Koliko sta pa vidve sploh stari? Da so mene “takratni prijatelji” izkoriščali ali pa me niso spoštovali je bilo v osnovni ali srednji šoli. Pa še to zaradi pomanjkanja samozavesti, to pa je bila samo posledica, kako sem bila vzgojena oz. nafilana z bedarijami, ki sem jim slepo vrjela.

Verjamem, da ne boš priznala, ampak se mi dozdeva, da imaš tudi z možem takšen odnos. On ti postavi pogoj, ti ga izpolniš, če se skregata seveda ti za njemu tečeš in ga prosiš, da se pogovorita,… no lej mogoče pa nimam prav in res upam, da ne, samo vse na to nakazuje. Da pa ti letaš za prijateljico in jo prosiš, oh no, ja kaj hudega si ji pa naredila, mogoče nogo zlomila, da jo moraš rotiti? Upam, da ti je sedaj lažje, da si si oddahnila, ko si tukaj izlila vso dušo.

Iz posta pa lahko vsak razbere, da sedaj ko imaš sinčka, misliš, da si več vredna od nje in gotovo je šlo to njej tudi v nos, zato pa lahko od nje tako otroško obnašanje. Če tega ne razbereš iz svojega pisanja naj ti povem, da je to blazno neumno, seveda po mojem mnjenju, da te mora ona razumeti, da tebi ni več do kina,… ker nevem no, ko grem v kino vidim veliko mamic, ki gredo tudi kdaj pa kdaj še kam drugam, kot samo iz službe domov k otrokom. Čeprav, to da te opravlja okoli ni otroško, je bolano (ker nista stari 5 let, ali pač?). No vzorec si že odkrila, sedaj pa samo poglej, kdo vse podobno dela s tabo in naredi tako, da te bodo spoštovali in cenili, ker si tega vredna. Pa naj bo to tvoja mama, oče, mož, sin, prijatelji, nobenega človeka ti ni treba za nič na svetu rotiti. Če vidiš, da nekdo ne ravna s tabo lepo, ga pošlješ v ku… ni ti treba tega izreči, škode pa tudi ne bo. Samo vztrajaj in sama sebe ceni, pa bo tudi okolica drugačna.

Nekateri trdijo, da je šele taka izbira zares naivna!

jaz? 23let in iz strani “prijateljic” velikokrat poteptana ker sem prevec prijazna.in ker misliko ah sejnona ne bo pa nic zamerila oz.bo hitro pozabila! ker sem bila tako vzgojena da so vsi ljudje dobri. 🙂 potem pa prides v vecje mesto pa vidos da temu ni tako:D pac,poseben psel ki je veckrat sel na led.potem sem pa do lani pocasi zreducirala ljudi na minimum.

Meni pa zdaj nekaj ni jasno, ko sem še enkrat prebral. Najprej pišeš, da imaš moža, dalje pa da si samohranilka. Hm?

Kdaj boš ti nehal gonit to zlajnano pogruntavščino, da sta vedno kriva obe strani?[/quote]
Verjetno nikoli, ker tako pač je. Kdor pa tega ne vidi, je pa tud slep. Saj smo odrasli ljudje in v nekem odnosu ostajamo zavestno in z lastno željo. Torej smo odgovorni, da se nam v odnosu dogaja, kar se nam pač dogaja. Vprašanje je bolj, kdaj boš ti to dojel. 🙂

Spider!

Čestitam.

Odkril si, da vas nateguje in provocira. Vsi so prijeli. Ti si resnično, osupljivo glede na vse ostalo, preprosto med njimi – najboljši v logiki, le da ti to ni jasno…

Mogoče pa preprosto z možem živita narazen, ločila se (še) pa nista. Še niste slišali za tak primer?

Da, smo. A to je torej, z možem živita narazen, ločila se (še) pa nista.

Izmisli si še izgovor kot odgovor za tole povezavo,citiram:

Bližam se 30, sem brez prijateljev (razen moža) in mi je včasih kar zoprno.

Zakaj se ločuje, če ji je mož edini prijatelj?

Za dober odnos (zakon) se morata oba strinjati. Mogoče pa se mož ne strinja (več). Sicer pa verjamem, da bo avtorica vse lepo pojasnila. 🙂

Kdaj boš ti nehal gonit to zlajnano pogruntavščino, da sta vedno kriva obe strani?[/quote]
Verjetno nikoli, ker tako pač je. Kdor pa tega ne vidi, je pa tud slep. Saj smo odrasli ljudje in v nekem odnosu ostajamo zavestno in z lastno željo. Torej smo odgovorni, da se nam v odnosu dogaja, kar se nam pač dogaja. Vprašanje je bolj, kdaj boš ti to dojel. :)[/quote]

Kaj pa, če si slep ti?

