pozdrav

rada bi da mi pomagate. s fantom sva skupaj 3 leta.on je bil 17,jaz 18 ko sva zečela.res sva si zelo različna in kar veliko se prepirava,vendar noben ne želi konca.velikokrat se pogovoriva,tu ni problema a kaj ko je zopet isto.1x sva za 2meseca šla narazen(vmes je i el drugo) vnedar je spoznal da brez mene ne more in od tedaj mu ne zaupam več tako.vem da me ima rad,tudi jaz ga neskončno ljubim in bi dala vse zanj,vendar me skrbi ker se v kratkem misliva seliti na svoje če bo fukcioniralo.jaz imamle eno zares dobro prijateljico ki mi pomeni vse,počutim se osamljeno.čas ko sva skupaj ne znava izkoristiti,ko pa dam predloge kam bi šla ali kaj počela mu za nič ni ali pa mu niso všeč.skrbi me kr se zavedam da je dober fant ampak imam preveč časa in se obremenjujem s tem kako bo.veliko se pogovarjava kako bo funkcioniral najin odnos ko se bova preselula,da me je strah osmaljenosti…itd. fant je še bolj nor naem,saj jaz sem nanj tudi vendar sem toliko že vložila pa je skos isto da bi se kr pobrala,ga pustila in šla kr sem brez moči.ne vem kaj bo z nama.kaj naj?

Življenje pod skupno streho je največji test zveze, tako bi lahko na kratko odgovoril. Najbolj bosta videla če sta si ali nista kompatibilna, drugače bodita fer drug do drugega in si priznajta da ne gre.

mi2 živiva lahko rečem že skupaj ker on spi,je in vse ostalo pri meni.domov k njemu greva le na obisk,le da ko greva za sebe je tu razlika da boma sama še za vse bolj skrbela.on je rekel da kljub temu da se kregava(zato me je pustil 1x) nebi šel narazen ker mu veliko pomenim,jaz pa obupujem.vem da sem pri vseh stvareh taka in me je strah da mi bo potem žau.

Spoštovana ga. Jožica!

V tej stiski, ki jo opisujete, v vseh teh odhodih, prepirih in občutkih osamljenosti in nerazumevanja, ki ga oba na koncu doživljata, sta vidva najglobje v odnosu. Zelo težko je preseči odnos, dokler ne uvidiš, začutiš, da je to odnos, ki je del tebe in ga nosiš v sebi.

Ko se bosta začutila v bolečini nerazumevanja in osamljenosti, bosta začela govoriti o tistem otroškem svetu, kjer sta bila najglobje ranjena. Kajti, v tej ranjenosti in zapuščenosti danes drug v drugem iščeta odnos, ki je poln bolečine.

Čutenja, ki na nezavednem nivoju vodijo vajin odnos, potrebujejo besede. Svetovala bi vama terapijo, kjer vama bo terapevt pomagal najti besede za izgubljena čutenja.

Vsak odnos ima rešitev in pot, pomembna je le odločitev, ki pritegne v naše življenje tisto kar iščemo.

Želim vam vse dobro še naprej.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije