Toliko sem prebrala na forumih na temo tiki ter da je vse na osnovi psihe. Imam sina 8,5 let ki so se mu pojavili tiki.
Ko sem malo vklopila spomin za nazaj sem ugotovila, da se je mežikanje pojavilo meseca maja 08, ko je šel z šolo za tri dni na Bled. Priznam , da se z mežikanjem takrat nisem posebej ukvarjala tako da ne vem kdaj se je končalo. Vmes so bile počitnice in nekje septembra se je zopet pojavilo mežikanje. Set nisem bila posebej pozorna do oktobra ko je bil na eni tekmi in groza kaj se je dogajalo z njim.Mežikal je neprestano, še malo zraven potegnil obraz , in to je trajalo en teden, zraven je še zavijal z očmi. Doma smo ga ignorirali, in ga nekako probali zamotiti z drugimi stvarmi. Nato se je to nehalo, ko pa je bil decembra na nastopu v glasbeni šoli se je vse skupaj ponovilo. Groza. Sedaj to traja 5. tednov, vmes smo maksimalno skrbeli za prijetno okolje. Je pa včeraj ko je bil na treningu z tekmovalci iz drugega kluba , začel nevem kak naj to opišem izdihovat. Npr. kot da čez zaprte uste skuša izdihniti zrak. Zelo me skrbi, naslednji teden sva naročena pri nevrologu.

ZA odgovor se vam zahvaljujem.

Poznam vašo skrb glede tikov, saj se z njimi intenzivno ukvarjam že dve leti.
Pri sinu se je začelo nekako v prvem razredu in sicer v obliki smrkanja,katero se je pojavljajo pozimi kar nekaj mesecev. Med poukom je bilo to zelo moteče, doma smo, po nasvetih, skušali vse skupaj preslišati. Pa so potem spomladi izzveneli, tako kot so se pojavili , so tudi zginili. Tako nekako se je nadaljevalo vsako jesen in zimo.
Najhujši izbruh tikov, pa je bil v petem razredu (lansko šolsko leto). Tiki so se tedensko spreminjali, bili so pa predvsem glasovni. Najprej smrkanje, potem zlogi hatra,hača, mama,ha, začel je z enimi obraznimi grimasami, včasih čudne gibe z roko, zavijanje z očmi. Potem pa so se poleg telesnih gibov besede spremenile v kletvice. Vsake dva tedna je bila na vidiku nova, še bolj sočna beseda. Takih tikov pa nikakor ni bilo možno spregledati, preslišati, posebno okolica je bila nestrpna do tega. Sam je izredno trpel, mene pa je skrbelo, saj je vse nakazovalo, da se bo zadeva razvila v pravi Tourretov sindrom . Zaradi tega je bil poslan tudi v bolnico, kjer so opravili vse možne preiskave, toda razen ADHD (kar vemo že nekaj let) niso odkrili nič posebnega. Nekaj časa je jemal antipsihotike. Pri nizki dozi učinka ni bilo, pri malo večji, pa je bil samo zaspan in zaspan. Prenikili so z zdravili in upala sem , da se zadeva poleže. In res se je, začetek počitnic, konec tikov. Niso v celoti zginili, samo manj, veliko manj jih je bilo.
S strahom sem čakala novo šolsko leto. Toda novega hudega izbruha zaenkrat še ni bilo. Še vedno večkrat zavija z očmi, se nekaj pači, vmes mu iz ust zleti kakšna kletvica, kakšen živalski krik.
Nekako vsako jutro s strahom opazujem sina in močno upam, da se tiki v taki obliki kot so bili lansko leto ne povrnejo. Želim, da se napovedi nevrologov, pedopsihiatrov uresničijo, da bodo gotovo v celoti izzveneli, ko fant preraste določeno obdobje.

Želim vam, da se tudi pri vas ne razvije v kaj večjega.

lep, pozdrav

Taro

najlepša hvala za tako obširno pojasnilo. Vidim, da nisem edina mamica sina s takšno boleznijo. Me pa seveda zelo skrbi, tako kot si ti napisala zgoraj. Da ga vsako jutro s strahom opazuješ kaj bo,..
Moj ni hiperaktiven, je zelo čustven, občutljiv, skratka delamo z njim kot v rokavicah. Kot vidim ste tudi vi bili pri vseh specialistih in vam niso nič ugotovili. Razen tega, da bo izvenelo. Srčno upam da bo res. tUDI vam iskreno želim, da tiki prenehajo. Za kakršnokoli izkušnjo, mnenje vam bom zelo hvaležna.

Jupiter,
nekaj vam je že povedala Taro. Več pa boste tudi vedeli po pregledu pri nevrologu.

