Znorela bom…
Sploh ne vem, kaj se dogaja zadnje čase. Poročena sem tri leta in pol, z možem imava triletnega sinka. Navzven zgledamo kot normalna družinica (karkoli naj bi to že bilo), vendar sem sama vsak dan bolj nerazpoložena, nervozna, nestrpna. Gre namreč za to, kako se mož do mene vede. Milijon stvari je, vendar bom opisala samo najhujše. Prva je njegovo čustveno maltretiranje. Primer: gremo nekam in ga vprašam, če je vzel s seboj določeno stvar. Njegov odgovor je VEDNO enak (sarkazem): Ne, ti si vzela! ali Kaj misliš, da sem tak kot ti?. Ko mi to reče bi ga najraje udarila po ustih! Nešetokrat sem mu že rekla, da mi ta njegov način ni všeč in da sem ga samo vprašala, da morda ne bi pozabili česa doma. Če pa slučajo kaj pozabi, pa sem VEDNO jaz kriva, ker da ne skrbim zanj, da ga nisem opomnila… skratka za znoret!
Druga stvar je njegova hladnost. Že od poletja nisva bila intimna, ker se pač njemu ne da, je utrujen, ni časa…bla bla. Ko sem ga vprašala, če se sam zadovolji, je rekel, da ni žival – halo! Vsi fantje s katerimi sem bila oziroma sem se z njimi pogovarjala, so rekli, da se morajo skoraj vsak dan potešiti… To se meni zdi normalno, njemu pa ne! Lahko poskusim karkoli, pri njem ne vžge nič.
Potem: nikoli (!!!) me še ni prijel za roko (pravi, da je otročje), nikoli (!!!) ni stopil do mene in me objel in poljubil, ker bi si ON to želel; ko se želim stisnit k njemu, me odrine… Vedno neki bedni izgovori.
Skratka, prišlo je tako daleč, da mi gre vsak dan bolj na živce. Vedno sem za vse kriva jaz, sem največji kreten na svetu, vse delam narobe… Ne da se mi ga več poslušat ne gledat. Ko gre na službeno pot s sinkom uživava! Sina ima sicer zelo rad in se včasih z njim celo igra, zato tudi ostajam v zvezi. ČE ne bi bilo sina, bi že zdavnaj odšla. Kaj naj naredim, da bi se stvari izboljšale? Naj povem, da odkar se je rodil sinko, še nisva imela večera samo za naju, nisva bila nikjer zunaj… Babice so namreč zelo daleč in če rečem, da dava otroka za vikend babici, pravi da sem egoist, da ne maram otroka, da se ga hočem rešit…
Zaradi vsega sem tako živčna, da ponoči ne morem spat, dobesedno trže se mi! Rada bi kaj naredila tudi zase (on hodi v fitnes – gre ob 19.00 in pride bo 22.00), meni pa pravi, da naj zjutraj prej vstanem in naj grem tečt če hočem – on pa bo spal do 9.00! S tem, da bi potem, ko bi se vrnila iz teka, morala zbudit njega in otroka, otroka zrihtat za vrtec…
Vesela bom vsakega nasveta ali spodbudne besede in hvala, da ste prebrali do konca…
Lp
Ne vtrajaj zaradi otroka,ker bo imel nekoc namesto mamice le se zivcno razvalino..ce ves,da z mozem ne bosta srecna potem ne vztrajaj le zaradi obcutka varnosti ali navade..pa saj to ze ves..le strah te je po mojem mnenju ;)Upa,,da si bos vzela cas zase,razmislila,poslusala svoje srce in prisla do odlocitve,ki bo prava zate in tvojega malcka..lp
Draga naja , imam podoben primer s svojo ženo, samo da je malo v “lažji” obliki.Tudi ona redkokdaj pride do mene in začne z nežnostmi , tudi njeni odgovori so velikokrat sarkastični,imam občutek, da me enostavno ne more prenešati.Parkrat sva se pogovorila (pogovor o tem sem seveda začel jaz), pa skoraj ni videti kakšnega rezultata. Popoplma razumem tvoje težave in kaj od moža pričakuješ.
