Najdi forum

Pozdravljeni.

Prve čudne občutke sem zaznala v svojem 21. letu, povezovala sem jih z PMS-jem in dejstvom, da sem se iz “pridne deklice” prelevila v nepridno in čudno, saj sem začela hoditi z fantom, ki pa je bil žal hudo travmatiziran. Za kaj je šlo pri njem sem izvedela dolga leta po najinem razhodu. Nikoli nisem obžalovala, da sem ga pustila, saj sem se z njim v 10 letih precej namučila. Ker ni hotel otrok, sem se z njim podala v ekstremne športe, diete, vitamine. Življenje je bilo prilagojeno njemu. Vse te muke sem predelala na psihoterapijah in je nekako pozabljeno. Mislim, da sem se od 20 do 24 leta tudi “preforcirala” z študijem v tujini, kateremu je do 30. leta sledilo nočno delo.

V 30 letu sem spoznala čudovitega moža, katerega imam na srečo še sedaj. Sledila je nosečnost, smrt mojega očeta, rojstvo moje prve hčerke. Vsega je bilo preveč, 3. mesec po njenem rojstvu sem dobila Cipramil, ki sem ga po dveh leti skušala zaključevati, zgodilo se je obratno, pristala sem v Idriji zaradi tesnobnih občutkov, ki so me hromili , odprti oddelek, po treh tednih so me odpustili z diagnozo depresivno stanje.

Tako sem od 34. leta do sedaj 52. leta papcala zoloft 50, vmes sem se fizično z dvemi leti psihoterapije ozdravila bulimije, ki se je oglašala, kadar je bilo vsega preveč. Največkrat seveda takrat, kadar je tehtnica pokazala preveč, kljub občasnim velikim športnim podvigom, trekingih,…nikoli pa nisem bila več v športu konstantna.

Kil mi ni sem uspela znižat.

Kilogrami so počasi naraščali, a nekako sem se začela sprijaznjevat, da ne bom suhica, sem pa zato zanemarila žensko plat življenja, veselje do oblek, ženskosti nasploh. Parfumi so me odvračali, saj sem zelo težko našla oz. ga nisem našla takega, ki bi mi ustrezal. Po njih me začne boleti glava. Ma kakšna ženska sem, sem se spraševala?

V 48. letu mi je družinska zdravnica svetovala, naj se oglasim pri psihiatrinji, če bodo kakšne težave.

In res sem se oglasila letošnjo pomlad v svojem 52. letu, na srečo sem se predhodno preventivno naročila, saj sem postajala močno nespečna in mi ni prijel niti Sanval, po dve tableti.

Heleksa pa skoraj nisem več čutila.

Pri psihiatrinji sem torej bila v junuju(takrat vsa vesela in naspidirana), a zdravnica mi je dala ponovni datum 1.10. 22, še sreča, saj sem bila popolnoma depresivna. Pojamrala sem, da me žalosti, ker ne morem shujšat in da me pestijo občasne tesnobe. Povedala sem tudi, da čutim, da me alkohol pomiri, nisem pa ga še zlorabljala, a name je imel ob priložnostih euforičen učinek. Bila sem zabavna in sama sebi všeč. Odsvetovan mi je bil popolnoma. Od 1.10. 22 ga torej nisem zaužila niti kapljice. Dobila pa sem NORDOBUX, začetni stranski učinki so v dobrih 10 dnevih izzveneli.

22.11. 22, pa je zdravnica posumila na BIPOLARNO, saj sem ji povedala, da mi je hči ob mojih izpadih včasih to rekla. Naj povem, da sem imela dobra obdobja, v katerih sem bila storilna, zabavna, simpatična in potem tista, v katerih sem se počutila najbolj bedno bitje. V vseh teh letih sem si poleg družine ustvarila tudi obrt in sem še kar uspešna.

Sedaj mi je zdravnica rekla, naj jutranji zoloft zmanjšam na pol.