V nekem odnosu ostajamo zavestno in z lastno željo, to drži, a drži tudi, da lahko tudi v dobri veri in z najboljšimi nameni in v poštenju in.. Je to lahko naša krivda? Je lahko to naša krivda, posebej, če NASPROTNA STRAN DELUJE POTUHNJENO, PREVARANTSKO IN Z ZVIJAČNIMI NAMENI, KI JIH NE RZAKRIJE IN UNIČI ODNOS? Tvoja izjava je podobna, kot bi v pravu apriori trdili, npr., da sta vedno kriva žrtev in morilec, obe strani in da kdor tega ne vidi, da je pa tud slep!

Tvoja izjava, Marko, preprosto ne drži, ni vedno krivda na obeh straneh. Ena stran je lahko povsem nedolžna in druga stran je lahko kriva v celoti. Spider ima tokrat prav.

Verjetno nikoli, ker tako pač je. Kdor pa tega ne vidi, je pa tud slep. Saj smo odrasli ljudje in v nekem odnosu ostajamo zavestno in z lastno željo. Torej smo odgovorni, da se nam v odnosu dogaja, kar se nam pač dogaja. Vprašanje je bolj, kdaj boš ti to dojel. :)[/quote]

Kaj pa, če si slep ti?

V nekem odnosu ostajamo zavestno in z lastno željo, to drži, a drži tudi, da lahko tudi v dobri veri in z najboljšimi nameni in v poštenju in.. Je to lahko naša krivda? Je lahko to naša krivda, posebej, če NASPROTNA STRAN DELUJE POTUHNJENO, PREVARANTSKO IN Z ZVIJAČNIMI NAMENI, KI JIH NE RZAKRIJE IN UNIČI ODNOS? Tvoja izjava je podobna, kot bi v pravu apriori trdili, npr., da sta vedno kriva žrtev in morilec, obe strani in da kdor tega ne vidi, da je pa tud slep!

Tvoja izjava, Marko, preprosto ne drži, ni vedno krivda na obeh straneh. Ena stran je lahko povsem nedolžna in druga stran je lahko kriva v celoti. Spider ima tokrat prav.[/quote]
Meni je vseeno, kdo ima prav. Če sem jaz do tebe pošten in delujem z dobrimi nameni, ti pa si do mene zlobna in jaz iz tega odnosa ne odidem, se ne umaknem, sem odgovoren za tisto, kar se mi v tem odnosu dogaja s teboj. Saj mi ni treba tega prenašat in se lahko prostovoljno umaknem. Torej ja, za ta del (ker nisem odšel) sem sam odgovoren, da še naprej prenašam tvojo zlobo. Zakaj jo torej prenašam? Zakaj se ne umaknem? Ni moja odgovornost, da se umaknem, če mi nekaj ne ustreza? Čigava pa je?

Kaj pa, če si slep ti?

V nekem odnosu ostajamo zavestno in z lastno željo, to drži, a drži tudi, da lahko tudi v dobri veri in z najboljšimi nameni in v poštenju in.. Je to lahko naša krivda? Je lahko to naša krivda, posebej, če NASPROTNA STRAN DELUJE POTUHNJENO, PREVARANTSKO IN Z ZVIJAČNIMI NAMENI, KI JIH NE RZAKRIJE IN UNIČI ODNOS? Tvoja izjava je podobna, kot bi v pravu apriori trdili, npr., da sta vedno kriva žrtev in morilec, obe strani in da kdor tega ne vidi, da je pa tud slep!

Tvoja izjava, Marko, preprosto ne drži, ni vedno krivda na obeh straneh. Ena stran je lahko povsem nedolžna in druga stran je lahko kriva v celoti. Spider ima tokrat prav.[/quote]
Meni je vseeno, kdo ima prav. Če sem jaz do tebe pošten in delujem z dobrimi nameni, ti pa si do mene zlobna in jaz iz tega odnosa ne odidem, se ne umaknem, sem odgovoren za tisto, kar se mi v tem odnosu dogaja s teboj. Saj mi ni treba tega prenašat in se lahko prostovoljno umaknem. Torej ja, za ta del (ker nisem odšel) sem sam odgovoren, da še naprej prenašam tvojo zlobo. Zakaj jo torej prenašam? Zakaj se ne umaknem? Ni moja odgovornost, da se umaknem, če mi nekaj ne ustreza? Čigava pa je?[/quote]

To, da če se ti lahko umakneš, pa se nisi še uspel (ker si, recimo, pravkar, ta trenutek izvedel za vse preteklo podtalno delovanje nasportne strani), še ne pomeni, da si tudi ti kriv, da je te tisti drugi podtalno j&%?*!! v mozak, recimo, zadnjih pet let. Si edino nerazumen, če po razkritju še naprej vztrajaš v prenašanju zlobe in podtalnega delovanja drugega. Nisi pa kriv za njegovo zlobo. Si nedolžen, zlobno okolje lahko zapustiš brez vsake krivde takoj, ko za to izveš.