Kaj ti je narediti? Poskušaj s pogovorom. Razloži mu svoje želje, potrebe, probajta najti vzrok za takšno vedenje moža, ker glede na vajin zakonski staž (moj je dvajset let in imam ženo še vedno rad ),je malo prehitro za “naveličanost” drug drugega. Za začetek ga probaj pripraviti do tega, da te bo poslušal in ti prisluhnil. Če boš to dosegla, je že nekaj. Kaneje pa bo lažje. Pa še nekaj .Probaj med pogovorom potočiti kakšno solzo (glede na situacijo v kateri se nahajaš ti verjetno ne bo težko). Mogoče ga bo to kaj ganilo, če te ima zares rad. Mene osebno ženske solze ZELO ganejo .
Kar se pa intimnosti tiče je pa tako.Da lahko mlad (predpostavljam) mož pol leta živi brez tega je malo hecno, če že ne absurdno.
Veš moški smo različni.Enim paše nežnost, malo pozornosti, drugim pa je to otročje kot praviš. Ampak pravi moški je tisti, ki lahko v vsakem normalnem trenutku izkaže pozornost do partnerke,bilo s poljubom ali z držanjem za roke ali z objemom.
Iskreno ti želim, da bi težave kar najbolj uspešno rešila.Je pa v zakonu tako, da morata partnerja vsak malo popustiti. Ti si že ,sedaj pa je na vrsri tvoj mož.
Pozdrav, pa javi kako vama gre naprej.
Ojla
Te čisto razumem, ker tudi moj tako odgovarja in mi gre na živce. Kje pa piše, da moraš ti skrbeti za njegove stvari, če kam greste. Saj je polnoleten, dveh levih pa tudi nima, zato… kar vztrajaj, da si stvari pripravi sam. Tudi jaz sem 4 leta to sama delala, sedaj pa ne več, … Če bo kaj pozabil, bo lahko hud nase, ne pa nate, tako je pri nama sedaj. Kar pripravi si pravočasno, to mu rečem (ker moški tudi ur ne poznajo)!!! Jaz imam 2 otroka, za njih vzamem vse potrebno, sem spadajo tudi zdravila in druge stvari, za katere moški nimajo prostora v glavi!! Kar naj sam, tudi če te bo sekiral, bo navsezadnje jezen nase.
Moj se tudi raje skrega, kot da bi se opravičil, za kakšno napako ali besedo!
Tudi meni počasi dol visi, ker so “genetski promašaj”. Ne se pustiti, jaz se mu ne, je veliko krega, vendar navsezadnje pa vidim, da se kdaj pa kdaj za kaj potrudi, ko se prej ni, tako da malo vpliva pa le imam! Tudi ti boš dosegla, če boš le vztrajala. Če se da, bodi bolj diplomatska, jaz žal nisem, sem kar direktna, čeprav umirjena, vendar ne zdržim, če mu ne povem. Vse moram jaz narediti, čaka te vse, gospodinjstvo, otroci, … Nedokončana zgodba! Tudi jaz imam svoj ponos, svoja čustva, svoje življenje, imej ga tudi ti!
Uživaj z otrokom!
LP
Tezko se bos borila za boljso zvezo,ce on nima niti pravega odnosa,morda niti ne cuti ljubezni do tebe,celo vprasanje je kaj bi on sploh hotel od vajinega zakona.To,da hodi v fitnes razumem,tega,da sta ze toliko mecesev spolno neaktivna in se to po dobrih treh letih zakona,pa tudi meni nekaj ne stima najbolje-sorry.
Ce z njim ne bos dosegla normalnega pogovora,verjetno zveza nima kaksne posebne prihodnosti,ker ti bos vse bolj nezadovoljna,zivcna,posledicno lahko zbolis in to niso hejci.
