znaki depresije?

Pozdravljeni!
Že dlje časa sem razmišljala, kam se naj obrnem po pomoč ali vsaj na posvet, ampak iz opisovanja mojega trenutnega stanja bližnjim, nihče ne razume, v kakšni stiski sem se znašla. Stara sem 16 let, kmalu bom 17. Končujem 2. letnik gimnazije. Šolsko leto se bliža koncu, jaz pa še moram popraviti en kup ocen, ki po mojem mnenju niso rezultat mojega izostajanja od pouka ali kaj podobnega, saj sem vestna učenka, ki ji ni vseeno za šolo. Nikoli ne manjkam pri pouku tako kot nekateri sošolci in sošolke, ob vikendih ne hodim ven, skratka – redko kdaj grem kam, saj sem večinoma doma. Potre me že misel, da nimam pravih prijateljev. Imam dve dobri prijateljici, ki pa se veliko učita in nimata normalnega življenja, kar še mene spreminja v osebo, podobno njima – tako kot moji edini prijateljici tudi sama postajam vedno bolj nesamozavestna, plašna, zaprta vase, skratka nekomunikativna. To me boli, saj se ne morem spremeniti – vsaj ne čez noč. Najbolj pa me moti to, da nekoč nisem bila takšna. Bila sem polna življenja, skoraj vedno nasmejana in odločna. Danes temu ni več tako. Odkar sem v srednji šoli, je moj šolski uspeh padel iz odličnega v oš na dobri uspeh v gimnaziji, s čimer sem se že lani sprijaznila, pa tudi doma so bili ponosni name, da sem 1. letnik izdelala brez popravnega in vsaj z dobrim uspehom. Letos pa se mi bo sesul svet, če bom imela popravni izpit. Učim se in se trudim, ampak rezultatov kar ni in ni. Že pred pol leta sem si govorila, da pa mogoče vseeno nisem za to šolo, ampak doma mi ne dovolijo, da bi menjala šolo, saj sem po njihovem mnenju sposobna letnik izdelati vsaj z dobrim uspehom. Meni pa se vedno bolj zdi, da je to zame mučenje, ko pod pritiskom drugih hodim v gimnazijo, kjer se sploh ne počutim dobro v razredu, kaj šele glede ocen… Občutek imam, da življenje gre mimo mene, jaz pa to spremljam in sploh ničesar ne ukrenem. Nekateri oz. večina mojih vrstnikov, ki jih poznam, poleg šole počno še malo morje drugih stvari in vse zmorejo. Uživajo kljub temu, da še niso počitnice, skratka od življenja bodo imeli marsikaj. Jaz pa nimam ne pravega življenja, kot se spodobi za mlade in tudi v šoli nisem uspešna. To me spravlja v obup. Mislim, da se to obupno stanje spreminja v depresivno razpoloženje, ki ga nikakor ne morem oz. ne znam kontrolirati. Cele dneve sem zaprta v svojo sobo, sedim za mizo in se učim. Več se učim, bolj me preganja misel, da manj vem. Mogoče sem naredila napako takrat, ko sem se pred dvema letoma vpisala v gimnazijo, ki ji očitno nisem kos? Tudi lani in v tem šolskem letu sem imela dosti negativnih ocen, a sem vse popravila, toda zdaj na koncu šolskega leta ni več časa, da bi pridobljene negativne še imela sploh čas popravljati. Nimam več volje, energije, počutim se nemočno in odrinjeno. Od mene ni nič koristnega, pa bi lahko bilo, če bi obiskovala šolo, ki bi me veselila. Rada bi bila takšna kot sem bila pred leti, a se ne najdem. Vedno sem mislila, da so najtežavnejša leta začetek srednje šole, ampak vidim, da temu ni tako. Kje delam napako, da sem nesrečna in neuspešna na vseh področjih? Občutek imam, da nikomur razen domačim, ne pomenim nič in da moje prizadevanje za prijatelje in prijaznost vedno naletita na “gluha” ušesa in slepe oči.
Upam, da mi bo kdo napisal kaj spodbudnega, ker z vseh strani dobivam znake, kot da jim je vseeno zame.
Lp

Pozdravljeni!

