Pozdravljeni!
Ali mi lahko prosim poveste, kako ravnati, če partner svoja dejanja vidi kot potrebo, jaz pa sem vedno bolj prepričana, da je ta potreba ogrožajoča za najin odnos. Jaz v njegovi potrebi vidim njegov izhod. On trdi, da to ni res in to ni nič.
Ni mi prijetno pisati o tem, zato bom kratka. Njegova ‘potreba’ je seksualne narave. Gre za nek fantazijski svet v katerega odhaja in mene izključuje. Pogosto se ob tem samozadovoljuje. (Jaz nisem prisotna). O tem noče razpravljati, jaz tega natančno ne vem, ampak občutim, ker takrat se začne zgubljati med nama stik in spolni odnosi postanejo bolj telovadba, kot kakšna nežna oblika ljubljenja, kjer partnerja čutiš in doživljaš.
Vse bolj sem zmedena. Ob njem se počutim, da me v resnici ne potrebuje, vsaj ne za svojo intimnost, zgubljam bližino … Včasih me je ob tem popadla panika, zdaj pa se zapiram v svoje svetove in pometam v svojo dušo, ker se nočem prepirati. On pa tudi tega ne spusti. Skrbi me kaj bo z nama.

Spoštovana!
Pod naslovom Strast in fantazije (26.6.2009) boste na tem forumu našli moj daljši odgovor na temo dogajanja v moških fantazijah.

Kot izhodišče vaše zgodbe razumem, da vas skrbi za vajin odnos.
In si predstavljam, da odhajanje partnerja v fantazijski svet, v katerem se samozadovoljuje, pomeni za vas izključevanje, diskvalifikacijo, ki jo doživljate kot splošno izključevanje iz odnosa.

Spolnost v odnosu je lahko samozadovoljevanje v dvoje, lahko pa je (in k temu vsi partnerji stremimo) dopolnjevanje, medsebojna izmenjava, ples ugodja med dvema povezanima osebama.

Uporabili ste pravi izraz: to je izhod. Izhod, ki je precej resne narave, lahko ga vidimo na poti k odpiranju možnosti afere. Je pa še nekaj: je skrivnost, za katero vesta, a se o njej ne moreta pogovarjati. Ker se izključevanje pojavi že pri poskusu pogovora.
Kaj lahko naredite, da vas bo partner slišal?
In kaj lahko naredite, da se bosta o njegovih fantazijskih izletih lahko pogovarjala?

Najprej se bo moral partner počutiti dovolj varno, da bo sploh pripravljen spregovoriti o tem.
Iz izkušenj pri delu s podobnimi primeri, je moškim bolj varno v okolju s strokovno pomočjo, kot pa v okolju samostojnega partnerskega pogovora doma.

Nekje v ozadju domnevam, da gre za vprašanje vajine empatije. Kdaj imata resnično občutek, da sta drug drugega razumela? Ali imata s tem v zvezi kakšne izkušnje, ki so lahko vajino dobro upanje?

Izhod, ki ga omenjate, ima v svetu vašega partnerja določeno funkcijo in zanj določen smisel. (In tudi to, da o tem komentira: to ni nič).
Enako je bolečina, ki jo doživljate ob tem vi, nekaj, kar ima velik smisel v vašem svetu.
Imate dva različna svetova in dve različni čustveni dogajanji. Z veliko možnostmi, da jih razumemo in raziskujemo, kako ima kaj pri kom smisel. Vprašanje je, v kakšnih okoliščinah, ki jih morata pripraviti sama, bo možno o tem spregovoriti.

Nekateri pari pridejo do skupne točke ob pogovoru, da na tak način nikomur ni več smiselno živeti skupaj.
Nekateri se strinjajo, da si nehote drug drugemu povzročata bolečine.
Spet drugi vidijo, da gre celoten odnos po zlu, da trpijo otroci in sploh celotno življenje izgublja smisel in pomen…

Eno velja imeti v mislih pred vsakim pogovorom: ideja o krivdi na katerikoli strani je navadno rušilna in ne privede do možnosti začetka pogovora.

Še zgodba (po fragmentih) iz najine prakse:
Njemu je bilo umikanje v fantazijske svetove način, kako je iskal nekaj več, nekaj, za kar je bil prepričan, da mu je bilo odvzeto ali je bil za to prikrajšan. Verjel je, da zaradi neizživetosti v najstniških letih, ko je zelo spoštoval verska moralna načela. S tem njegovim svetom fantazij, v katerih so nastopale tudi osebe iz njegovih znanstev, sta živela v skupnem odnosu. Ves čas je bila to tema, ki je njo zelo frustrirala. Njegov odziv na njena sporočila o občutkih izključenosti in prizadetosti pa je bil vtis, da ga ne razume. In se je še bolj zapiral v svet skrivnosti. Postopoma se je vzburjal tudi s pomočjo pornografskih materialov, ki jih je dobil na internetu. Njuni konflikti so se stopnjevali po pogostosti in intenziteti, njegovi izhodi so dobivali večjo intenzivnost in nazadnje si je za zadovoljevanje svojih potreb izbral še razmerje s tretjo osebo. Po razkritju sta se odločila, da želita ohraniti odnos in spoznala sta, da potrebujeta pomoč.
Zdravljenje odnosa je bilo dokaj dolgotrajno. Vendar je bil bistveni del k spremembi, ko se je on srečal z bolečinami in nezadovoljenimi hrepenenji, ki jih je nosil iz sveta svojih zgodnjih navezav v primarni družini (in seveda niso imeli nič opraviti s filmi in prepričanji, ki so nastajali ob njegovem vedenju v njenem svetu). Pogoj, da smo lahko delali na tak način, pa je bila njuna velika zavezanost delu na partnerskem odnosu, tudi velik trud na obeh straneh, veliko prizadevanj za medsebojno razumevanje in povezanost na vseh ostalih področjih vsakdanjega življenja. Skratka, sporočila o tem, da jima je mar drug za drugega v vsakdanjem vedenju, izven odnosa spolne prakse.

Lep pozdrav,