Pozdravljeni,
Saj niti ne vem kje naj začnem…. Stara sem skoraj 40.let in zadnja leta je kar nekaj “pretresov” v moji družini – če si sploh še zasluži takšen naziv.
Sem nezakonski otrok, biološkega očeta ne poznam. Imam očima, ki je res vreden naziva oče – sva si blizu, ga spoštujem in moji otroci ga obožujejo, on pa njih.
Je pa težava moja predraga mati, ki ima očitno MOM – lahko da se motim ampak mislim, da ne. Kot otroka me je poslala v internat (ker zame ni imela časa) – naj se nekdo drug ukvarja. Lahko rečem, da mi je s tem naredila uslugo, ker sem samostojna, razgledana in človeška oseba. Na moj maturnatski ples je prišla in po dveh urah odšla, ker ona ima letalo, gre na počitnice, kakšna smola, da moraš ravno sedaj imeti maturanstki ples. Potem sem diplomirala, na Univerzi, ki jo je seveda ona izbrala in kmalu začela delati v družinskem podjetju. Ko sedaj pogledam nazaj si mislim, joj kakšna budala sem bila – vredna obsojanja. Kar koli je ona rekla sem jaz naredila, pojdi v lekarno, na pošto, plačaj položnice,…. Seveda se ji za vse slepo sledila, imela me je oblasti, mislila je namesto mene. Potem si je pa gospa omislila nekega gospoda, pa sem ji lepo povedala, da naj neha, ker to se to ne spodobi, niti ji tega ni treba,…. Takrat se je pa začela gonja proti meni:
– kdor jo je želel poslušati mu je razlagala, da sem navadna razvajenka, okupator,….
– seveda sem bila prej vedno imenovana, kot naslednica podjetja od takrat naprej nič več – nisem sposobna, ona nima naslednika
– prezir v njenih očeh (nikoli ga ne bom pozabila)
Ampak, da bi me še bolj prizadela je tega kretena privlekla v podjetje, da “jajca praska”, ker njemu delati ni treba – je njen voznik. Ko sem ji povedala, da podjetje na področju, kjer ga ta voznik pokriva, ga je pripeljala v pisarno in mi je ta kreten začel razlagati, zakaj in kako. Ona pa je sedela poleg njega in me gledala, kakor kakšna pras…. in mu kimala. Takrat sem vstala in rekla, da naj se vsi j…. in šla. Potem sem vse dobro premislila in se odločila, da grem nazaj v službo, ker drugače bomo izgubili dobre ljudi, ki verjamejo vame.
Jaz sem bila zmedena in prizadeta kako je lahko mene tako enostavno zbrisala, on je pa kot kralj. Moji otroci ji niso vredni nič – je ne zanimjo kako so, ko jih potrebuje, da gre z njimi na morje jih vzame – ker če otroci ne grejo tudi ona ne more, ker nima s kom. Prijatelji so jo vsi odpikali, ker vse gleda zviška, ker ona je najboljša, najbolj pametna, najbolj oh in sploh. Kdor ji je povedal direktno v obraz kaj si misli o njej je bil najslabši, ali pa je celo modro bila tiho, kaj se je v resnici dogajalo. Oče mi je dostirkrat rekel, da gre on raje ven sam, ker nje ljudje ne marajo. Vsi ostali ji ne sežemo niti do kolen. Seveda dela pa samo ona, nihče drug.
Ni mi jasno kako je lahko človek tak, da ko me rabi(poleti sedaj zato, da pride lahko k nam na morje), drugače me tudi pogledala ne bi ampak bi me samo podjeb….. Ves čas me žali, kot npr: shujšati bo treba, ti hlače pa nikoli več ne obleci,….Težko mi je tukaj napisati kaj se pravzaprav dogaja, ker težko dojamem, da je to moja mati. Naredi me živčno in če ne bi imela teh ugodnstih, ki jih imam, ker delam v tem podjetju bi odšla. Najbolj od vsega si želim, da bi se lahko nekam skrila pred njo, da me ne bi našla. Ker kakor se ona namrdne tako mora biti, ni drugače. Ker če je drugače, kar vztraja, da se ji moramo vsi prilagoditi – cela moja družina vključno z možem. Npr lansko leto so bili na morju in me ona kliče, da naj pridem na morje dva dni prej, ker mora ona domov. Mož me je lepo prosil, da naj tega ne naredim, ker se moramo vedno vsi njej prilagajati in sem ostala doma. Otroci so ostali pri očetu, ona je šla pa domov. Briga njo, ona se je tako odločila in je ne briga za ostale. Najhuje je, da je vedno huje. Iz moje strani je vedno večje sovraštvo, da kako je lahko tako egoistična, nesramna, prepračunljiva, egoistična oseba. Ko vozi avto, pohodi gas in reče sama sebi z mislimi na voznika/voznice tistega avtomobila: a ti boš mene….ne ne boš in pohodi plin.
