Znašla sem se v hudi stiski, prosim za pomoč…. :-(
Pozdravljeni.
Na vas se obračam, ker sem v stiski in trenutno ne vidim izhoda iz situacije v kateri sem se znašla. Zato prosim za pomoč, nasvet, vzpodbudno besedo. Vsaj eno pozitivno stvar, katere se lahko oprimem in gledam vsaj malo optimistično naprej.
Bila sem v zvezi. Dolgih 18 let, od tega 10 let poročena. Bila sem srečna. On malo manj, vendar tega nisem opazila, ker je držal v sebi. Zelo si je želel otrok. Jaz ne. Zato me je pustil. Ločitev je bila sporazumna. Pustila sem mu vso pohištvo in vse kar sem v hišo vnašala 15 let (cca 30.000), on je bil vsa ta leta več ali manj brezposelen. Ampak ostala sva prijatelja. In pustila sem mu vse v zameno, da mi bo pomagal na kmetiji, katero sem podedovala. Par mesecev po ločitvi se je nehal odziva na moje klice.
Zdaj živim sama, na kmetiji, ki sem jo podedovala. Gretja nimam. Včasih imam v hiši 11 stopinj. Tolažim se s tem da je letošnja zima topla. Zvečer zaspim v bundi in solzah.
Streha na hiši pušča. Sama je ne znam popraviti, pa niti denarja za popravilo nimam.
Ločitev me je tako zelo potrla, da je vse to vplivalo tudi na moje počutje in odnose v službi. Nisem bila več zbrana in motivirana. V službo sem hodila, samo zato “da sem prisotna”, v resnici sem bila odsotna. Izgubila sem službo.
To me je še dodatno potrlo. Od žalosti sem se napila. Večkrat. Skoraj vsak dan. Napihala…..in izgubila izpit za avto.
Zdaj sem doma. Meditiram med 4 mrzlim stenami. V roku 5 mesecev sem ostala brez moža, brez službe, brez izpita.
Brez izpita ne morem dobiti službe, brez službe /prihodkov ne moram narediti izpita. Znašla sem se v začaranem krogu.
Stara sem 36 in življenje se mi je sesulo. Začeti iz nule pri teh letih je težko.
Depresivna sem. Jočem vsak dan. Zbujam se sredi noči in razmišljam kaj naj s svojim življenjem. Zakaj se mi vse to dogaja? Bojim se, da bodo vse te moje skrbi vplivale še na moje zdravje.
Včasih razmišljam, da bi končala življenje in se na tak način znebila vseh teh skrbi in problemov iz katerih ne vidim izhoda.
Prazniki so še dodatno vplivali na moje počutje in stopnjevali osamljenost.
Hvala za…… Karkoli.
Spoštovani,
razumem vašo stisko in verjamem, da končati 18-letno zvezo ni kar tako. Vse se spremeni in nastane praznina…
Ne glede na vse napisano, ne glede na padce in poraze, ki ste jih doživljali, pa ni prepozno za nov začetek. Po 16-ih letih dela v materinskem domu, vam to lahko napišem z gotovostjo. Včasih k nam pridejo ženske, tudi precej starejše od vas, ki so trdno odločene, da želijo začeti na novo in pustiti dosedanje življenje (in trpljenje) za sabo. Potrebna je prava odločitev!
Za začetek bi bilo morda dobro, če greste do osebnega zdravnika in mu poveste za težave z nespečnostjo in razpoloženjem, morda tudi o težavah z alkoholom. Le zdravi in trezni boste lahko kos življenjski stiski, v kateri ste se znašli.
Po pomoč se lahko obrnete tudi na Center za socialno delo, kjer vam bodo svetovali in vas seznanili s pravicami, ki vam pripadajo v tej situaciji. Glede materialne pomoči se lahko obrnete tudi na katero od dobrodelnih organizacij (Karitas, Rdeči križ…).
In začnite se ukvarjati z nečim, kar vas veseli. Najdite nek hobi, veselje, strast in počnite nekaj za svojo dušo. Morda se vključite v kakšno aktivnost v vašem kraju, da greste med ljudi in se družite. Tako boste dobili nove znance, prijatelje…in morda se ne boste počutili tako osamljeno.
Ne dovolite, da vam porazi iz preteklosti uničijo prihodnost! Lahko je spet lepo. Še lepše!
Srečno!
Suzana Gliha Škufca, univ.dipl.soc.del.
Pozdravljeni,
Nehajte piti alkohol ter nehajte se sekirati, nikoli ni prepozno za nov začetek. Povežite se z ljudmi pojdite v družbo, lahko kontaktirate kakšen medij da bi recimo zbirali denar za ogrevanje. Lahko greste tudi do zdravnika da vam začasno predpiše kakšna zdravila, vendar ne potem tega zlorabljat, tukaj smo ljudje ki jim ni vseeno še kaj napiši če boš potrebovala nasvet.
Te popolnoma razumem, samo bom kar malo kruta nehaj se smiliti sama sebi.Moja zgodba je taka, da sem pred skoraj 12 leti nanadno izgubila moža, zaradi infarkta, ostala sem sama z 6 in 11 let starima sinovoma,tudi meni se je sesul svet, ampak sem vedela da imam samo dve možnosti, da potonem ali pa splavam in odločila sem se za drugo in mi ni žal, danes sta sinova odrasla se dobro razumemo in jaz na polno uživam življenje, zato pamet v glavo, alkohol stran in pogumno naprej, pa javi se če potrebuješ spodbudno besedo ali nasvet.