Zvečer  imam KVELUKS 25, da lažje zaspim in je potem ta spanec boljši(grem na vodo le 1x, prej pa sem leta hodila tudi po 4x na noč, in seveda v uri premetavanja preden sem zaspala še dodatni 8x, seveda po par kapljic). Noro mučno, izčrpavajoče, od vsega hudega sem ponoči iskala hrano.

Dobila sem tudi LAMAL, ki ga vzamem zvečer in po 10 dnevih naj bi ga jemala 2x dnevno zjut. in zvečer.

 

POJAVILA SO SE MI VPRAŠANJA?

1. ali naj zaupam zdravnici?

2. je res mogoče, da gre za bipolarno?

3. imam kakšen dan, ko bi kar začela delat(trenutno sem na bolovanju), potem pride slab dan in sem vsa tesnobno prestrašena in obupana , zgrožena, če bo sploh kdaj ok z menoj. Koliko časa traja, da pride do nekega ravnovesja?

4. zelo pozabljam, je to normalno?

5. moji gibi in prijemi so drugačni, včasih mi kaj pade, zatika se mi pri izgovorjavi, bo vedno tako?

6. na podlagi katerega testa se sploh določi bipolarna?

7. je mogoče, da sem imela tako podivjan mehur zaradi bipolarne, družinska zdravnica je namreč rekla, da gre za sindrom nemirnega mehurja in da je pač vse od psihe in je torej moj mehur le šibka točka?

8. izbrala sem si psihoterapevtko, našla sem jo na spletu na portalu  moj psihoterapevt.si, ali lahko psihoterapevt pri osebi kot jaz, ki ima že konkretno terapijo sploh pomaga? Saj se ne spozna na zdravila.

9. danes sem imela močno željo, da bi šla na urgenco in vprašala zdravnika, če gre zaupat psihiatrom, je to normalno?

10. jezna sem na svoje življenje, zamalo se mi zdi, da imam te psiho težave, je tak potek bolezni normalen, toliko let, do odkritja?

11. zaradi vsega tega, sem se namučila z iskanji, vera, camino, visoki hribi, psihoterapije, potem pa pride tabletka LAMIL, KVELUKS,…Bog vedi kaj še sledi. Ali se lahko take zgodbe sploh srečno končajo?

12. kako bo z družabnim življenjem, sedaj ko so tako moderne degustacije, aperitivi,….na vse to me ne veseli več iti, ne morem zaradi tega spreminjat življenja možu? Jezna sem tudi, ker jaz ne smem popiti, nazdraviti. Kakšno življenje me čaka?

 

Hvaležna bom za vsak odgovor.

 

 

Samo prijavljeni uporabniki lahko vidijo priponke.
    Pozdravljeni imam eno vprašanje fant pije cipralex in pomaga s helexsom po potrebi tablete pije 3 Meseca ampak se kar ima občutek tesnobe in zaradi te tesnobe (občutek da ne pride do sape) si ne upa ven a ima gdo kak nasvet ali ima še kdo tak roblem hvala.

Kras561, pozdravljeni!

vam bom kar odgovoril po vaših vprašanjih.

1. Ta odgovor boste lahko dobili samo od sebe. Ali ji vi zaupate?

2. Glede na opisano imate različne težave, ki jih lahko porazdelite v diagnoze, druga, meni bolj ljuba možnost pa je, da se z diagnosticiranjem ne obremenjujete. Moj predlog vam bi bil, da si poiščete psihoterapevtsko pomoč (predlagam psihoanalitično psihoterapijo), kjer boste lahko spregovorili o svojem življenju, doživljanju, spominih, težavah itd. in jih razreševali v psihoterapevtskem odnosu. Diagnoza je namenjena zavarovalnicam in predpisovanjem psihofarmakoloških preparatov.