Presenečna sem bila kaj vse je bila pripravljena narediti, reči, da bi me prizadela, sesula…. Saj me je, sem bila popolnoma na tleh (jokala ponoči, da me ne bi kdo slišal), na sprehodih s psom, da me ne bi kdo videl. Res sem trpela, da se dojela, da ni vredna. Da ni vredna mojega časa, misli,… Sedaj je boljše, čeprav imam še vedno kdaj slabo vest, ko se ji izognem, ker seveda moramo vsako nedeljo k njej na kosilo, ker tako se je ona odločila ampak bom sedaj začela lagati, da smo povabljeni drugam – imam že sedaj slabo vest, ko že samo napišem, da bom lagala. Težko je, ker vem da ljubezni od nje ne bom nikoli prejela oziroma dobila. Ko so moji otroci dobili v službi od nekeke prijateljice vsak po eno veliko čokolado – da jim nesem domov, mi je na poti do avta, ko sem odhajala rekla, ja eno čokolado ti bom pa vzela, da veš. Haloooooo?!?! to je za tvoje vnuke! Ampak ne, ona je vzela čokolado, ker to je njeno. A je to normalno?
Edini, ki jo prenaša je ta njen gospod/voznik, ki ga plačuje v zlatu. Ker on je edini. Po eni strani si rečem naj traja, ker drugače jo bom jaz spet dobila na grbo, po drugi strani me je pa globo sram pred zaposlenimi, ki vidijo kaj se dogaja. Sicer so do mene spoštljivi in ne govorijo ampak se vse vidi.
Vedno bolj se ji skušam izogibati, narediti distanco, ji ujiti si dostikrat rečem, da enkrat se bo vse nehalo. Mogoče si mislite, da sem grozna ampak nisem grozna. Če bi bila spet stara 20.let ujidem v tujino in se nikoli več ne vrnem.
Verjetno se ona ne vidi, ampak vse kar je naredila je naredila zavestno. Laže brez težav in me gleda v oči, pa čeprav točno vem, da laže ji povem, da naj neha lagati ampak ona bo trdila svoje. Ko pa vidi, da ji ni več “spasa” me pa napade z vsemi topovi – še za vsako stvar, ki sem jo izustila se je potem znesla nad mano, še huje pa je bilo prej, da je z menoj obračnavala preko zaposlenih (to sem zadnje mesece preprečila) ampak je tako maščevalna, da velikokrat potem kar odneham zaradi ljubega miru in ker nočem, da se znaša nad zaposlenimi, ki niso nič krivi, če niso dobili pravih informacij od nje ali tistega kretena. Seveda ona tako na koncu obrne stvar, da ni nič kriva, vsi ostali smo, ona ne. Marsikatera stvar mi v službi uspe, prejmem prizanja ampak gospa me ne bo nikoli pohvalila, bo ljubosumna in prepičana, da bi to morala prejeti ona.
Kaj mi preostane, da grem naprej? Bijem bitke teden za tednom, poniževanja, prezir,… se delati budalo, da nič ne vidim in slišim in ji rečem, vau za vse nagarde si zalužna ti?!? Ker če bi prejela nagrado in ji rekla, da naj jo gre iskati ona, verjemite da bi jo šla ona brez težav, ker ona je vendar najboljša.
Kako naprej? Naj jo pustim popolnoma osamljeno, da bo tistega kretena še bolj okupirala, da bo še njemu film počil, ker če ga ne dobi isti trenutek, ko ona pokliče se ji že skoraj meša…. Če se ji jaz ne oglasim in jo pokličem nazaj čez približno 10. minut se mi iz čiste užaljenosti ne bo oglasila,….
Ne vem ampak vem, da imam čudovito družino in ki skupaj preživimo veliko kvalitnetnega časa, čeprav mene nekje zadaj kljuva občutek krivde, da mogoče pa nisem naredila vsega. Ampak potem si rečem: vse si naredila in še več ampak ona je izbrala nekoga drugega, tebe pa prezira in sovraži, ker si ji povedala, kar ji gre.
Lep pozdrav vsem!

Pozdravljena,

Tezko je prekiniti stike, ker delate v druzinskem podjetju. Dolocene osebe se to se kako dobro zavedajo, da ste odvisni od njih, zato si dovolijo poceti kar jim je volja, da vas izcrpavajo. Najvecja kontra za taksne ljudi je zelo velika prijaznost (seveda takticna, kot imajo sami taktike), vendar ali se vam resnicno da ukvarjati s tem in se igrati macke misi? Resitev najbolje poznate sami, ce vas resnicno nekaj moti, boste to tudi resili. V nasprotnem primeru se nima smisla pretirano obremenjevati, ker s tem skodujete sebi. Drug danasnji problem je, ce verjamete ali ne, tudi tega ne gre zanikati in celo znanost temu cedalje manj oporeka, da imajo lahko ljudje v sebi nekaksne demone, v tem primeru bi lahko bil (Jezebel). Poglejte si kaj o tem mogoce na yt. Mogoce izpadem zastarelo, vendar nic te ne more presenetiti, ce raziskujes. 🙂 Upam, da sem vsaj kancek pomagala.
Vse dobro.

Pozdravljena, Marjetica – v kolikor ste si vzeli čas in prebrali vse dosedanje poste o tej tematiki, zlasti glede narave motnje MOM in NOM, se seznanili z izkušnjami in spoznanji/uvidi ljudi, ki so se dolga leta nahajali v odnosu z ljudmi z osebnostno motnjo (vaša mama mi bolj nakazuje NOM), sta v vaši situaciji možna le dva odgovora:
– če se odločite da ostanete v družinskem podjetju (vzroke, zakaj želite ostati v družinskem podjetju poznate le vi sami), bo vse navedeno o čemer pišete, vaš vsakdan, kar bo vplivalo tako na vaše slabo počutje kot na odnose v vaši lastni družini; vrteli se boste v začaranem krogu obupa, jeze, žalosti in nemoči. Gre pa za vašo odločitev, da ostajate v toksičnem okolju in toksičnih odnosih – mama se sama od sebe spremenila ne bo.
– ste univerzitetno izobražena ženska, s čudovito družino – modro bi bilo najti drugo službo, se posvetiti lastni družini. Neprijetne občutke krivde, slabe vesti idr., pa predelovati na psihoterapiji.

Ko boste dobro proučili osebnostne motnje (MOM in NOM) boste razumsko uvideli (čustveno najverjetneje še ne), da je odhod iz družinskega podjetja najbolj koristna in edina pravilna odločitev – ostajanje v tem, kar opisujete, pa je samouničevalno in vašemu zdravju povsem škodljivo ravnanje.

