Znaki trajne izgube menstruacije
Pozdravljeni !
Pred 4 meseci sem imela močno kemoterapijo (pred tem še nobene) kot pripravo na nesorodno presaditev kostnega mozga. Zdravnik je rekel, da bom najverjetneje za vedno izgubila menstruacijo. Zdaj po štirih mesecih ni nobenega sledu o menstruaciji, vendar tudi nobenih tipičnih znakov, o katerih tožijo ženske, ki po naravni poti pridejo v meno. Tako da malo mislim, da jo mogoče še dobim nazaj, če nimam simptomov mene ? Kakšne so izkušnje ali pa teorija ?
Hvala za vsak odgovor,
Lenca
Živjo,
protokoli zdravljenje s KT so zelo različni. Vendar tudi jaz sem slišala in brala, da naj bi t.i. visokodozna KT (ta je tudi pri presaditvah) povzročila trajno izgubo M. Jaz pri zdravljenju nisem imela visoko dozne, sem pa imela takoj naslednjo za njo, ki je tudi zeloooo močna in lahko tudi povzroči trajno izgubo M, vendar sem jo dobila nazaj. Izgubila sem jo šele po 5. ciklusu KT (od 6), če se prav spomnim in 2 meseca po zaključenem zdravljenju sem jo dobila nazaj. Torej tam nekej 3 mesece sem bila brez. Mogoče sem že kaj pobrkljala… malo poglej z iskalnikom, ker smo o menstruacijah že pisale, če se ne motim.
Ko sem bila brez, me je pogosto polival pot. Kar na lepem. In je bilo v parih minutah dobro. Čutila sem občasno pritisk v glavi. Kakšen mesec pred ponovnim prihodom M pa sem postala blazno mazolasta. Tudi v najhujši puberteti nisem bila tako. Prav tako sem v tistem obdobju čutila kar močne bolečine v sklepih, predvsem, ko sem se pobirala iz avta ali postelje ali stola…. Kot stara mama. To naj bi bila sicer tudi posledica agresivnega zdravljenja s citostatiki. No, ko pa sem M spet dobila nazaj, je bil svet v trenutku lepši. Vse je popustilo, tudi bolečine v sklepih, mazojli so šli adijo….
Prva M je bila bolj švoh, vsaka naslednja pa vedno bolj “normalna” in točno na 28 dni. Opažam pa, da je kljub vsemu malo bolj švoh zdaj po zdravljenju. Vendar moj ginekolog pravi, da izgleda vse v najlepšem redu. Koliko pa mi je ostalo še jajčnih celic, pa nihče ne ve. Bomo videli…. čez kakšno leto lahko že zanosim, če bo Bogec dal. 2 leti po končanem zdravljenju namreč odsvetujejo nosečnost zaradi možnega ponovnega zagona bolezni.
Lenča, katero obliko levkemije pa imaš? Kako se počutiš? Kdaj imaš PKC? Ali že imaš darovalca? Koliko si stara? Upam, da nisem preveč ferbčna.
Drži se!
Še nekaj sem pozabila. Naša članica, ki je zdaj 5 let od avtologne presaditve, tudi nima več M (od takrat). Sama pravi, da se dobro počuti in ne je nobenih hormonskih tablet (se jih izogiba). verjetno je tudi v temu primeru veliko v glavi. Če zadevo sprejmeš kot dejstvo in vidiš v temu svojo rešitev, lažje prenašaš.
Če je napr. tudi ti ne boš dobila nazaj in si še v rodni dobi, potem si uredi, da boš dobila status invalida (ne vem, katere stopnje) in boš prejelmala invalidnino. Sicer majhno, ampak nekaj pa je le. Smao to mora človek sam sforsirati, saj splošni zdravniki tega ne naredijo sami od sebe. Vsaj večina ne.
Draga Kristina,
hvala za odgovor. Z veseljem povem še kaj več o sebi, tako kot si predlagala. Sploh se mi zdijo forumi krasna stvar, da se medsebojno informiramo in s tem potolčemo tega falota, ki nam najbolj nagaja, to je STRAH (v tej zvezi sem ti včeraj poslala še mail za osebno izmenjavo izkušenj, kateri pa ni tako zanimiv za širšo javnost).
Torej, moja diagnoza je bila postavljena novembra lani in se je glasila kronična mieloična levkemija v stadiju blastne preobrazbe. Kaj o tem stadiju piše v Velikem zdravstvenem priročniku iz leta 1997, si ne upam niti natipkati, ampak takrat še niso imeli bioloških zdravil. Torej, dragi sotrpini, vse take priročnike berite z veliko rezerve, ker so načini zdravljenja v zadnjih letih na srečo zelo napredovali in prognoze v starih priročnikih vas lahko preveč potolčejo !
‘Potrebna je čimprejšnja presaditev kostnega mozga’, mi je povedal zdravnik na hematološkem oddelku KC. Začeli so me zdraviti z biološkimi zdravili, hkrati pa pospešeno iskati darovalca. Sorodniki niso bili ustrezni, zato so iskali v registru. V Sloveniji ni bilo ustreznega darovalca, zato so iskali naprej v svetovnem registru. Čakanje je bilo težko, in v tem času sem vzpodbudila veliko dobrih ljudi, da so se šli prijavit v register darovalcev. Imela sem srečo – v nemškem registru so našli darovalca zame in takoj so šli v akcijo – sprejeli so me v ‘izolirnico’ na hematološkem oddelku KC, me s kemoterapijo pripravili na poseg in 24. februarja sem prejela nove zdrave celice. Tri tedne kasneje so me spustili domov in zdaj sem ‘stara že štiri mesece’. Gre mi kar dobro, le s kožo imam težave, pa na sonce sploh ne smem, pa med ljudi ne smem. Lahko pa surfam po internetu, hodim na večerne sprehode in se veselim vsakega novega jutra.
Za danes bo dovolj mojega govoričenja, če bi koga še kaj zanimalo, bom pa z veseljem odgovorila,
lahko noč,
lenca