Torej sledi; za zlobo enega ni nujno krivda na obeh, z drugimi besedami, tvoja teorija, da smo odgovorni, da se nam v odnosu dogaja, kar se nam pač dogaja, pač ne vzdrži vedno presoje.

Čakaj malo, zdaj pa ti pišeš nerazumne stvari. 🙂
Če si z nekom v odnosu 5 let, si očitno iz razloga, ker imaš od tega neko korist, ker ti je dovolj “lepo”. Če pa potem izveš po nekem “čudežnem” razkritju, da te je nekdo 5 let “zajebaval”, pa to ne spremeni preteklosti, ampak samo sedanjost oziroma trenutne občutke (čemur se reče spoznanje ali pa tudi zmota).
Prej v tem odnosu očitno ta človek ni trpel, ampak je vztrajal iz nekih drugih razlogov, kjer je videl lastno korist. V tem primeru drugega nimaš česarkoli krivit, saj v odnosu očitno nisi trpel. Če pa si trpel in nisi odšel, pa si sam odgovoren za to, da si tak odnos dopuščal. Torej, če potem izveš, da nekdo več ni vreden tvoje pozornosti, se lahko umakneš ali pa poskušaš kako drugače odnos rešiti. Lahko pa še naprej vztrajaš v slabem odnosu in se smisliš samemu sebi. V vsakem primeru pa si odgovoren za to, kar si ti dogaja (v svojem življenju). Nikjer ne pišem, da je ta človek kriv za zlobo drugega, je pa vsekakor odgovoren, če mu to še naprej dopušča.
Če si ti s partnerjem v odnosu, v katerem se imaš lepo, on pa te po 5 letih prevara, to ne pomeni, da te je 5 let varal. Pa tudi, če te je celih 5 let varal, si se ti še vedno imela tistih 5 let lepo. Kvečjemu si živela v samoprevari. Torej si spet so-odgovorna. 🙂
Seveda pa se strinjam, da vsak slab odnos lahko zapustiš brez slabe vesti. Če ti to uspe, pa je drugo vprašanje.

hmmm..za neki sta kriva dva, mogoce kriva le to da je neka dolocena stvar sla prvemu v nos, nezavedno, ki jo je povzrocala ta druga razocarana oseba. lahko tudi cisto banalen razlog…

hja .. ni se mi dalo pisati podrobnosti. v osnovi sem želela le napisati, da je nočem več.

takrat, ko se je to zgodilo, ko sem jaz z njo prekinila odnos, vendar ne v želji, da ne bi ostali v vsaj dokaj dobrih odnosih, glede na dolgo ksupno zgodovino, sem bila dejansko sama. Moža ni bilo z menoj, ker je bil nekaj let v tujini in je prišel le 2x mesečno domov. Torej sem se, povsem naivno, oklicala za samohranilko, kar sem dejansko tudi bila. Ampak to ni važno.

Z možem, če vas že tako zelo zanima, imava lep odnos in se ne pritožujem, razen nad tem,da je moški (ne moj mož, temveč moški kot oseba nasprotnega spola), pa še to NE (prosim berite to veliko besedico) poenostavljm na vse moše (ker so pač izjeme), žal vzgojen tako ,da je povsem nesamostojen in odvisen od ženske glede pranja, kuhanja, likanja. To je ta družbena vzgoja, ki vceplja določene družbene vzorce in dela moškega odvisnega od ženske in žensko od moškega (morda klišejsko, vendar – pri večini manualnih delih in financah). Ja, se tudi prepirava, če lahko temu rečem tako – večinoma imam svoje monologe, mož pa zraven spi in polovico presliši, kadar sliši, ukrepa. Razliek med žensko in moškim pač so, pa ne samo v možganski strukturi, temveč tudi v vzgoji doma in družbeni socializaciji.

Če moški ne želi seksa in je glede tega zadovoljen, bi rekla, da so res boljši prijatelji kot ženske. Če so seveda dovolj podkovani glede znanja in dokaj samostojni in odprti. Ženska, bo kar držalo, je po svoji naravi nevoščljiva in zavistna in to bolj, kakor je lahko moški. Moški tega pa ne more razumeti, ker je moški. Ženska bo redko ostala v enem prostoru z drugo žensko ne da bi se z njo “stepla” (pa spet ne posplošujem, ampak večinoma je tako).

