Zvečer se prenajedam
Pozdravljeni!
Nikoli si nisem mislila, da bi tudi sama spadala med tiste z motnjami hranjenja, zdaj pa sem spoznala, da sem sama zelo odvisna od hrane.
Prenajedam se!
Zjutraj in popoldne mi niti ni problem zdržati oz. jesti zdravo, kar tudi počnem (zjutraj si stisnem sveže sadje, jem musli z mlekom, čokolino ali navadno sadje ter kava; za kosilo kaki makaroni ali riž z zelenjavo, krompir, piščančje meso ali ribe, zraven obvezno velika skleda solate; enako je z večerjo, ki je manj obilna, včasih le kak jogurt ali sadje)
Problem se pojavi pozno zvečer, skoraj pred spanjem.
To leto sem absolventka, stanujem doma, proč od študijskega mesta, študentskega doma, mesta. V naši vasi je le par hiš, tako da večere preživim večinoma sama doma, zato čez teden niti nimam kje (in kam) pohajkovati. Tudi delam.
Vsi člani družine (mama, oče in sestra) hodijo spat pred mano, jaz pa potem odprem hladilnik in pojem vse mogoče. Mislim, da niti čez cel dan ne dam vase take količine hrane. Mešam vse mogoče- od sladkega, kislega, slanega, pa spet sladkega.. dokler se ne počutim že skoraj slabo..
Hrana oz. jesti mi je v užitek.
Niti najmanj ne potrebujem tega (pre)obilnega obroka, je popolnoma odveč!
In vedno znova si postavljam cilje, češ, jutri pa res ne bom več…
Ne gre!!
Naj povem, da sem se v dveh mesecih zredila za 6 kg, stara pa sem 24 let.
Ne recite mi, naj grem v družbo, naj si najdem ljudi okoli sebe, ki jim zaupam, s katerimi bom aktivno preživela dneve- vse to imam. A kaj, ko je vedno, ko pridem domov, spet enaka zgodba..
Tudi hobijev imam veliko, le zvečer mi misel na hrano ne da miru- moram jest! In to veliko preveč…
Kaj je z mano?
Razmišljala sem že, česa mi manjka, katero “področje” mi hrana zapolnjuje, nadomešča? Mogoče sem malce osamljena, ne pa tako zelo, da bi potešitev iskala v hrani. Ali pač?! Ne, ne bom na silo iskala nekoga, da bom lahko večere preživela z njim v postelji samo iz tega razloga. Če se ne zaljubim, ne morem biti z nekom.
Ja, pa še to, stara sem 24 let.
Kako mi lahko pomagate?
Lepo Vas pozdravljam!
Nena
Draga nena,
zal mi je, da te hrana tako okupira. A veliko je že to, da imaš toliko vpogleda v celo situacijo, da veš, kaj se je dobro vprašati pri “preglavicah s hrano te sorte”, da veš, česa ti ne manjka in kaj ni problem.
Zelo dobro si opisala svojo situacijo, le ne moreš dobiti prav enostavnega recepta.
Zato, ker je življenje zapleteno, bi lahko rekli, oz. imamo ljudje tako zelo različne potrebe, izkušnje iz preteklosti in paleto občutkov in situacij. Tako da bo treba pobliže pogledati, kaj te spravlja v tako stisko, da ti hrana in jedenje postajata tako velik in nenadomestljiv uzitek.
Za zacetek bi ti rekla, da si ppisi dnevnik, sploh v trenutkih, ko te začne preganjati hrana – v smislu prenajedanja. Morda ti bo malce v pomoč knjiga “Ne kaj ješ, kaj te žene da ješ”. Zna biti, da pa boš potrebovala neke vrste osebno psihosocialne pomoči – svetovanje, terapijo ali vključitev v skupino. Za nekaj časa, da ti nekdo pomaga demistificirati tole stisko s hrano in ti stoji ob strani pri iskanju rešitev.
Pa srečno!