zmanjšanje želodca
Pozdravljene sotrpinke:)
Novo leto je mimo, jaz pa še vedno trpim. Pri svojih 32 letih, mali deklici in možem, sem še vedno na smrt nezadovoljna sama s sabo. Da o pomanjkanju samozavesti sploh ne govorim.
Nikoli nisem bila suhica, v zadnjem razredu osnovne šole sem pri 162 cm tehtala 72 kilogramov. Kakšna sramota zame, ko smo imeli sistematske preglede….vedno sem čakala, da sem prišla zadnja na vrsto, da se mi sošolke ne bi posmehovale, a vedno mi ni uspelo in mi je njihove poglede ter zbadanja zapičilo globoko v srce. V srednji šoli sem se zredila na 82 kil, ko sem se prvič resno zaljubila, sem v treh mesecih izgubila 7 kilogramov (od ljubezni heheh), ker enostavno nisem imela časa misliti na hrano. Potem so prišla razočaranja, pa spet nove ljubezni itd…., kilogrami so se spet ustavili na 82 kil. In tako je bilo do mojega 24 leta, ko sem spoznala sedanjega moža. Imela sem probleme z zanositvijo, v tem času se je tehtnica prevagala že na 87 kil. Ko sem končno zanosila, sem v času nosečnosti pristala na točno 100 kilah. groza, a takrat sem se tolažila, da je nosečnicam pač usojeno se zrediti. Po nekaj mesecih, mi je usplo težo zbiti na 93 kil. Tam pa je nato za dve leti tudi obstalo. Postajala sem vedno bolj nezadovoljna sama s sabo, tudi v moževih pogledih sem čutila neodobravanje za moje kile, imela sem občutek da se me sramuje, saj mu ni bilo nikamor z mano. Vedno bolje je tudi pogledoval za drugimi ženskami. Jaz pa iz obupa spet v hrano itd…… Vsak dan sem postajala vedno bolj nezadovoljna sama s sabo, vsak dan sem se odločila za dieto, shujšala po pet kil, in jih nato uspešno pridbila takoj nazaj. Vsaka nova težava me je pahnila v hladilnik, včasih sem jedla celo naskrivaj, ker me je bilo sram. Lani sem nato s trimesečno dieto shujšala na 74 kil, to je bil zame preporod. Tako dobro se nisem še nikoli počutila, čeprav diete nisem izvajala vse tri mesece, sem na polovici obupala. Poleg tega me je zjutraj po sadju vedno bolel želodec in se mi je sadje na koncu že gravžalo. Tudi danes mi več ne diši, tako kot mi je prej. No, od pomladi do danes sem spet pridno pridelala kile nazaj na 82. Obupujem, samozavest je na dnu. Vso svojo slabo voljo znašam nad moža in hčerko. ne morem se več gledati v ogledalu, zjutraj sem takoj živčna ko me vse tišči, vse cunje so mi spet preozke, sram me je med ljudi. V vsaki ženski vidim tekmico ki je lepša od mene samo zato ker je suha, ker si lahko privošči mini krilo, ker je vse kar si moški želijo. Priznam, tako daleč sem že prišla, da me že pretirano razjeda ljubosumje. Bognedaj, da mož katero pogleda, je že ogenj v strehi, čeprav vem, da rad gleda lepe ženske, ne pa take bajse kot jo ima ob sebi. Zaradi tega se stalno prepirava. Jaz tako ne morem več zdržati, psiho imam že čisto na podnu, saj ne vem več ali naj grem k psihiatru, niti nimam več volje da bi se ponovno lotila hujšanja. Vendar se zavedam, če ne bom shujšala se bo moje početje nadaljevalo in v najslabšem primeru bo to privedlo do ločitve, meni pa tudi uničenje živcev, ki so že tako ali tako slabi.
Pred kratkim pa mi je kolegica povedala,d a je njena sestra ki je imela 120 kil, pred pol leta operirala želodec, v bistvu so ji ga zmanjšali. V teh pol leta je že izgubila 30 kil, in se počuti super. je lahko vse, zaradi zmanjšanja pa je prisiljena jesti večkrat po zelo malo. Resno sem začela razmišljati o tem, pa me zanima ali ima katera od vas podobne izkušnje. Kolegica pravi da moraš imeti vsaj 30 kil preveč, da ti to sploh naredijo. Glede na to da sem velika 163 in težka 82, moja idealna teža naj bi bila okoli 55-60 kil, me zanima, ali sploh spadam v tiste rizične, ki jim to naredijo. Ker tole že resno načenja moje zdravje, psihično sem nemočna, vsaj enkrat v življenju bi rada bila suhica. Pa ne tiste sorte suhica, ki se jim vidijo rebra, čisto običajna 32 letna mamica. Če samo pomislim, da bom še naslednjih 40 let taka, mi rata slabo… Kaj mislite, bi mogla k psihiatru?
Kako sploh te operacije potekajo, kako je s plačilom itd… mogoče katera ve za te informacije? Baje delajo to v Ilirski Bistrici ali Slovenski Bistrici, ne vem točno. Toda preden se z vprašanji obrnem na njih, bi rada najprej tule, ali imam sploh kaj šans.
Pozdravljena,
že dolgo časa se vrtiš v tem začaranem krogu in verjamem, da imaš vsega dovolj. Verjetno se počutiš nezaželjena, nerazumljena in klub vsem poskusom, da bi prenehala s pretiranim hranjenjem in dietami ter se ustavila na neki običajni telesni teži ti ne uspe. Potem sledijo nova razočaranja, nova nezadovoljstva in verjetno obup.
