.
S vsako boleznijo, ki doleti človeka, se je treba spoprijeti, pa naj bo še tako nedolžna.Pri takšni bolezni kot je rak, je treba čimprej v sebi poiskati moč in se boriti, saj dobljena bitka je najslajša.Diagnoza rak, pa nikakor ne pomeni konca, temveč začetek v novo , z veliko izkušnjo prepojeno kvalitetnejše življenje.
Lep pozdrav vsem, ostanite močni
Darinka
Draga Tina,
s svojim zrelim pristopom do bratove bolezni me mocno pozitivno presenecas. Ne vem koliko let imas, vendar je vec kot ocitno, da si svojemu bratu mnogo vec kot sestrica..Drzim pesti, da ostanes taka se v naprej in prosim Boga, da tvoj bratec ozdravi. Mamo moras razumeti, da se panicno boji za zivljenje svojega otroka. Vse prave mame so take.. In res je tako kot so ti napisali vsi pred mano, treba je stvari jemati resno, vendar pozitivno in verjeti v uspeh zdravljenja. Bratu je in tudi se bo to hudo tezko.. Ko zves diagnozo, se ti pac dobesedno podre svet! Se tezje pa mu bo, ce ga bo kdo pomiloval in v naprej objokoval zaradi njegove bolezni.. Svetujem ti, da za zacetek preberes prirocnik za bolnike z rakom in njihove svojce. ki ga je napisal C. Simonton in se v slovenskem prevodu imenuje OZDRAVETI. Zraven gredo tudi kasete Dr. M, Vegelj Pirc z vajami sprostitve in nazornega predstavljanja po Simontonovi metodi. To lahko najdes v vsaki knjiznici, mislim pa da jih bos bresplacno dobila tudi na Drustvu onkololoskih bolnikov, pod okriljem katerega deluje ta forum..
Tina pa se se javi…
Se enkrat mnajbolj iskreno SRECNO!
Jože
POZDRAVLJENI!
Najprej bi rada povedala, da sem izjemno vesela, ker se lahko obrnem na vas, predvsem pa me veseli, da mi tako množično in izčrpno odgovarjate!
Gospa Irena: Hvala za opozorilo glede diagnoze-vidim da se moram o tej bolezni še dobro poučiti. Po vaši zaslugi in zaslugi knjig mi to kar dobro uspeva. Točno o bratovi diagnozi pa zvem le od mami, ki mi odgovarja na način :”ne delaj se pametne, kaj pa to tebe zanima” Te stvari me zelo jezijo, ker v družini enostavno ni komunikacije-kakor da bi se razdelili na dva pola-brat in mami (trpeča člana družine), ter jaz in moj oče (brezbrižneža, ki jima je skoraj vseeno)-naj pojasnim da na ta način razmišlja moja mami! Nekako ne razume da smo v tem “zosu” prav vsi, celotna družina in da je prav da se o tem pogovarjamo in se trudimo, da smo vsi čimbolj informirani o zadevi! Že res, da imam le 18 let, pa vendar se mi zdi da je prav, da tudi jaz vem pri čem smo. Vsaka stvar, ki jo naredim oz.izrečem je napačna, tako da sploh ne sprašujem več, ker se hočem izogniti prepirom.
Zanima me sledeče-kaj menite vi o tem? Ali morda pretiravam? Ali je to pogost pojav v družinah, ki se soočajo s takimi boleznimi?
Poleg tega pa me zanima še nekaj glede končne diagnoze po končani kemoterapiji: Kako zdravniki vedo, da je kemoterapija pomagala in odstranila raka-je to le sklepanje, ali naredijo kakšno posebno preiskavo, ki potrdi uspeh oz. neuspeh kemoterapije?
HVALA ZA VAŠE ODGOVORE!!!
Lep pozdrav vsem!
Tina
Draga Tina!
