zopet tak dan
Danes je zopet tak dan, ko bi najraje zaspala in se nebi nikoli več zbudila.
Saj ne morem verjet, da te res ni pri meni, da si nekje tam daleč, stran od dosega mojih rok in oči.
Kako mi manjka občutek, da imam ob sebi človeka, na katerega se lahko naslonim kadarkoli hočem in želim.
Del poti sva prehodila skupaj, zdaj pa stopam po tej solzni dolini sama z mislimi pri tebi in s teboj in si želim, da vse to že enkrat mine.
Ja vem, zaradi otrok moram še malo zdržat, pa …… to ni življenje, to je boj.
Pozdravljeni, Nataša
Draga Nataša
tudi zame je danes tak dan. Zaključujem diplomo.Po skoraj treh letih sem zmogla dokončat. Smo imeli v načrtu veliko praznovanje, takrat ko sem začela s študijem v poznih letih. Kljub službi je šlo, takrat. Kje je že to? In solze kar tečejo, zdaj vsaj tečejo, kar naj.O Bog kako boli.
Nataša,oprosti, ker sem tu k tebi zlila svojo bolečino.
Ko bi človek našel spodbudne besede…. Pa jih ni. Edino zdravilo je čas. Ampak v obdobju v katerem si, ti ta stavek ne pomaga. Čas žalovanja je odvisen od človeka. Lahko traja leto ali pa leta.
7 let nazaj je moja sestra naredila samomor. Poleg bolečine ob izgubi je bil prisoten še občutek krivde in očitki ljudi. Počutila sem se obupno. Nisem jedla, nisem spala, vse kar sem počela, je bilo samoobtoževanje. Edina stvar, ki me je potegnila iz vsega tega, je bil njen sin v rosnih najstniških letih. Bil je brez očeta, ostal je še brez mame. In moj edini nasvet (čeprav vem, da je v tem trenutku slab) je, da se osredotočiš na otroke. Mogoče bo vsaj malo lažje.
Drži se.
Silvie
Danes je tudi dan, ki bi ga najraje preskočili.
Najina hči praznuje 17 pomladi. Tako ponosen si bil na svoje tri sončke.
To naj bi bil vesel dan, poln pričakovanj in radosti. Namesto tega pa imamo v srcih grenkobo in žalost, ker te ni več.
Nikoli ji nisi pozabil čestitat ob rojstnih dnevih. Vedno si bil pozoren do vseh nas, ki te danes tako zelo pogrešamo.
Danes bomo skupaj obiskali tvoj grob in najina hči ti bo prinesla šopek.
O Bog kako boli. Je sploh res?
lp Nataša
Tudi jaz mislim na tebe, na vse vas. Res je v življenju najtežje preživeti smrt ljubljene osebe. Žalovanje je trpljenje v pravem pomenu besede, le počasi lahko sprejemamo dejstvo, da je to res in da se naučimo živeti s to izgubo.
Želim ti moči. kar povej, napiši… kaj nam pa drugo ostane kot da lahko vsaj povemo nekomu, kako nam je hudo.
Za pravi opis te žalosti, tega trpljenja ni prave besede, ni pravih besed, ki bi lahko opisale vse to gorje, ki ga doživljamo ob izgubi nam dragih oseb.
Vem, da moram tu opraviti še veliko poslanstvo in najine tri sončke usmerit na tiste prave življenske poti.
Ja, vem, da bi moj mož hotel, da zdržim in da najinim otrokom stojim ob strani in jih varujem tu, zdaj, danes, jutri ….
O Bog, kako si lahko dopustil kaj takega???????????’
lp Nataša
Ja, Nataša vem kako je živeti po taki izgubi, človek bi najraje kar vse pustil.
Meni pa počasi že preseda, da ko mi govorijo zdrži zaradi otrok. Potem pa nihče od teh “spodbuejvalcev” nebi zanju nič pamentega naredil. Le pamet soli, da se me odkriža.
Pa včasih se mi ne da in sem nevoščljiva ločenim, ker se lahko kdaj, grdo rečeno za kakšen dan znebijo otrok. Midve sva sedaj mami res 24 ur na dan, 365 dni v letu. Brez izjeme.
S pozdrav, Ana
Hvala vsem, ki se mi danes oglašate.
Zame je danes res grozen dan in vem še veliko bo takih.
Kar se pa tiče “spodbujevalcev in pomagačev” pa sploh nimam besed. Naj me pustijo z bedastimi nasveti pri miru. Vem mama Ana kako je to. Sorodniki bi pomagali z raznimi nasveti, solili pamet ….