Srečno, Leonida

Zdravo, večino so vam ze napisali, dodal bi samo to :

ko boste enkrat presli iz faze “kako mi lahko to dela…?” in iz faze čudenja vsemu temu čudnemu dogajanju in nezmosti verjeti, da se to lahko dogaja, da se lastna mati tako lahko obnasa…

v fazo, ko boste si rekli “ok, tole ni v redu, tole ni normalno, tule postavim mejo. ja, je to moja mati, ampak jaz sem odrasla in dovolim to, tega pa ne…” potem boste šli v pravo smer spremembe in samostojnosti…

ni lahka pot, ampak mislim da je to pravilno…
dojeti, da so nekateri ljudje drugačni…in sprejeti

lp SVO

Marjetica….tudi moja mama je taka, je vedno bila in vedno bo. Za zacetek ti predlagam, da si preberes knjigo V opoju narcisa od Loti Palmer. Notri so opisane vse metode manipuliranja, od zaslisevanja, prekinjanja, custvenih izbruhov, prenosa krivde kot tudi vedenjske metode kot so ignoriranje, igranje zrtve, dramatiziranje. Ko sem brala to knjigo, je bilo kot bi opisovala mojo mamo, saj sploh nisem mogla verjeti, da je tako obnasanje plod neke motnje. Ker res to obnasanje ni normalno, po tolikih letih prenasanja le tega nisem mogla vec. Skoz zaslisevanja kje sem bila, kje smo bili kot druzina, skoz se javljat, posiljat slikce, ce en dan ni bilo slikce od otrok, se je ze natrmala, kaj je ona nam vse dala, jst ji pa se ene slikce ne morem poslat. Pa ce kdaj nisem slisala, ko me je klicala po telefonu in sem jo potem nazaj klicala, sem bila vse samo clovek ne in sem spet poslusala, kaj ce bi me nujno rabila, ce bi umirala, pa se ji ne oglasim in bi umrla zaradi mene..uhh skoz neka tesnoba, maltretiranje, skoz pod nadzorom, ko to njej pase. Ce je imela delo z nadzorom koga drugega, nas je vsaj malo pustila na miru. Primer…ko sem bila prvic noseca okol osmega meseca in se ji nisem javila na telefon ter jo poklicala 20 minut po njenem klicu, je ona jokala, se drla, sploh ni mogla govorit, zato sva sla z mozem k njej pogledat kaj se dogaja. In ona vsa objokana, na robu zivcnega zloma in je zacela, da njej ni treba povedat, ko bom rodila, da jo sploh nic ne zanima, da kaj mislim, da jo sele po 20minutah od njenega klica poklicem, da ce nocem, da je babica, pa ne bo itd itd…in se drla in jokala in loputala z vrati kot zmesana, ….oci, moz in jst smo bili pri takih njenih izpadih cist nemocni…ce bi bilo to danes, sploh ne bi sla do nje in telefonski pogovor bi prekinila takoj, ko bi se zacela dret in jokat. In ta nenehna zaslisevanja, dokler od tebe ne dobi informacijo, ki jo hoce, bo vsa sladka, prijazna, takoj ko jo tema ne bo vec zanimala, bo prekinila pogovor in zamenjala temo,. Skoz ponavljanje enih in istih stvari, ki smo jih ze milijonkrat razcistili, razni custveni izbruhi, ko ni po njeno. Ampak res ne vem , kako sem bila tako naivna, celo mojo mladost je igrala kao na zaupanju, vedno sem ji zaupala, samo da je pokazala malo prijaznosti, ampak zdaj vem, da je bila to samo igra za dosego cilja. Vedno mi je zarinila noz v hrbet, pa sem ji spet zaupala, znova in znova, zato ker je mama in naj bi me imela rada. Pa to ne drzi, bila sem samo njen podaljsek. Sama nimam ne facebooka, niti instagrama, tudi moz ne, imamo radi zasebnost, ne zanimajo nas zivljenja drugih, smo zelo srecni kot druzina, hvala bogu za takega moza, ki mi je lahko zacelil odprte rane, ceprav so brazgotine ostale. Mama je cisto nasprotje mene, skoz mora vedet kaj se dogaja, ima vse