Jaz bi kupila kamero in opazovala ali pa bi si omislila kakšnega detektiva. Je drago, a se splača. Med tem časom bi otroka dala v vato, za vsak slučaj.

Večina vas, ki odobravate družinski odnos s klofutami, mi samo prosim odgovorite, če partnerja tudi oklofutate, kadar vam kaj ne paše in se vam zdi neznosen, ali lahko oklofutate samo otroka, ki vas NE SME NAZAJ?
Pa lep pozdrav in spoštujte svoje bližnje !

Včasih je pa strupen jezik in psihično nasilje lahko veliko hujše od ene čez rit.

eh, tu pa tam treba otroku klofuto ai po ritki, ko je res tko poreden, to še ni tepež..sicer bo ful razvaden.

mene je mama udarila s copati, z loncem na glavo, ker sem med poroko šla v disko, me je zjutraj namesto dobro jutr parkrat udarila, ko sem še bla v postelji ipd. pa kljub temu je bila dobra mati in me dobro, vzorno, dlično vzgojila. je pač bila stroga. vem pa, da sem jo enkrat udarila nazaj, ečz nekaj let pa to mine.

kaj pravite na to?

od vsega napisanega si sama največja srhljivka, panična baba, ki piše pompozne naslove. delaš v direktu morda?

berem komentarje, pa ne morem verjet, koliko tolerance do fizičnega nasilja prenesemo. pa opažam tudi ogromno jeze na gizdo, ki je odprla to temo. je to res jeza nanjo? ni morda to jeza nekih malih otrok v nas samih na lastne roditelje, katerih udarce se sedaj opravičuje s tem, da niso škodili?

še pred kakšnim desetletjem je bilo nekaj povsem normalnega, če je kakšen šolar pokasiral klofuto od učitelja. če je povedal doma, kaj se mu je zgodilo, ga je še fotr namlatil. k sreči pa se vsaj v nekaterih zakonodajnih glavah prag tolerance za vsakovrstno nasilje zmanjšuje. sedaj mi je jasno, da bi takratni učitelji, ki so delili batine, danes leteli iz šol. takrat pa so bili carji, ker so se jih otroci/mladi bali in jim nihče nič ni mogel.

pa batine, ki jih otroci pokasirajo v domačem okolju? jasno je, da odraslemu v takšnem trenutku poči film in da se več (čeprav samo za trenutek) ne obvlada. kot opravičilo navede: saj si jih zaslužil, saj si sam prosil. v bistvu pa odrasel ne prevzame odgovornosti za svojo potezo. svoj bes sprosti na šibkejšem.

gizda, pa nekako mi je tvoja skrb, strah, blizu…

svojega otroka v bistvu ne moreš zavarovat pred vso krutostjo sveta. si pa lahko prva, ki ga bo vedno sprejela z občutkom razumevanja, ko se mu bo kaj hudega zgodilo. verjamem pa, da te je groza in da bi si težko odpustila, če ga ne bi zavarovala pred nasiljem ali zlorabo najbližjih. še posebej po tem, ko ti je mož povedal, da njemu pa se je to zgodilo.

kaj lahko storiš? lahko na primeren način otroku poveš, da so nekateri otroci njegovih let tepeni. poveš mu lahko tudi, da je njegovega očka babica kdaj udarila. da pa ti tega ne boš dovolila, da bi njega kdo tepel in da ga boš zavarovala. reci mu tudi, da naj ti vedno pove, če se mu bo kaj takega zgodilo, pa čeprav bi mu kdo to prepovedal povedati.

pa še to: otroku postavljaj takšna vprašanja, da na njih ne bo mogel odgovoriti z da ali ne. se pravi, da se vprašanje začne z besedami kako, kaj, kdaj… ne pa z vprašalnico ali. Se pravi, npr.: “kako se danes počitiš?” in ne “se počutiš dobro?” zakaj tako? ker bo OPISAL dejansko stanje.

Pa vi niste normalne. Če mama otroku da čez ritko ali po rokici,… še ne pomeni, da ga pretepa. Ne razumem, da v primeru ko otrok enostavno ne uboga tudi po tem ko mu 10 x rečeš, zakaj ne zasluži eno čez rit?
Jaz že nisem na svetu zato da vsako stvar 100 krat rečem in prosim, da pospravijo, pojejo,…..
Sama imam dva otroka 2in 4 leta in potem ko 10 krat rečem in me ne ubogata, dobita čez rit. Lahko je to 10 krat na dan ali pa 1 krat na mesec. Samo s pogovorom in prosjačenjem ne bomo prišli nikalmor. Do sedaj sem še vedno opazila, da tisti starši ki otroke kao diplomatsko prepričujejo in se z njimi pregovarjajo ne pridejo nikamor. Otroci so eni veliki razvajenčki, ki se jim vse dovoli. Konec koncev otroka ni potrebno udariti saj če se mu vse dovoli in dela namesto njega potem se nima za kaj pritoževat.
Časi ko smo se PREGOVARJALI so mimo

Da te razdraži, ker ne pospravljata, ker sta te že pri tretjem opominu enostavno prenehala poslušati (kaj šele, ko jima to 100 krat rečeš), je možno. A s tem degradiraš tudi moč svoje besede. Ki jo v tem obdobju lahko zelo obrneš sebi v prid, saj se majhne otroke prav lahko prelisiči. Le malo več potrpežljivosti in domiselnosti potrebuješ za to (“Tekmujmo, kdo bo hitreje pospravil!”, “Ko bomo zložili kocke, gremo ven na kolo.”…). . Pri kakem “trmek” napadu izvedi morda drugačno potezo (npr. ležečega na tleh pokriješ z odejo in rečeš: “No, ti kar spančki.”) Predvsem se pa takrat, ko ti začne “naraščati pritisk” spomni, da sta v resnici na svetu zato, ker si ju ti želela.

Ker: če misliš, da so časi, ko ste se pregovarjali, mimo, se motiš. Šele začenjajo se. Vrhunec pa dosežejo v pubertetnem obdobju, ko se enostavno ne moreš izogniti konfliktom, ampak jih moraš reševati. A ne s tepežem.

Mojo mater je njena mama pošteno mlatila, ko je bila mala; na mene pa ni nikoli roko položila.

Sicer menim, da velikokrat stroge mame postanejo popustljive babice. A najbrž se strinjaš, da je potrebno biti vztrajen in odločen predvsem, če je otrok zaradi neposlušnosti v nevarnosti (npr. pleza na balkon, ko mu obrneš hrbet). A vendar obstajajo sankcije, ki mu začasno vzamejo njemu ljubo boniteto.

Lahko ob priliki tašči jasno omeniš, da si nasprotnik fizičnega kaznovanja. A tega ne izpelji tako, da bi jo obtoževala za nekaj, za kar ne veš, če se je v resnici sploh zgodilo (ne morem pomagati, a menim, da vnuka vendarle ne tepe). Si pa mislim, da je za tvojega štiriletnika vrtčevska družba dobra sprememba okolja, saj bo veliko več s svojimi vrstniki. In tudi v tisti sredi bo moral ravnati po vzgojiteljičinih navodilih.