zmedena

Zadnje case sem veliko bolna. Premisljujem kaj je narobe z mano, predvsem z mojo psiho in tako mi je prislo na misel, da podzavestno zelim biti bolna, saj takrat dobim ljubezen ali bolje receno pozornost. Dokaj zalostno.

Ampak tako je bilo od mojega otostva, kadar je bilo kaj narobe sem bila pomembna oziroma sem zacutila, da me ima nekdo rad. Zdajle ko pisem tale post sem se spomnila drugega razreda…s prijateljico sva se skregali in nato sem se zacela delati, da me boli trebuh…in tako mi je odpustila. Hm, le bezen spomin a mogoce povezava.

Stara sem sicer 22 let.

Druzinska celica zelo vpliva na vzorce obnasanja itd…vsega tega se zavedam saj lahko recem, da na nek nacin te stvari spoznavam ob studiju. Mene je zelo zaznamovala:

– nimam nobene samozavesti

– non stop hrepenim po tem, da bi me imel nekdo rad

– najbolj me moti to, da se imam za nesposobno, ne vrjamem vase, vsi okrog mene se mi zdijo boljsi, sposobnejsi

-non stop me spremlja obcutek sramu. Sem premisljevala od kje to in ugotovila da verjetno zato ker sem bila nenačrtovana itd, skratka dolga zgodba in se je to preneslo name. Skratka ta sram me ubija. Sram me je vsega, mojega ava (da ni dovolj dober), mojega telesa, moje družne … GROZNO! Zavestno vem, da nimam razloga, da je to smešno – vendar praksa je drugačna: npr nikogar ne pripeljem domov, sram me je fanta predstaviti prijateljicam – kljub temu, da ga imam iskreno rada.
Sram me je pred profesorji-ne upam se z njimi pogovarjati, češ da tega nisem vredna…

Govorim v smislu sramu ne sramezljivosti (sramovati)!

ne vem kako to premagati…

Draga Mika,

prka naj kdo drug….

Dolgo je trajala do dgovora – pismo se je kar nekam izgubilo. No, kriva je pa pravzaprav moja nepozornost. Ne bodite jezna… prosim.

Težava, kakor jo opisujete, spremlja veliko ljudi. In kakor pravite – družina je najbrž res tisto okolje, kjer se ”rodi” veliko naših strahov, naših ”sposobnosti” in naših ”manj-sposobnosti”… Ampak tako pač je. Velikooo storimo že s tem, da pričnemo prepoznavati to, o čemer govorite. Seveda pa to ni preprost proces, to je najbrž res vsaj grenko, če že ne boleče. Ampak – življenje se živi predvsem – VSAK TRENUTEK, prav zdaj, prav tam, kjer smo! In ta trenutek lahko živimo tudi zadovoljni. Torej to je naša ”opcija” kot radi rečemo. In naše opcije so še mnogo drugega… Izbiramo pa sami. Poglejte naokoli, skušajte prepoznati kako in kaj ste pripravljeni narediti za iskanje teh drugačnih ”opcij”, koliko časa ste pripravljeni posvetiti sebi v smislu najti izhod iz položaja, s katerim niste zadovoljni. Kot ena izmed opcij, ki ste jih ŽE izbrali, je morda tudi tole vaše pismo. Lahko pridete na brezplačno zazen vadbo, lahko morda pozorneje preberete spodaj navedeni spletni strani – vsaj za začetek. Lahko se odločite poiskati pomoč strokovnjakov in tako naprej… Lahko pa, da za začetek potrebujete samo iskren pogovor….

Nasmeh,

Dušan