Pozdravljeni,

sem študentka, stara 21 let in nezadovoljna sama s seboj. Zdi se mi kot, da samo čakam, da začnem živeti, in ne uživam v vsakdanu. Naštela bi vam lahko veliko stvari, ki me mučijo; najbrš so vse med seboj povezane, ampak se bi vseeno raje osredotočila na eno in sicer; večino dneva sem odtujena – cel čas sanjam podnevi. Niti ne vem če boste razumeli, kaj hočem povedati. Cel čas sem z mislimi drugje, kreiram si svojo različico dejanskega dogajanja okoli sebe (npr. v mislih sem se večkrat skregala z ljudmi-jim povedala kaj me moti pri njih, a si jim v resnici ne upam povedati svojega pravega mnenja/čustev). Kot, da bi vsa čustva potlačila, ker ne vem kako se odzvati nanje. Že dolgo časa sem brez energije, utrujena. Sicer hodim na fax – ne poležavam doma, ampak se mi zdi kot, da se samo premikam sem in tja, brez kakšnega posebnega cilja. Včasih sem s hitro navdušila nad čim novim, sedaj pa me se mi zdi, kot da sem imuna na zunanje dražljaje. Cel čas razmišljam sama o sebi, se analiziram.

Upam, da me boste vsaj malo razumeli, kaj hočem povedati. Ne vem ali je kaj z mano narobe ali ne; mogoče sem tudi preveč kritična sama do sebe – vem pa, da si želim sprememb, saj že nekaj časa nisem bila res dobre volje in iskreno nasmejana.

Lepo pozdravljena,

kaj vam preprečuje, da bi izrazila samo sebe, svoja mnenja in občutke?
Kakšni so vaši cilji?
Kaj vas v življenju veseli?
Kako ste doživljala otroštvo? Od kdaj opažate omenjene spremembe v razpoloženju?

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
Holistic centr

Stara sem 13 let. Ze 3 mesece sem zalostna in obupana in to sploh nevem tocno zakaj. Nic vec me ne veseli. Veliko jocem brez razloga in se izogibam druzbi ( ze ponavadi nisem rada v druzbi). Tezko se zberem in sem slabsa v soli. Pocutim se potrto in obupano. Najraje se dam tja, kjer vem, da ni nobenega in jocem in razmisljam. Zvecer tezko zaspim in se ucim. Ves cas sem tudi v strahu ( tudi to nevem zakaj) in vcasih mi zacne srce hitro razbijat kakor, da picakujem, da se bo zgodilo kaj slabega… ( kakor ko cakas da te uciteljica poklice na tablo za govorni nastop) . Vse to je postalo pretezko zame, itak moje zivbljenje nima vec smisla in sem hotela narediti samomor ( brez krvi, ker si neupam) in zadnji trenutek sem se ustrasila. Prosim pomagajte mi tako nemorem vec ziveti. Zelim si da bi umrla. Pa tudi prijatelja nimam takega, ki bi si vzel cas zame. :”(

Lepo pozdravljena,

kako ste doživljala svoje otroštvo? Omenjate, da ste se tako pričeli počutiti pred tremi meseci…se je takrat ali nazaj kaj posebnega zgodilo? Ali imaste kakšne cilje (bližnje, daljne)?
Kar opisujete je anksiozna motnja, lahko pa je kombinacija z depresivno.

Najbolje bi bilo, da bi prišla v psihoterapevtski proces. Potrebujete pomoč! Potrebno je najti vzroke za vaše stanje ter rešitve. Ali starši opazijo spremembe? Ste se pogovarjali s starši o tem?

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]