Dobro razmisli,koliko si bolj srecna takrat,ko je sluzbeno odsoten in takrat ko sta skupaj.To ti je namig,da poskrbis v prvi vrsti zase in otroka,pa ceprav se kdaj tudi z njim poigra.Ves poigra se lahko z njim tudi v drugacnih okoliscinah,ce bos videla,da za vajino zvezo ni pripravljen vloziti niti sekunde svojega casa,potem skoda tebe in tvojih zivckov.
Če vama je lepše, ko njega ni doma potem razmisli.
Ali ni lepše, da si življenje urediš po svoje in brez dodatnih stresov kot pa, da si ves čas na trnih zaradi moža. Za pranje in likanje ga pa res ne rabiš.
Poskrbi zase in za svojega otročka. To ne pomeni, da se očka ne bo nikoli več igral z njim.
Bolje, da ste narazen in imate normalne odnose, kot pa da otrok posluša in opazuje nervozna starša.
Govorim ti iz lastnih izkušenj, ki so mojega otroka stala kar nekaj psihičnih motenj zaradi najinih nesoglasij in provociranja in živčnih vojn.
Nama je na koncu uspelo rešiti zakon in odnos ampak šele takrat, ko se je mož zavedal, da bom z otrocmi odšla(zaradi enakih razlogov kot so tvoji).
Danes krepko premisli kaj reče in kaj so posledice dejanj ki jih naredi.
Veliko sreče.
s strahom moram priznati, da imate prav. Stvar seveda ni črno-bela, torej da bi odšla, ne da bi se potrudila (oba) in skušala stvar-vezo rešiti. Težko je, ker ga ne morem pripraviti do pogovora. Če začnem s tem (pa na zelo previden in subtilen način), me vedno začne nekaj obsojati, pa da sem jaz kriva, ker je on tak, da on v resnici ni tak, ampak da jaz in moja dejanja povzročijo oziroma zbudijo v njem tisto najslabše… Nihče mi do sedaj kaj takega ni rekel, premorem toliko samokritičnosti, da vem, da sem popolnoma normalna, družabna in vesela. Z njim pa to nisem. Naj še povem, da se z njim nisem še nikoli od srca nasmejala, ker njemu pač nič ni smešno. … Ne vem, najlažje bi bilo iti, ampak to ni odgovorno – morava pač poskusiti stvar rešiti – ampak če on ni pripravljen nekaj narediti, pol pa je itak vse brez veze. Mojca8, kako sta vidva rešila stvar? Sem mu že eneparkrat rekla, da bom šla, pa mi vedno reče, da jaz naj grem, ampak otrok da bo ostal pri njemu…Torej grožnje o odhodu niso rešitev …
Obstaja velika verjetnost, da je tvoj mož biseksualen in s tem jezen še sam na sebe.
Neodkritega človeka si ne zaslužiš ob sebi, še manj pa tvoj otrok.
Otrok ne bo ostal pri njemu, kajti, če imaš službo in svoje dohodke, pomeni, da svojega otroka lahko vzdržuješ. On ga s svojimi službenimi potovanji ne more. Socialna praviloma, pod stavkom, da delajo najbolje za otroka, dodeli otroka materi. Le v redkih primerih (mati norkomanka, alkoholičarka, brez dohodkov, brez osnovnih pogojev za preživljanje, dokazano oz. dokazljivo zapostavljanje in zloraba) se odloči, da bo otrok pri očetu, tega pa pri tebi ni bilo zaslediti.
Tak da spokaj kufre in reči: “Jebi koga drugega v glavo!”
Živjo!
Če se noče pogovarjati, sprejmi to. Važno je, da delaš stvari po svoje, da poskrbiš zase, tudi tako, da včasih greš in pustiš doma otroka, da zanj skrbi mož. Gre za prenos odgovornosti – ti zaenkrat misliš, da si za zakon, družino in skupno srečo odgovorna ti in se zelo trudiš pri tem. Zdaj pa prepusti drugim, zlasti možu, da sam prevzame odgovornost, saj ni otrok. Če gre na morje brez kopalk, se bo že znašel, brez skrbi. Naslednjič jih bo zanesljivo vzel (imam izkušnje!!)