Veš, kakšen predlog sem dobila od svakinje. Predlagala je, da bi mi rada pomagala in bo ona kupila rože za posadit na grob. A s tem bo ona meni pomagala???? Halo!!!!!! Je to pomoč? Saj nisem mogla niti govorit, samo jokat sem začeta. Pa saj se jim niti ne sanja kaj doživljamo, zato tudi mene ne morejo razumet. Njim gre življenje pač po ustaljenih poteh naprej, meni se je življenje ustavilo. Ne, na silo me poriva naprej, jaz pa marsičesa več ne razumem.
Najbolj mi bodo pomagali, da me pustijo čisto pri miru. Še posebno grozljiva mi je misel na 1. november. Skrila bi se v najmanjši kotiček tega sveta, da nebi nikogar več videla.
Tako pač čutim. Zdaj sem v fazi, ko v bljižini prenašam le redke ljudi iz mojega prejšnjega življenja. Sploh to velja za sorodnike. Vsi živijo, le njega ni več. Boli …..
lp Nataša
Nataša, tako zelo bi ti rada pomagala. Že drugo leto pomagam moji prijateljici, ki prav tako preboleva izgubo moža. Kako podobne so vajine izjave. Tudi njej so šli na živce ljudje z raznimi nasveti in sedaj, ko ji rečejo:”saj kar dobro izgledaš, sedaj si pa že prebolela.” In kako jih zanima, če že ima drugega, ona pa tako trpi, trpi kot takrat, saj sama vidim trpljenje v njenem srcu,.. saj je res opravičeno jezna na njih..
Z njo sem, ko me rabi, lahko rečem vsak dan, pogovarjava se čisto vsakdanje stavri, pogovarjava se o otrocih, pogovarjava se o Njem. Rada govori o svojem možu, o skupnih doživetjih, o načrtih, ki sta jih imela, o tem kako težko je, ko ga ni. Tako z ljubeznijo mi govori o Njem, le včasih občuti jezo, ker jo je zapustil (čeprav ni imel izbire, bolezen ga ni vprašala, če želi) pa vendar…tudi to ji dovolim, poslušam, kako je jezna-razočarana.
Zakaj ravno On? Vendar vidim, da ji je malo lažje za tisti dan, če govori o Njem.
Nataša pogovarjaj se o Njem, ne samo z otroki, pogovarjaj se s kako prijateljico, govori, govori, pogovarjaj se vsak dan. Upam, da imaš eno osebo, katera ti je resnično v oporo, kateri se lahko zjočeš, kateri lahko govoriš o Njem, katera te predvsem posluša… je tam, ko jo rabiš in jo želiš v svoji bližini.
Tako rada bi se pogovarjala s tabo, te poslušala, te hrabrila….. imaš otroke, veš, da te imajo radi, te tolažijo, objamejo, vendar oni živijo svoje življenje, vidva pa sta imela svojega in otroci ti ga ne morejo nadomestiti, čeprav ljudje tako radi rečejo:”Saj imaš otroke.” Potrebuješ NJEGOVE dotike, Njegove BESEDE, NJEGOVO bližino – NJEGA. To ljudje ne razumejo, sama razumevam šele ob prijateljici.
Nataša, besede, ki si jih že slišala, pa vendar sem ti jih napisala še jaz, tvoja bolečina je pač zazanamovala tudi mene, pa čeprav te ne poznam, vendar ko berem tvoje trpljenje tu na netu, kot bi poslušala mojo prijateljico, ki mi je tako zelo blizu.
Hvala Galja.
Stoj svoji prijateljici še naprej ob strani. Kot sem že napisala so te naše bolečine nepopisljive in se jih z besedami res ne da opisat.
Veš, tudi jaz imam osebo, ki mi je vseskozi stala ob strani in mi je pripravljena prisluhnit ob vsakem času, kadar pač jaz to želim. Ta oseba je z mojim možem preživljala otroštvo in ga je poznala še pred mano.
Veliko govoriva o njem kadar sva skupaj in obujava spomine, jaz svoje, ona pa pove tiste svoje iz ranega otroštva. Tudi ona rada govori o njem, ker ji je bil drag prijatelj in najboljši sosed. Tudi ona ne razume te krivične izgube… Včasih pa samo sediva brez besed …….. misli pa so z ……..
Ostala sem brez sanj … boli…
lp Nataša
draga natasa,
sama nisem izgubila moza, sem pa zato zgubila dedka, ki mi je bil kot drugi oče. zguba je bila tako nenadna, da še danes boli, pa je od njegove smrti miniko že kar nekaj let. natančneje tri leta. najbolj hudo mi je ker ni dočakal moje polnoletnosti in moje uspešno opravljene mature, ki vem da bi se z mano iskreno veselil mojega uspeha. Vedi, da bo bolečina ostala se po 3eh in več letih, vendar bo s časom manjsa. res bo Nataša.
v teh dneh ti še posebej zelim, da bi bila močna zaradi svojih treh sončkov, ker zase vem, da me bo jutrišnji dan čisto strl in bom jokala kot sem na dan njegove smrti
objem, barbara