Večkrat sem že zasledila, da je možno, da se žrtve ne spominjajo, da so bile v otroštvu spolno zlorabljene. Tudi sama sem se že zalotila pri podobnem razmišljanju oz. se je vame naselil nekakšen dvom. Stara sem 27. let in imam partnerja. Po spolnem odnosu, ponavadi po doživetem orgazmu se vedno počutim tako čudno. Zvijem se v klobčič, sem žalostna počutim pa se kot majhen otrok, ki zelo pogreša starše. Tole se sliši nekoliko zmedeno a bolje ne znam opisati tega čudnega občutka. Bežno se spomnim le enega dogodka iz otroštva, ko sem po jutrih še zlezla v posteljo k staršem. Bila sva sama z očetom in ta se je stisnil k meni. Kar nekaj časa me je privijal k sebi in glasno dihal…,spomnim se neprijetnega vonja…po licih so mi polzele solze…bila sem otrpla…zdelo se mi je, da me je zamenjal za mamico…, tako nekako sem se počutila takrat in ta spomin me večkrat bega, ker nekako sploh ne paše v najin odnos z očetom, ki je bil vedno ok..Mogoče sem kot otrok vse skupaj takrat narobe razumela, pa tudi en tak kratek dogodek verjetno ne more biti vzrok za kakršnekoli posledice? Res pa je, da so pred nekaj leti s strani moje starejše sestre prišli očitki, da jo je oče v mladosti spolno zlorabil. Takrat smo bili vsi v družini zelo prizadeti in smo se postavili na očetovo stran. Ali je možno, da si nekdo samo domišlja, da je bil zlorabljen? Sama sem namreč precej nesrečna, ker sploh razmišljam o takih stvareh oz. imam zelo slabo vest.

Vem, traja preden mine zmedenost… ti je že kaj manj hudo ali še bolj, prihaja v valovih ali ne? počasi so valovi umirjajo…