mozne variante komuniciranja na racunalniku, to mora vse vedet, tud kdaj gre kdo na wc. Mene pa itak skoz ponizuje, da smo za casom, da smo zaprti vase, da imamo strahove pred svetom. Ja, strahove imamo pred njo, da nam ne naredi se vec skode kot nam jo je. Sorodnikom in tudi znancem govori neresnice o nas, zmisljuje si razno razne zgodbice, seveda negativne. Pa sem se tudi za to nehala sekirat, naj govori kar hoce, tisti ki nas pozna, ve kaksni smo, za druge me ne briga. Ampak moras bit res ful mocen, da se ne sesujes sam vase. Pri otrocih sem bila pa vedno odlocna, nikoli in nikdar jih ni imela, da bi jih cuvala ali kam sla z njimi. In to iz enega samega razloga, ker vem, kaksna je bila do mene , ko sem bila otrok in niti za 5 minut nocem, da bi to agresijo, dretje, ponizevanje obcutili moji otroci. Ce ze sama sebe nisem mogla obvarovat pred njo, mi je vsaj uspelo otroke. Za njo sem bila tocno to kar taki ljudje potrebujejo, v mladosti se vecno upornica v dokazovanju svojega prav, s tem, da je imela popoln nadzor nad mojimi prijatelji, fanti, bila je vedno glavna, v srediscu pozornosti. Nato me je tako zverzirala, da sem ji mogla vse kar se mi v zivljenju dogaja porocat, ce kaj ni bilo po njeno, so se zacele spet drame, obtozevanja, razne zgodbice in custveno izsiljevanje, da nima za kaj zivet, da sem jo razocarala itd..uh hhh
Sedaj ze par let bremzam ta najin odnos in je res se cist na minimumu. Pogovarjam se samo se o vremenu in o kaksnih brezveznih stvareh, pa me vedno proba zvleci nazaj v svoj primez s svojimi pretkanimi zvijacami. Vedno ko se pogovarjava sem pozorna na vsako besedo, stavek, ker se vedno nekaj v ozadju skriva, vedno nekaj naklepa, takrat ko je najbolj prijazna, ima najbolj podle misli. Ceprav ima se vedno izpade in izbruhe, uhh in to kaksne, kaj vse so taki ljudje pripravljeni narediti za pozornost in to da se vse vrti okoli njih. Ampak me noben njen izbruh ne gane, ne more mi vec priti do do zivega, sem pripravljena na vse, ker vem, da me caka se veliko tezkih stvari.
Ja, sem pa tudi jst razmisljala, da bi prodali vse in se preselili na drug konec Slovenije. Pa sva prisla do zakljucka, da pred problemi ne mores zbezati, da kamor koli gres, grejo s tabo. S problemi in tezavami se je treba soociti in jih sproti resevati, drugace lahko pades v brezno brez dna, kjer tudi si v odnosu s takimi ljudmi. Ja, je tezko, se sama vcasih ne morem razumet, kako je nekdo tako podel, nesramen, unicujoc, koliko ran mi je prizadela, ampak po njenem sem si za vse sama kriva, ker sem taksna..kaksna????pridna, poslusna, delavna…ahhhhh ko stisnem svoje otrocicke, ki jih imam najraje na svetu, vem, da nikoli ne bi mogla narediti nekaj s cimer bi jih zavestno prizadela, res nikoli, zato ker jih imam takoooo zelo rada in bodo vedno imeli varen dom, zatocisce kamor se bodo lahko zatekli tudi ko bodo imeli probleme v soli ali druzbi, z mozem bova vedno ob njih…..vsega tega jst nikoli nisem imela, zato ker me mama ni nikoli imela rada in me nikoli ne bo imela rada. In prej ko se s tem sprijaznis, lazje bo.

Pozdravljeni,

Imam podobno zgodbo, narcistično mati, zato sem se odločila da naredim magistrsko nalogo na to temo v okviru študija psihosocialne pomoči. Mogoče vam lahko tudi kaj pomagam. Zelo bom vesela, če bi bili pripravljeni sodelovati v raziskavi. Pišite mi na moj mail: [email protected]

Vse dobro želim!