Po dolgih letih kajenja (skoraj 20 let z občasnimi “prekinitvami”- nosečnost) sem se ponovno (beri neštetotič) odločila za opustitev te smrdljive razvade. Predvsem me je k temu tokrat napeljal moj vsakojutanji gnojni spremljevalec – kašelj in pa vsakokratna večerna misel, da imam verjetno že KOPB in kaj bojo moji malčki brez svoje mamice.

Moram povedati, da zadnje leto kadim vsako cigareto s precej slabo vestjo, pa vseno jih pokadim kar nekaj. In temu je potrebno narediti konec.

V nedeljo zvečer sem ponovno premišljevala, da upam da si nisem naredila že prevelike škode, potem pa sem se zalotila, da navkljub vsem strahovom še vedno kadim. Naj povem, da sama sebe nimam za slabiča in mi ni jasno zakaj ne neham. In sem si rekla – zdaj je pa dosti – jutri pa ne bom več prižgala.

Danes je torej drugi dan in moram povedat, da nimam nobene krize (prej sem jo imela, če eno uro nisem mogla prižgat – težko glavo ipd). Zvečer in ponoči sem sicer močno kašljala, zdaj pa se je tudi to umirilo oz. nimam več okusa po “prekajenih pljučah.” Za vsak slučaj sem šla včeraj k splošnemu zdravniku po Champix, kupila sem si tudi nikotinske obliže, vendar trenutno nimam potrebe po nobenem “pripomočku”. Vzela pa sem tudi napotniico za pulmologa in se tudi že naročila.

Upam, da mi bo tokrat uspelo, ker si grem res že pošteno na živce s temi bednimi čiki!

Pa še to: veliko spodbudo so mi dale tudi zgodbe na tem forumu in pa misel, da bom morda tudi sama lahko kdaj pristavila svoj “lonček” in s tem mogoče vzpodbudila še koga.

Ooooo kaj sem se razpisala……