Da se lažje rešiš te nepotrebne odgovornosti za moža, si poišči kakšne hobije in dejavnosti izven doma. Tudi ti pojdi tako kot gre on na fitnes, uči se od njega, on zna dobro poskrbeti zase. Začni še ti skrbeti zase. Pojdi pa k frizerju ali v savno – boš že kaj našla. Zmigaj se!
LP
Naia,
Poskusi si neobremenjeno prebrati vse, kar si sama tu nam napisala (predstavljaj si da je to napisal nekdo drug in kaj bi mu svetovala). Če ti reče, da tvoja dejanja v njem vzbudijo tisto najslabše in če ti pri tem ne zagori rdeča luč pomeni, da je tudi s tvojim samospoštovanjem in ljubeznijo do same sebe nekaj hudo narobe.
Jaz sicer še nisem bila v tvoji koži (še nikoli poročena in nimam otrok), vendar sem z zadnjim fantom živela 3 leta. Tudi on je imel podobne komentarje (samo v veliko blažji obliki) in tudi on ni hotel biti intimen z mano. Zdaj vem, da bi morala oditi že prej in zdi se mi, da je verjetno biseksualen (ali celo prikrito homoseksualen), čeprav si tega nikoli (ali pa še dolgo) ne bo priznal.
Kaj storiti? Če se stanje ne bo popravilo (sama si postavi rok, na primer 1 mesec) v katerem se boš potrudila, da se iskreno pogovorita. Če ne bo uspeha (pri meni to ni delovalo), mu zagrozi z ločitvijo. Ko ti bo grozil z otrokom, mu mirno povej, da si se pozanimala pri odvetniku (to tudi stori, vprašaj vsaj kakšno prijateljico ali prijatelja iz pravnih sfer) in da bodo otroka vsekakor dodelili tebi (kar je res, če imaš vsaj redne dohodke). Bistveno je, da si pri tem mirna (ker si se pač tako pri sebi odločila). In ker verjetno ne bo sprememb, nato odidi. Ob takem odnosu boš vsekakor enkrat odšla in takrat ko boš odšla bo seveda bolelo, ampak bolje je, da to storiš prej kot kasneje. Spremenil se zelo verjetno ne bo nikoli. Če pa te ima resnično vsaj še malo rad, se bo spremenil, ko mu boš resno zagrozila z ločitvijo. Ampak to je enkrat in potem moraš oditi. Stalne grožnje z ločitvijo na koncu nimajo več učinka, ker si jih mođki navadijo.
Pa vse dobro ti želim,
Barby
Draga Naja!
Kar nekaj mnenj, razmišljanj, nasvetov in izkušenj je že napisanih. Upam, da ste v njih našli kaj koristnega za razreševanje vaših partnerskih izzivov.
Vsekakor je možnosti za reševanje situacije več in verjamem, da jih boste tudi poizkusili. Najboljše je, da naprej pri sebi razmislite, kaj si želite, kaj je za vas še sprejemljivo, kaj pa gre že na račun vašega samospoštovanja in zdravja (pišete o svoji nerazpoloženosti, nestrpnosti, nervozi …). Pomembno je, da sebe zaščitite in da ne dovolite možu, da ravna z vami, kot se mu zdi, da vas čustveno izsiljuje. Povejte mu, kaj za vas ni sprejemljivo. Pa tudi manj skrbite zanj, saj je odrasla oseba. Naj se sooči z lastno odgovornostjo.