Seveda bolezen kot je rak zaznamuje celo družino. Moj sin ima Hodgkinsov limfom (diagnoza od jan.2003), star je 21 let. Ima prav tako obrambno držo, najraje bi zanikal, čeprav se v glavnem podreja nasvetom zdravnikov. A kljub temu moram stati za njim in ga kontrolirati, če je šel npr. pregledat kri. Tudi glede raznih drugih “pomožnih” zdravil, imam borbe z njim. Definitivno pomaga rdeča pesa, Endovital, ali kar sok rdeče pese. To je pil že moj oče pred 10 leti, ko je imel pljučnega raka, a sin pravi, da raje umre kot da bo to pil, ker pese videti ne more. Sedaj smo se zmenili za vitamine, ki jih malo menjavamo, a moram vedno stati za njim, da jih poje, Aloo vero, med s cvetnim prahom (Endovital ali Apiko), kar naj bi vse zboljšalo imunsko odpornost. Ker sadja v glavnem ne je, skušam to nadoknaditi z zelenjavo, in delam džuse iz agrumov, ter kupujem multivitaminske soke. Bila sem tudi na razgovoru na Onkološkem inštitutu pri dietičarki in pri psihoonkologinji. Dietetičarka mi je rekla, naj je, kar mu prija, da ne bi shujšal. Tako da poje kar nekaj junk fooda. A shujšal resnično ni, še celo kakšno kilco je pridobil. Krvna slika je v redu, samo kakšen teden je moral jemati antibiotike. Pri psihoonkoliginji sem bila celo uro in bom verjetno še šla, ker me je zelo pomirila in mi nekatere stvari razložila. Tako je to, zdi se mi, da sem vse breme prevzela nase, skušam gledati sicer pozitivno, in vsaj pred sinom ne tarnam, a se zgodi, da se komu ali na skrivaj tudi zjokam. Brala sem tudi revijo OKNO in knjigo Kako ozdraveti ter precej bluzila po internetu, a sem potem ugotovila in tudi rekli so mi (sestra, starejši sin ), da ne smem toliko čepeti v tem, ker to ni dobro zame. Zato sem malce omejila te aktivnosti.
Kar se tiče kemotearpije, ki jo zdaj tvoj bratec prestaja, moj sin ni nikoli bruhal, lase pa je zgubil, oz. se je že prej zabril.Ni pa nujno, da jih bo zgubil tvoj bratec, a kot že veš, lasje niso pri vsej stvari najbolj pomembni. Sedaj en mesec po zadnji kemoterapiji pa so mu zopet začeli poganjati lasje. O svoji bolezni ne govori in ne jamra, bolj se pošali (črni humor) ali izjavi kakšno pikro opazko. Opazila pa sem, da je zelo živčen, ko je na onko in sem potem zelo dosti bila z njim, ko je imel kemoterapije in ko je hodil na preglede in se pogovarjala z zdravniki. Skušala sem se obnašati čim bolj naravno, če ni bilo drugače pa sva molčala. Zelo mi je bilo všeč tudi, da so se prijatelji zelo pozitivno obnašali in se še (imel je veliko obiskov).
Sedaj ima še obsevanje (sedaj poteka drugi teden – predvideno je en mesec) in to ni tako moreče zanj, saj traja samo par minut. Ni nujno, da bo tvoj bratec to imel.
Zaenkrat po dobrem tednu obsevanja nismo opazili kakšnih stranskih učinkov.
Kar se vsega ostalega tiče, stranskih učinkov in ozdravljanja na splošno, tega strahu se verjetno ne bomo znebili, oz. je potrebno vzeti v zakup. Upajmo le, da se bosta moj sin in tvoj bratec pozdravila.
Mislim, da ti moram reči, da tudi ti ne misli samo na bratovo bolezen. Res je, treba biti aktiven in se informirati in pomagati, kolikor je mogoče, a le do te mere, da ne naletimo na odpor. In misliti moraš tuudi nase, kakor se to morda sebično sliši, a le tako boš lahko pomagala bratcu, če boš ti sama v redu.
Kar se odnosov v družini tiče, mislim, da je normalno. da prihaja do sporov. Jaz sem se z možem parkrat skregala, kot da je moral iti vven ves strah. Med možem in ženo oz. materjo in očetom je drugače, kot zate, ki si sestrica. To vidim pri starejšem sinu (24 let), ki se tudi noče več dosti pogovarjati z mano in zrazlagati okoli o bratovi bolezni, ker mu gre na jok.
Ampak, korajža velja!
Na koncu tudi mene zanima, ali onkologi pokončanem zdravljenju napravijo preiskave, da ugotovijo, če je rak premagan.
Lep pozdrav
Draga sestrica Tina!
Mamina reakcija je obrambna, zato je zajedljiva in pikra. Njene negativne odzive skušaj preslišati ali pa jih zavrni s pozitivnimi npr. na “kaj pa to tebe zanima” odvrni “zanima me bratova bolezen, ker bi mu rada pomagala, o bolezni bi rada vedela čimveč, ker bi rada razumela, kaj se dogaja”. Če mamo boli, da jo sprašuješ, jo prosi, če lahko sama prebereš papirje o bratovi bolezni in če smeš biti prisotna pri razgovorih o bolezni. Veliko informacij lahko najdeš potem sama na internetu in v knjižnici. Materi lahko rečeš tudi: razumem, da te je strah, razumem, da te boli in najraje ne bi govorila o tem, toda bratec potrebuje vso podporo, ki mu jo lahko nudimo, in pozitivni odnos do bolezni.