3. Nimam odgovora na to vprašanje, saj je odvisno od vsakega posameznika – njegove situacije, kaj dela za razreševanje svojih notranjih vsebin (psihoterapija oz. delo na sebi), osebnostne konstitucije itd.

4. Kaj pa je normalno? Z leti načeloma spomin peša kot vse naše kognitivne funkcije, in se težje spominjamo. Lahko pa tudi pozabljamo zaradi naših podzavestnih vsebin – na primer, imamo spominske luknje iz obdobij našega življenja, ki bi ga zaradi takratne preobremenjenosti najraje izbrisali, saj je bilo takrat prehudo za nas. Druga možnost je tudi, da gre za neželene učinke psihofarmakoloških zdravil ali pa tretja, človek pozablja zaradi čustvene in bivanjske odsotnosti, odrezanosti od sveta (k temu lahko pripomorejo tudi psihofarmakološka zdravila, ki imajo učinek potlačevanja simptomov in s tem tudi čutenja).

5. Vprašanje je zakaj se vam to pojavlja. Ste o tem govorili z zdravnico? So morda težave povezane z neželenimi učinki zdravil?

6. Psihiatri ali klinični psihologi opravljajo intervjuje in/ali teste na podlagi katerih izdajo diagnozo.

7. Možno je tudi to. Namreč, telo in psiha sta povezana in vplivata drug na drugega.

8. Zdravila vam ne bodo razrešila vaših težav. Zdravila so namenjena situacijam, ko preveč trpimo in ne zmoremo več sami. Naj bi delovala kot bergla, ki jo uporabimo za krajši čas, ko se postavljamo na noge.

9. Kaj pa je normalno? Ljudje smo si različni in imamo različne situacije. Tudi vi ste na to pomisli z nekim razlogom.

10. Težave, ki jih opisujete v mojem pojmovanju niso bolezen, ampak nerazrešene psihične vsebine, ki se same od sebe verjetno ne bodo razrešile, saj se v vseh teh letih niso. Potrebujete pomoč strokovnjaka psihoterapevta, da vam pomaga na tej poti.

11. Nedvomno se lahko tudi vaša zgodba srečno konča. Vsaj v smislu, da lahko zaživite bolj polno, čeprav to ne pomeni, da boste živeli brez težkih občutij, je pa osvobojujoče, ko pridemo v stik z globoko zakopanimi naših delih, ki so iz podzemlja vplivali na naše počutje. Nismo pa imeli nobenega vpliva na njih.

12. Ko je človek v stiski in se ukvarja s seboj, ni prioriteta druženje, ampak razrešitev lastne stiske. Tudi alkohol boste lahko uživali, seveda pa ne v stanju, ko vam lajša stisko, saj je v tem primeru takšno uživanje zloraba alkohola. Podobno gre pri psihofarmakoloških zdravilih, ko nekontrolirana uporaba nekaterih zdravil vodi v odvisnost in zlorabo.

V veliki meri lahko vplivamo na svoje življenje in smo, ne glede na popotnico, ki smo jo dobili v otroštvu, tudi mi odgovorni zanj. Tudi vi lahko zase storite več kot se vam morda zdi.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Pozdravljeni!

Zdravila, ki jih jemlje naj bi pomagala pri zmanjšanju simptomov, vendar zadosten učinek ni garantiran. Niti tovrstna zdravila ne morejo razrešiti vzrokov težav zaradi katerih se pojavljajo moteči simptomi (npr. kot v primeru vašega fanta – tesnoba, strah pred odprtimi prostori). Pri uporabi Helexa je potrebno biti še posebej previden, ker ob redni uporabi povzroča odvisnost.

Tesnoba oz. stiska, ki jo doživlja ima svoje vzroke in smiselno bi bilo, da mu pri ubesedevanju, raziskovanju in razreševanju svoje stiska pomaga strokovnjak psihoterapevt.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Hvala za odgovore. Sem jih rabila slišat od nekoga drugega in z vsemi se popolnoma strinjam, morda sem tudi slutila, da bodo taki.