Pozdravljena Jupiter,

tudi sama sem imela občutek, da sem edina na celem svetu . Začela sem s tem, da sploh nisem vedela, kaj pomeni beseda tik.Do sedaj nisem nikogar spoznala, ki bi imel podobne težave. Vse kar vem je iz interneta in kar so mi strokovnjaki povedali. Pa pri takih težavah vseeno manjkajo konkretne izkušnje ljudi, ki to preživljajo.
Vsakič ko sem v vezi tega na internetu kaj prebrala, bolj me je bila groza vsega. Tudi na TV je bila oddaja , ki me je totalno dotolkla, vzela spanje ponoči…….

Lahko me pokličeš na 031/878-959; čeprav ti konkterno ne bom mogla pomagati, lahko pa izmenjava izkušnje, skrbi, in si ponudiva upanje ….

pozdrav,

hVALA tARO. tE BOM POKLICALA.
V zgornji temi sem danes pisala da sva bila pri nevrologu. Dobila sva napotnico za eeg in psihologa. Čeprav k eni psihologinji zdaj že hodim ( z sinom sem bila enkrat tam, enkrat pa sama). Zdaj pa je rekla da naj pride še mož. Pa spet brez otroka. Ker njej se zdi, da je težava v tem da kombinacija oče – trener ni njaboljša, in da to vpliva na otroka. Ne vem. Imam pa še mnenje športnega psihologa, katerega mnenje se malo razlikuje od te psihologinje. Sedaj pa ne vem če bi šla k tretji psihologinji, ki se ukvarja prav s temi tiki. Ker ta kjer sem zdaj se mi zdi tak splošna, pa ni ji preveč do obravnave z otrokom. Ne vem. Nevrolog pa je danes rekel, da zdravijo tike z antipsihotiki če trajajo dlje kot eno leto. Ne vem ali naj ga dam iz športa ki mu pomeni vse na svetu, po drugi strani ga uničuje. Ali pa bom naredila napako, ki si jo bom očitala vse življenje.
Taro, sem iz Štajerske.

Jaz tudi ( mogoče sva še kje sosedi, ha,ha)

se slišiva!!

Taro, zanima me kdaj te lahko pokličem. Popoldan ?, dopoldan sem vedno v službi.

Me veseli, da se sedaj več piše o tikih. Tudi sama sem učiteljica v GŠ. Pri enem učencu sem pred leti opazila tik oz sem izvedela, da je to to šele, ko sem razlagala starejši sodelavki, kaj se z učencem dogaja. Tedaj sem kar nekaj brskala po netu, a nisem našla kaj prida. Mi je pa žal, da se nisem pogovorila z otrokovo mamo o tem. Sama mi tika ni omenila, jaz pa tudi nisem hotela drezat, delala sem se, kot da ni nič.
Povejte mi , mame, kaj naj v prihodnje storim, če se tik pojavi še pri kom, naj starše o tem kaj povprašam?

,i,i,

Moje mnenje je, da se učiteljico vsekakor seznani s tem, da ima otrok tik. Jaz sem učiteljico od sina takoj obvestila in jo prosila, da ga tudi ona diskretno opazuje. In da me obvesti če se kaj spremeni. Mene je najbolj strah, zaradi drugih otrok, da ga ne bi zafrkavali, kajti tisto je po mojem najhujše.
Upam in želim, da bo tik prenehal. Je pa res, da veliko staršev tega tika pri svojem otroku ne opazi. Mi ga skozi ignoriramo, skozi gledam po forumu če piše kakšen starš z njegovo izkušnjo, kakršnokoli upanje,…

Jupiter!
tudi jaz sem samo dopoldan v službi. Pokličeš me lahko kadarkoli popoldan. Če bom slučajno zasedena, se takrat dogovoriva.

,i,i.!
meni, kot mami otroka s tiki, bi mi bilo prav, da bi me o tem kdo v šoli kaj vprašal. Toda, ker so tiki očitno zelo redki, tudi učitelji ne vedo kako in kaj. V mojem primeru sem jih sama seznanjala o tem. Edini nasvet pri vsem je , da se skuša vse skupaj spregledati oz. preslišati, učencem pa nekako razložiti, da se zadeve dogajo nezavedno, ker bi kakšno norčevanje sošolcev lahko poslabšalo zadevo.
Tako, da mislim, da bi bilo prav, da se o morebitnih pojavih tikov pri kom, pogovorite s starši, saj jih ima otrok lahko samo v šoli. Pa saj vsi skušamo otroku pomagati, zato je pogovor starši- učitelj še kako pomembem.