Mama morda meni, da je edina, ki trpi zaradi bolezni svojega sina, zakopala se je vase in je potrta. V tebi še ne vidi popolnoma odrasle osebe, zato se počuti osamljeno in odtujeno. Najbolje bo, da se prepirom res izogibaš, vedeti pa moraš, da negativne opazke ne pomenijo, da delaš vse narobe, ampak da se mama bori s seboj in za zdaj ne vidi izhoda, zato zlahka izbruhne. Skušaj biti karseda mirna in jo razumeti. Upam, da bo prišel čas, ko se boste lahko temeljito pogovorili o bratovi bolezni, svojih čustvih in potrebah.
Za družino je rak velik stres in ta stres marsikakšno družino pretrese do tal. Pokažejo se vse razpoke v odnosih, s katerimi se da običajno še nekako shajati. Ob raku pa se pojavi bodisi potreba po razrešitvi teh odnosov in po tesnejših stikih ali pa se člani še bolj odtujijo med seboj. Mislim, da je pomembno, da vzpostaviš z bratom dober odnos, da si zaupata, da njegovo bolezen sprejemaš čimbolj normalno. Tako bo imel občutek, da je sprejet in da ga nekdo aktivno vzpodbuja pri ozdravitvi. Prav mogoče je, da bo mama videla to spremembo in se še sama aktivneje vključila.
S katero preiskavo ugotavljamo ozdravitev je prav tako odvisno od vrste raka. To so lahko slikovne preiskave (CT, UZ, rtg ipd.) ali neposredni odvzemi tkiva (kri, biopsija ipd.). Natančnost preiskav lahko še izboljšamo z dodatnimi, nespecifičnimi preiskavami (krvna slika, določanje markerjev ipd.).
Lepo te pozdravljam,
Irena
Lep pozdrav
Star sem 16 let in sem pred letom izvedel da imam hogkinov linfom.To se mi je zgodilo sredi 1. letnika gimnazije.Tvojemu bratcu in vam pa bi povedal naslednje: bolezen bo za vas tako stresna kolikor stresno jo boste obravnavali svetujem vam tudi da se vaš odnos do bolnika skoraj nič ne spremeni( imam 2 sestri in 1 brata pa so se med zdravljenjem do mene vsi obnašali kot da imam prehlad in mislim da mi je klub vsemu to zelo pomagalo), kot drugo bi mu svetoval da si najde kakšen hobij ki ga zanima(jst sm si izbral ribarjenje) in nekaj vam še moram reči!
Osebje ljubljanske otroške pediatrične klinike je suuuuper.Res vsa pohvala njim!
aja pa še nekaj pozitivno boste presenečeni nad odzivom njegovih sošolcev.
Lep pozdrav
JURE
Dragi Jure!
Hvala za tvoj odgovor-mi veliko pomeni, sploh, ker si bil le leto dni starejši od mojega brata. Nad odzivom sošolcev smo bili pozitivno presenečeni…redno ga obiskujejo in mu prinašajo zapiske, kar se mi zdi zelo lepo od njih. Z njimi se moj bratec iskreno pogovarja o svoji bolezni, z njim pa ravnajo kot da ne bi bil tako zelo bolan.
Da je osebje super-vem in tudi moj bratec jih zelo pohvali. Prav zares občudujem vse delavce klinike in jim čestitam za odlično opravljeno delo.
Zelo lepo, da si mi odgovoril. Imaš morda email naslov, kamor ti lahko pišem in te še kaj več povprašam o zadevici?
Lep pozdrav,
Tina
Tina, obcudujem tvoje ravnanje in iz srca zelim, da ostanes taksna se v naprej. Prebral sem vse tvoje poste in vidim, da zares pozitivno gledas na bratovo bolezen in dajes vse od sebe, da bi mu pomagala. Razumem, da ti ni lahko, vendar vztrajaj se maprej na isti poti in jaz trdno verjamem, da bo tvoj trud poplacan. Ljudje se od pamtiveka ucimo na izkusnjah..Borci kot je Jure, ti res pri tem lahko najvec pomagajo..
Veliko volje tebi in SREČNO bratu!
Jože