Sem si že našla psihoterapijo pri neki specializantki psihoanalize, …to kar delate vi. Danes sem bila že drugič.

Lep pozdrav.

 

Imam Lamal 2x po 50, kveluks za spat. Nisem še sprejela, naj bi bilo to doživljensko, zato veliko razmišljam, kaj bi lahko bilo alternativno zdravljenje,

na spletu je toliko načinov za odpravo neg. energij, stresa….

Vendar me tokrat zanima to. Vsi, ki omenjajo tesnobo, povejo, da jo čutijo v prsnem košu. Jaz pa , ko začutim občutke, ki me ohromijo, delajo zbegano, prestrašeno , nemočno….le te začutim v trebušni votlini. Je možno, da eni začutimo tesnobo tam. Pravzaprav beseda tesnoba pomeni, da te tišči in to v prsnem košu, meni pa se pojavi kot neko drhtenje v trebuhu. Nedolžno, a mučno.  Hvala za odgovor.

Kako se sploh diagnosticira bipolarna?

 

Pozdravljeni!

Znano je, da se čustva nahajajo ravno v trebušnem delu. Si predstavljam, da ste prepravljeni z dogodki, ki jih sami ne zmorete predelati. Tudi zato se vam verjetno pojavljajo ti občutki. Lahko napišete tudi kaj več o tem kaj se vam dogaja.

Iz mojega vidika diagnoza niti ni pomembna. Kako ste prišli na vprašanje o bipolarni? Ali se sprašujete ali jo imate vi?

Če želite preveriti glede diagnoze je najbolj primerno, da se naročite pri kliničnem psihologu ali psihiatru.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Spoštovani g.Štrukelj,

postopoma se ,,spogledujem,, s psihoterapijo in bi me zanimalo, kako izbrati vrsto psihoterapije. Slišim oz.berem o psihoanalitični, kar izvajate tudi vi, potem o sistemski in Jungovski, verjetno še kateri…

Ali se opredeliti glede na težavo, ki jo imaš ali glede na globino do katere terapija seže, ali glede na svojo osebnost? Bi lahko , prosim, napisali kaj več o tem, oziroma morda lahko predlagate tudi literaturo, v kateri bi o tem lahko izvedala kaj več.

Najlepša hvala za odgovor že vnaprej.

Lep pozdrav, Mateja

Pozdravljeni!

Ko gre za izbiro vrste psihoterapije, ki je primerna za vas, so na voljo različni pristopi, tudi psihoanalitična, jungovska in sistemska terapija.

Psihoanalitična terapija se osredotoča na raziskovanje nezavednih misli in čustev, da bi razkrila osnovne konflikte in vzorce vedenja. Jungova terapija pa poudarja raziskovanje globljih plasti psihe, vključno s kolektivnim nezavednim, sanjami in simboli. Sistemska terapija pa se osredotoča na to, kako se posameznik vključuje v svoje odnose in širše družbene sisteme.

Pri izbiri pravega pristopa je pomembno upoštevati naravo težave, s katero se soočate, svojo osebnost in individualne preference. Vsaka vrsta terapije ima svoj edinstven poudarek, tehnike in cilje, prav tako pa se lahko razlikuje tudi globina terapije.

Če želite izvedeti več o teh različnih pristopih, vam priporočam knjigo Psihoterapija, kjer je predstavljenih več pristopov: https://books.google.si/books/about/Psihoterapija.html?id=PrelzgEACAAJ&redir_esc=y

Koristno je tudi, da se dogovorite za začetno posvetovanje s terapevtom, ki izvaja vrsto terapije, ki vas zanima. Tako boste lahko razpravljali o svojih pomislekih in ugotovili, ali je terapija primerna za vas.

Upam, da vam bodo te informacije v pomoč pri iskanju prave vrste terapije za vas.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

 

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close