Vaša zgodba presenetljivo spominja na moja mladostniška leta. Tako vam bom skušala svetovati glede na lastne izkušnje. Prehod iz osnovne v srednjo šolo je pogosto težak preizkus za večino mladostnikov. Za nekatere je to obdobje boleče, drugi ga preživijo lažje in brez večjih težav. Mladostniško obdobje spremljajo številne spremembe, tako fizične hormonske spremembe kot psihične in konec koncev iskanje svojega mesta in vloge v širšem socialnem prostoru.Sila zahtevna naloga, ki od mladostnika zahteva sprejemnaje družbenih pravil in upoštevanje avtoritet. Pri vsem tem pa je odločilna vloga staršev in njihove angažiranosti pri vmeščanju svojega otroka na pravo pot.

Tudi sama sem bila v osnovni šoli super odličnakinja, v gimnaziji se je situacija korenito spremenila. Kar na enkrat sem se znašla med sebi enakimi, nič več nisem izstopala po uspehu, kljub temu da sem se (vsaj v prvem letniku) precej učila. Nikakor ni šlo. Z razliko od vas sem sama začela popuščati na vseh področjih, ne samo pri uspehu ampak tudi pri rednem prihajanju k pouku in drugim obveznostim. Enostavno se nisem zmogla umestiti. K vsemu temu se je pridružilo tudi prekpogosto žuriranje in vse skupaj se je skoraj usodno končalo.Pogosto sem se znašla v hudih stiskah.Takrat sem mislila, da imam veliko prijateljev, pa se je ravno v obdobju stisk izkazalo, da jih je le peščica. Da sem kljub vsemu uspešno maturirala, diplomirala in imam službo, ki me v celoti izpolnjuje in zadovoljuje se imam zahvaliti le staršem, ki so mi brezpogojno stali ob strani ne glede na vse težave. Hočem vam povedati, da je mladostniško obdobje polno čudnih, včasih nerazumljivih težav in stisk, pomembno je, da imate nekoga, ki mu zaupate. Bolje, da imate dve dobri prijateljici (pa karšnekoli že sta) kot dvajset ali več ‘kvazi’ prijateljev in znancev.

Zapomnite si le, da je izobrazba edina vstopnica v dostojno življenje. Sigurno pa je pot do tega včasih trnova in neprijetna. Gimnazija je sigurno ena izmed večjih preizkušenj na tej poti, vendar vam svetujem, da vztrajate, ste praktično na sredini. Menjava srednje šole se mi ne zdi pamentna odločitev. Kasneje si izberite študij, ki vas bo veselil. Naj vas potolažim, da je študij veliko lažji od gimnazije, vsaj meni, resda nisem študirala kvantne fizike, morda bi bila v tem primeru drugačnega mnenja 🙂

Nikar ne obupajte, do konca leta stisnite zobe, popravite negativne ocene in si kasneje privoščite prijetne počitnice. V kolikor boste imeli popravni izpit, počitnice sigurno ne bodo tako prijetne, konec sveta pa tudi ne.

Uspešno učenje!

Petra

Hvala za spodbudne besede in za to, da ste si sploh vzeli čas za moj problem. Res je, ta leta so pač težka, drugim na ljubezenskem področju, meni pa pač na šolskem in nasploh družbenem kar se tiče odnosov z ljudmi, s katerimi vsak dan pridem v stik. Nekaj tednov še je do konca in če mi bo uspelo vse popraviti, seveda ne bom več niti razmišljala o menjavi šole. Tukaj se počutim vredu, ker sem že vajena sošolcev, profesorjev, načina, kako preverjajo naše znanje v šoli, drugje pa bi morala vse začeti znova. Od začetka, kot da bi spet bila 1. letnik. Tudi doma mi prigovarjajo, da naj vztrajam, četudi bo en popravni izpit, če pa ga ne bo, pa toliko bolje. Hočejo, da imam izobrazbo in istega mnenja sem seveda tudi sama. Izobrazba je edino, kar ti v življenju nihče ne more odvzeti in delam na tem, da bom uspešna v gimnaziji, da se bom posledično lahko v 4. letniku vpisala na katero koli fakulteto, ki me bo veselila, saj je to velik plus. Upam, da mi bo uspelo in ne bom izgubila motivacije v teh sončnih dneh, ker me, če se bom potrudila, kasneje poleti čakajo še lepši dnevi in zaslužene počitnice. Mislim, da je res nespametna ideja, da bi se prepisala na drugo šolo, če sem dve leti prišla skozi in sproti vse popravljala ocene, potem pa bi zdaj obupala.
Držite mi pesti, vse pa je seveda odvisno od mene!
Lp