Pravite tudi, da s sinom najbolj uživata, kadar sta sama. Takšne misli marsikaj povedo o tem, kakšen je vajin odnos. Imate moža še radi? Si želite še biti z njim? Za kakšno ceno in pod kakšnimi pogoji? Ali pa vztrajate le iz navade in strahu pred samoto? Vsekakor je prav, da se potrudite – kolikor je le v vaši moči – da odnos izboljšate. Če se mož ne bo pripravljen pogovarjati in spreminjati, imate seveda dve možnosti. Da se sprijaznite s tem, da je, kakršen je, in da spremenite svoje vedenje do njega: če ne sliši drugače, tudi vi kdaj povzdignite glas v komunikaciji z njim, bodite odločni, samozavestni. Konstruktivno uporabite energijo nezadovoljstva in jeze, preobrazite jo v odločnost in skrb zase. Če boste še naprej prenašali in “požirali” njegove izpade in se ne postavili zase, za svoje pravice, obstaja možnost, da boste na dolgi rok resno zboleli.
Druga možnost je ločitev – seveda šele takrat, ko boste imeli občutek, da ste naredili vse, kar ste lahko. Pravite, da če ne bi bilo sina, bi že zdavnaj odšli. Se vam zdi dobro, da zaradi sina vztrajate v zakonu? Odnos in komunikacija z vašim možem zagotovo vplivata tudi na vašega sina – tudi na nezavedni ravni. Otroci so zelo senzitivni in hitro začutijo, da je nekaj narobe. Dobro torej razmislite, ali je vredno vztrajati v takšnem odnosu zaradi sina. Kaj ne bi imel sin več od otroštva, če bi živela sama in bi vi ljubeče skrbeli zanj? Seveda bi se videval tudi s svojim očetom.
Morda še tole. Pravite, da že pol leta nista bila intimna, da se možu ne da. Razmislite, kako je prišlo do tega. Kako pa je bilo na začetku vajinega zakona? Vaš mož ne čuti potrebe po bližini, do vas je zadirčen in grob, hkrati pa ob večerih hodi na fitnes, službeno potuje … Ste že pomislili na to, da vas vara? Lahko se seveda motim, morda mu zaupate in je ta možnost izključena.
Kakorkoli, želim vam čim več notranje modrosti pri razreševanju partnerskega odnosa!
Naia pri nama se je začelo premikati, šele takrat, ko sem postala spet samozavestna in me njegove žaljivke niso več spravile iz tira. Sama pri sebi sem si dopovedala, da tega ne potrebujem in da sem vredna več.
Ne vem kaj je njega premaknilo a dejansko, ko sem začela govoriti, da grem z otrocmi ga je zagrabila panika in se je zavedel, da bom to dejansko naredila.( šla bi v hišo, ki sva jo gradila.)
Kar se tiče groženj,da bodo otroci ostali pri njemu se ne sekiraj saj je tudi meni grozil, da jih bo vzel in dokazal da sem jaz tista, ki se g…
Na koncu mi je bilo že čisto vseeno, tudi če otroka ostaneta tam, samo da se ne kregam več in da imam svoj mir. Saj bi slej ko prej ugotovil, da ne more vsega furat.
Mislim, da moraš najprej ti razčistiti pri sebi in šele nato ukrepati. Če imaš kam za iti pojdi ampak samo če si res na to pripravljena. Pri nama je to trajala eno leto in pol in verjemi, da sem bila res čisto izmozgana. Najhuje je bilo pa to, da sat vso zadevo spremljala otroka in starejši je imel kar nekaj psihičnih problemov.
Resnično ti želim, da bi našla skupni jezik a če bosta izbrala to pot vedi, da bo težka in bo kar nekaj časa trajalo, da se bosta lahko spet sprostila en ob drugem.
Mislim, da te tvoj mož vara, kar pa stvari sploh ne spremeni. Lepo je, da si tako zaupljiva najbrž sodiš po sebi in misliš, da je tudi on pošten. Vsak večer fitnes? Službena potovanja in nič spolnosti ! Greš mu na živce, ker ga oviraš, da bi bil več z drugo. Razčistita stvar, mogoče se še da kaj rešiti.