Nezadovoljstva, ki jih doživljaš v partnerski zvezi se ravno tako pojavljajo kot praviš zaradi tega, ker si nezadovoljna s sabo. Gotovo je, da te ima mož rad in te ljubi, drugače ne bi bil ob tebi. Vajini prepiri zaradi ljubosumnih dejanj, ki jih opažaš pri sebi praviš se stopnjujejo. Nihče ne mara, da partner dvomi vanj, mu ne zaupa in vendar vem, kako težko je, ko ne zmoreš verjeti, da si še vedno dovolj dober in v redu.
Naj ti povem, da suhice niso vse kar si moški želijo. Moški si tako kot ženske želijo ljubečo osebo, nekoga, ki jih bo imel rad takšne kot so, ki jih bo sprejemal. Pogledi ljudi so različni na to kako naj bi nekdo izgledal. Pa to še vedno ni pomembno.
Pomembno je kako se počutimo mi. Kaj se v nas dogaja. Kaj je razlog, da smo nezadovoljni s sabo. Na zunaj izgleda kot, da nisi srečna samo zaradi videza, istočasno pa pišeš, da ješ tudi kadar si nezadovoljna, nesrečna. Res je to lahko povezano tudi z videzom, vendar se pri tebi to vleče že leta.
Pišeš, da si že kot otrok imela težave s prehranjevanjem in si bila že v tistem obdobju pretežka. Razne diete niso pripomogle k videzu, kot si si ga ti želela. Kaj je bil razlog, da si jedla preveč? se spomniš? Razmisli malo v kaknih okoliščinah vse uporabiš hrano- pri čem ti pomaga, kaj ti nudi?
Razmišljaš, da bi šla k psihiatru. Gotovo bi bilo dobro, da greš k nekomu na pogovor o tem kaj se ti dogaja.Lahko k psihiatru, psihologu, k zakonskemu in družinskemu terapevtu, k nekomu, ki bi tebi ustrezal. Lahko se tudi priključiš podporni skupini za osebe z motnjami hranjenja, ki delujejo v različnih krajih po Sloveniji. Odvisno od kje si, ker žal jih ni povsod. Veliko ljudi nudi individualna svetovanja,kjer raziskuješ kaj so vzroki za tvoje počutje in takšno stanje v katerem si se znašla sedaj.
O delovanju podporne skupine si lahko prebereš na vrhu sporočil, kjer piše nekaj osnovnih podatkov o tem kaj na skupini počnemo. Podobno je na svetovanju, le da ni zraven drugih ljudi, prav tako pa raziskujemo kako bi lahko izboljšala kvaliteto svojega življenja.
Kar se tiče nizke samopodobe, se lahko prilkjučiš kakšni delavnici za izboljšanje samopodobe – pobrskaj na internetu. Ali pa prebiraš knjige na to temo, če bi se počutila za začetek preveč izpostavljeno. Poleg tega na Ženski svetovalnici izvajamo delavnico o izboljšanju telesne samopodobe – body image – tudi o tem več najdeš na vrhu sporočil.
Kar se tiče operacije želodca pa menim, da ne spadaš v rizično skupino, lahko pa se posvetuješ z osebnim zdravnikom. Vendar to ni tako enostavno. Res je, da potem ješ manj hrane, ker si v to primoran, saj ti želodec ne prenese večjih količin. Želja pa ostane. In to je tisto kar problem. Ko se enkrat odločiš za takšno operacijo ni poti nazaj. Ne morejo ti spet povečati želodca in ga spraviti v prejšnje stanje. Pozanimaj se pri svojem zdravniku pa boš videla kako in kaj.
Kljub vsemu pa je dobro, da razmisliš o vključitvi na kakšno podporno skupino ali svetovanje pri terapevtu, svetovalcu, ipd. Če boš želela ti bom napisala tudi potrebne informacije, samo napiši za kateri kraj te zanima.
Lahko se obrneš tudi na našo svetovalnico, nam pišeš na [email protected] ali pokličeš na 01/25 11 602.
Lep pozdrav,
Tatjana
Živjo!
Pravkar sem se včlanila na ta forum, tako da upam, da pišem pod pravo temo 🙂
Najprej lep pozdrav vsem!
Res bi prosila za vaša mnenja in nasvete, saj veste – več glav… 🙂
Stara sem 20 let in imam že celo življenje probleme z debelostjo… Pri 12. letih sem bila tudi v Centru za bolezni otrok v Šentvidu pri Stični. Takrat sem imela 77 kil. Sčasoma sem se pričela ponovno rediti in vse to nihanje teže me psihično zelo potre. Poizkusila sem veliko diet, a vedno znova vse opustim, ko opazim, da ne shujšam toliko kot bi hotela.Potem pa se znova pričnejo boji v moji glavi – vsaj enkrat v življenju bi bila rada suha, da bi se lahko pogledala v ogledalo, da me ne bi bilo sram pred fantom, da bi lahko uživala na morju… samozavesti nimam.
Pred časom pa mi je znanka povedala za operacijo, pri kateri zmanjšajo želodec (gastrični trak). Sedaj si vsebolj želim tega posega. Po vseh teh dietah imam namreč v mislih že nekako zasidrano mnenje, da ne bom uspela, po tej operaciji, pa vem da hujšanja ne bom mogla kar tako opustiti. Pri dietah namreč poješ hamburger pa si misliš da se ne pozna (kasneje ti je seveda žal da si ga), po tej operaciji pa tega ne moreš storiti. Na kratko povedano, mislim da bi mi poseg pomagal pri mojem pomanjkanju samodiscipline, ki je posledica neuspelih diet…
Zanima pa me, ali je tu kdo, ki je dal to operacijo skozi, ali pa kdorkoli, ki bi mi lahko kaj svetoval.
Najlepša hvala, pa lep večer še naprej!
Ana