POZDRAVLJENI, STARA SEM 28 LET. NAVIDEZNO SREČNA…V SEBI PA BIJEM BITKE..ZMEDENA SEM…NE ZNAM SE ODLOČATI…BOJIM SE ODLOČITEV…V ZADNJEM LETU SEM SE ZELO SPREMENILA…ZAČELA SEM ŠE BOLJ RAZMIŠLJATI O TEM KAJ SI ŽELIM IN UGOTOVILA, DA DANES BOLJ KOT KADARKOLI PREJ NE VEM KAJ BI SAMA S SABO…KO SE LOTIM ANALIZE SVOJEGA ŽIVLJENJA…IN SE ZAZREM PROTI PRIHODNOSTI SE ZAČNE BOJ, KI MI PRINESE TRPLJENJE..VEDNO OBTIČIM NA TEJ TOČKI…ZATISNEM SI OČI…IN SI REČEM…BOMO VIDELI…AMPAK ČAS BEŽI IN OSTAJAM NEGIBNA…TOLIKO STVARI IMAM PRED SEBOJ A SE JIH NE LOTIM…BEŽIM…KRIVIM SEBE…NIKOGAR DRUGEGA…NE ZMOREM REAGIRATI…POSTAJAM PASIVNA …POTREBUJEM POGOVOR…PRIJATELJI ME POSLUŠAJO VENDAR TEŽKO RAZUMEJO…NE MOREJO DOUMETI KAJ JE TU TRAGIČNEGA KAJ ME TAKO TLAČI…IN VENDAR ZAVEDAM SE, DA TAKO NEM ZMOREM VEČ…ČE POMISLIM NA KAKO BO ČEZ DESET LET SE ZAVEDAM, DA PRAV NIČ DRUGAČE…VSE SE MI PODIRA..V SKORAJ NIČ VEČ NE VERJAMEM…ŽIVOTARIM…ZGUBLJAM ČAS…TO ME UBIJA…

Spoštovana Lamu,
tudi če jih ne bi izrecno omenili, je iz vašega pisma jasno, da preživljate hude notranje konflikte.Pogovor in vse, kar bo še potrebno za povrnitev smozaupanja in dobre volje boste dobili pri psihiatru, zato nikar ne oklevajte z obiskom.

Razumem te kaj prezivljas.morda si dozivela v preteklosti nekaj kar te je tako dotolklo in prizadelo, da se ne mores pobrati.to govorim iz lastnih izkusenj. verjemi mi.stara sem 24 let in ljubezensko razocaranje ter agresija starsev sta me skoraj ubili.padla sem v tezko depresijo, ki bo kmalu minila saj mi je dr.rejec predpisal zdravilo zoper depresijo in ucinki redukcije depresije so definitivno vidni.nisem vec obupana…..zacenjam se ceniti in sprejemati s svojimi strahovi,s svojimi lastnostmi…letos pavziram, vendar imam voljo do studija in komaj cakam izpite. sem popolnoma mirna in polna entuziazma, ki se mi vraca nazaj, saj sem po naravi optimisticna in vesela osebnost. OBSTAJA UPANJE ZATE, VERJEMI MI,NAREDI LE PRVI KORAK IN TA JE STROKOVNA POMOC. s pomocjo medikamenta in psihoterapevstkega tretmaja SE BOS IZVLEKLA iz apatije in hude notranje bolecine.RESITEV, DA OBDRZIS SVOJE DOSTOJANSTVO OBSTAJA

Draga Lamu. Kriza ima dva predznaka, negativnega in pozitivnega. Negativnega si sama že dodobra spoznala, popolna pasivnost, tudi če se od kod pokaže medla želja, da bi nekaj storila, se kar ustaviš, glava je prazna, usedeš se in ždiš, jokaš, na koncu niti več to ne, vleče te k tlom, butaš, kričiš, se izmikaš prijateljem, na koncu niti teh več nimaš…sama to zelo dobro poznam, tako, da nisi edina, verjemi mi.
Krize se je mogoče lotiti le z razumom. Tega pa imaš, depresivni ljudje so običajno inteligentnejši in se jim v v nekem trenutku življenja vse zazdi brezveze, ni motivacije. Seveda pa je, kot že rečeno, kriza zmeraj možnost…možnost za ustvarjalnost.Ne verjameš ? Le kdo bo bolj intenzivno razmišljal o življenju kot depresivni ljudje, kdo bo prišel do globokih samospoznanj in samokritik bolje kot tisti “na dnu” ? Nihče bolje, verjemi mi. Večina ljudi je prestaršenih, nihče ti ne bo nič naredil, zato pa bodo toliko več dobili od tebe (in ti od njih), če boš vesela, jih spodbujala, se z empatijo vživljala v njih. Naloga pametnejših v življenju je takšna, verjemi mi. Težja vsekakor. Zato ne bodi enaka kot večina. Sreča je sicer tisto drugo skrajno čustvo, a takrat človek ni tako ustvarjalen ali pa na drug način. Kriza je čas za intenzivno ustvarjalnost, ker se telo začne strašno boriti.Predlagam ti, da začneš svoja spoznanja zapisovati. To je odlična terapija. Čeprav se sama sebi še zdiš tako drugačna od drugih ljudi, si to ti, posebna in edina taka, ker ni dveh enakih ljudi na svetu. Zato svoja spoznanja, opazovanja začni pisat. To je racionalna odločitev, ki bo morda sčasoma prerasla v potrebo. Nedvomno se ti bo posrečilo zapisati kaj, kar boš kasneje želela pokazati drugim, poezijo, prozo, preblisk, karkoli. Ne sramuj se svoje posebnosti, če imaš kakšno čudno navado, jo udejanji pred ljudmi, boš videla morda te bo zabavalo. Zdaj pa en predlog, za katerega ti garantiram 100% uspešnost…ŠPORT. Vsako gibanje sprosti človeku v telesu endorfine, to so tako imenovani hormoni sreče.In kmalu boš opazila, da se boš bolje počutila. To je kemijska reakcija…doseži jo magari s prisilo. Izberi si en šport, kjer se boš upehala, kjer ti bo morda od začetka muka, kriči, če ti bo tečno, deri se , idi v gozd, vrži kaj v steno…pomagalo bo, boš videla. POznam mnogo ljudi, ki so depresijo premagovali na ta način in sčasoma postali pozitivi. Že po enem tednu, kaj šele mesecu, se boš bolje počutila. Prisili se, če nimaš volje, enostavno si reči, nimam kaj izgubit. Prosim, stori to zase.
In ker sem zdaj že zares dolga…samo še ta genialna misel: Mojster je tisti, ki je storil že vse napake. Mislim , da sva jih obe, ti in jaz, glede na to, da sva med depresivnimi, storili že kar nekaj. Čas je, da naženeš vse, karin kdorti gre na živce in poskusiš biti mojstrica. Sicer pa, potiho si lahko priznaš, da si želiš živeti, da veš, da si lahko prijetna punca ali pa mama ali pa babica, ne vem, koliko si stara, in da si ljudje okoli tebe to zaslužijo. Daj jim sebe. piši kaj

Draga Mea culpa….oprosti…šele po dolgem času sem se vrnila na to stran…hvala neštetokrat ti hvala…veš nisem si pričakovala, da bom dobila še kak odgovor…veš na momente imam feeling, da mi ni nič in sedaj sem spet tu…ker pač potiskam probleme v ozadje in se delam kot, da jih ni…ampak so in kako so…veš, stara sem 28 let…zdaj je pravi čas, da bi kaj naredila…kaj ustvarila…ampak ne…jaz propadam…in ob rasti ljudi okoli mene umiram…pa ne iz nevoščljivosti…ne nikakor ne…vsem privoščim le najbolje…ampak iz neljubezni do sebe…obsojam se kako, da ne morem ničesar ukreniti…kako sem lahko postala taka…zakaj meni? zakaj nisem kot 99 % ostalih ljudi…to se sprašujem…in odgovora ni…kar nekako ne morem padet v te klišeje, ki ljudem dajejo srečo…zakaj jaz ne vidim sreče v stvareh, ki naredijo srečne večino ljudi…kaj iščem…kaj zahtevam od sebe…zakaj toliko zahtevam???????? okoli sebe imam ljubeče ljudi…in jih odrivam…vem, da tvegam veliko…ampak pretvarjati se ne znam…ne zmorem…pa še stvari, ki sem jih prej toliko obsojala…ne obsojam več…vse se mi zdi normalno..mogoče….
Joj ne bi te rada toliko morila…ampak včasih paše…izliti svoje trenutne misli …nekomu, ki te lahko razume…hvala ti…res si zlata…veš, najraje bi te močno objela…