zmedena in nezaupliva

Pozdravljeni!
Na vas se obračam, ker tudi sama sumim, da imam MOM.
Naj malo opišem moje življenje. Živela sem v družini, kjer je bil oče zelo ljubosumen. Prisotni so bili verbalni obračuni med starši. Vedno sem si želela zaživeti čimprej na svojem. Ko sem se v srednji šoli zaljubila, sem se večkrat umikala k fantu in njegovim. Naj povem, da tudi pri njih niso imeli urejenih odnosov. S tem fantom, sva bila skupaj leto in pol. V tem času me je varal in tudi fizično zlorabljal. Zvezo je prekinil on, jaz je nisem bila sposobna. Minevala so leta, ko sem spoznala moža. Vmes sem imela še enega fanta(ki pa sem mu bila na kasnejše spoznanje le ljubica) in kar nekaj “prijateljev”. Zaupala nisem več. Na ta račun je bil mož deležen velikim mojim izbruhom ljubosumnosti. Želela sem ga imeti ob sebi, želela sem, da mi pokaže svoja čustva, ljubezen, koliko mu pomenim. Na vsako njegovo sodelavko sem bila ljubosumna. Včasih bolj, včasih manj.Prišli so otroci in zadeva se je le za malenkost popravila na bolje.
V družbi veljam za samozavestno in samostojno žensko. Ljudje so radi v moji družbi. V sebi pa včasih pokam od nesigurnosti. Nikomur ne pokažem, kako ranljiva sem v resnici. Pozna me le moj mož.
Za piko na i, me je pred leti izdal. V čustvenem pomenu. Pisal si je sms-je z družinsko prijateljico, za katere pa nisem vedela. Kaj je bila tema pogvora ne vem. Spet razočaranje in podoživljanje dogodkov iz preteklosti. Zopet sem oprostila. Skupaj sva obiskala tudi druž.ter, ki je menil, da sva dovolj zrela in sposobna, da rešiva zadeve sama. Pa sva res? Gre res le za zakonska nesoglasja? Se skrivajo mogoče težave v mojem obnašanju.? Po eni strani razumem moža, saj so moji izpadi občasno neznosni.V večjem delu so to izpadi ljubosumja. Tega se zavedam, vendar ne morem iz svoje kože. Običajno se to dogaja, ko z nami ne preživi čas, ker ima delo v službi.
Prosim, če mi lahko odgovorite, ali imam Mom. Kaj lahko naredim na sebi, oz. kam naj se obrnem po pomoč. Naj povem, da razen družinsketerapije ne poznam tovrstnih pomoči, ali zdravil….

Pozdravljeni,

žal vam ne morem odgovoriti, ali imate mejno osebnostno motnjo ali ne. Mislim, da je nemogoče iz napisanega sklepati na katerokoli motnjo osebnosti, saj je občutno premalo podatkov. Prav tako so za določanje osebnostnih motenj predvidena standarizirana diagnostična merila, ki potekajo zelo strukturirano.

Kar je zelo razvidno iz vašega sporočila in kar se sprašujem tudi jaz, je, kako zelo ste ali zelo trpite. Kako ste bili prizadeti in koliko negatinih izkušenj ste pravzaprav imeli. Ko nekdo nima najbolj ustreznega in sprejemajočega okolja, v katerem je odraščal, in se temu pridruži še vrsto negativnih (in ponavljajočih) izkušenj, je povsem razumljivo, da se srečujete npr. z ljubosumjem in nezaupanjem. Pri čemer se vam očitno zelo močno sprožajo občutki v medosebnih odnosih, čeprav je to zelo verjetno vaša notranja, intrapsihična tema. Na nek način ste se že sami spraševali, ali je za to krivo vaše obnašanje, toda dvomim, da gre za vedenje, temveč, da se pravzaprav znotraj vas dogajajo in sprožajo te zgodnje teme, ki se nato povežejo s trenutno situacijo. Kako pravzaprav še predno pride do konflikta z okolico, znotraj sebe že trpite in se soočate z opisanimi negativnimi občutki…

Glede napotitve bi vam priporočal v razmislek o individualnem psihoterapevtskem procesu ali skupinski terapiji. Te teme, ti vaši notranji občutki potrebujejo ustrezen “prostor” in čas, da jih lahko predelate in se z njimi soočite v takšni obliki, da to ne bo več ogrožalo vaših medosebnih odnosov. Težko rečem, ali je partnerska oblika terpije primerna ali ne, predvsem je tukaj pomembno, da je to takšna oblika/vrsta terapije, kjer se boste lahko ukvarjali točno s temi občutki, ki jih opisujete in ki temelji na predelavi travmatičnih vsebin, saj ste prav tako doživeli fizično zlorabo. Individualna terapija, ki temelji na odnosu in je usmerjena na globoke in trajne spremembe, na reparacijo travm in učinkoviti korektivni izkušnji, saj iz napisanega prednjači predvsem temeljno nezaupanje. Glede na to, da ste toliko v stiku s tem, kaj se vam dogaja in da imate to ozaveščeno v tej meri, bi morda izkoristili to kot motivacijo za iskanje pomoči in začetek terapevtskega procesa.

V upanju, da sem vam odgovoril vsaj na kakšno vprašanje, vas lepo pozdravljam in želim vse dobro.

Lep pozdrav,

Parov Anzelc