Glede tovrstne odgovornosti, o kateri piše Marko, pa bi rekla, da ima prav. Če gledamo na soodgovornost v smislu, da pri tem vztrajaš, čeprav veš in vidiš, da nekaj ni vredu, si toliko odgovoren, olikro je nasprotna stran, da počne, kar počne in v tem primeru igrati žrtve nima smisla. Samo ljuje v družbi tako, dejansko, ne razmišljajo. Razmišljajo v smislu on/ona je naredila to pa to pa to … jaz sem ubogi/a žrtev itn.

V tem priemru sem šla iz tega odnosa sama stran, vendar ta oseba ni nehala pljuvat po meni, kar menim, da je glede na njeno starost dokaj neumno in otročje, še posebej zato, ker ji nisem ničesar storila, le rekla sem ji, da ne morem početi tega, kar ona “zahteva” od mene. Iz tega razloga se jaz ne počutim krivo, ker vem, da ji nisem ničesar storila. In glede na to, da po vseh teh letih še vedno počne to, kar je počela takrat in em prikazuje kot neuravnovešenega človeka, ki jo nadeguje in teče za njo, čeprav je nisem videla že nekaj let in slišala prav tako ne, se mi zdi malo bedasto, neumno, da to počne. menim ,da s svojim ravnanjem nakazuje, da je z njo očitno nekaj hudo narobe, ker ko se onos konča, se konča. Na ta način kot se je ta končal, torej brez stikovm, prijaznosti, vljudnosti, ga je ona končala. Jaz sem ji ponudila stisk roke in gremo naprej. Če se kje vidimo ,poklepetamo in to je to. Ona je hotela mene čustveno povsem raztrgati in me uničliti, da bi tao rešila svojo frustracijo – nezadovoljstvo in nesamozavest. Ker se je le nekaj spremenilo med nama – to, kar je imela nekoč ona, sem dobila jaz, le da več, kakor ima ona. Skratka sem jo prerasla v duhovnem, materialnem smislu.

Glede izkoriščevanja z njene strani je v tem stilu prevedno v splošno goorico tako: bodi zame tam, čakaj me, ko nimam drugih, si dobra ti, tvoje obveznosti in problemi me ne zanimajo, vsaj ne v smislu, da bom jaz zate kaj žrtvovala, izgubila. poslušam te, samo na pol, ker si slabša od mene, ker si uboga revica. si manjvredna. ampak ne pričakuj, da bom jaz tebe podpirala, tebi pomagala, zate karkoli dajala ali celo karkoli spremenila. ti moraš.

To je pisala, o tem je govorila in tako se je zadnje leto pred prekinitvijo odnosa do mene tudi obnašala. Ampak, ker je sama nakazala, da zanjo nisem prijazeljica, sem, očitno zmotno, mislila, da je šla po svoje in se bova le občasno kaj slišali in videli, kadar bova imeli obe čas in željo za to. Ko je a prišla sama nazaj z zahtevami, nisem videla več druge možnosti kot te, da jasno spregovorim, da tako ne gre več. Ker sem se jaz spremenila in zato Marko se tudi nimam za žrtev, ker sem v sebi vedela, kaj se dogaja, sem pa sedaj ogoročena nad takim ravnanjem, ker za to ni nobene podlage.

Pri vaki osebi, ki me pozna, pa čeprav zgolj navidez, začne z istimi neumnostmi. eni jo odbijejo, drugi posušajo. In ok, me ne briga, ker ni moja stvar, kaj ona počne. Jaz vem le, da uradno in neurado te oebe ne poznam več (ne obstaja in ne obstaja nič, kar sva imeli skupnega), ker se s takimi ljudmi ne družim. Je nočem več. Šla je. Se ne spomnim njenega obraza, njene hiše, njene tel številke, krajev, kjer sva bili skupaj, jih komaj prepoznam. Mi ni pomembna. Glede krivde – jaz je nimam, če jo ima ona, pa ni moja stvar.

Sem samo prvi post prebrala in pretiravaš. Mislim, si naletela na eno psiho žensko očitno, ampak, da si tako ženeš k srcu. Sem zamenjala kar nekaj najboljših prijateljic… kje pa sem danes? Imam kolegice. S tistimi najboljšimi prijateljicami iz šolskih dni se, če se srečamo, pomenimo o bolj vsakdanjih stvareh. S kolegicami se menim o vsem, kar pomeni, da one lahko meni povejo vse kar želijo dati iz sebe, jaz jih poslušam, zadržim zase, ampak da bi pa sama o svojih osebnih stvareh razglabljala… to pa nikdar nisem želela in nikdar nisem.
Edini človek za katerega menim, da se ga osebne stvari tičejo, je intimni partner. Z njim deliš sebe, svojo intimo, torej lahko tudi osebne stvari. Da bi pa čutila potrebo takšne stvari nekim prijateljicam razlagat.. pa za koga k?

In sedaj cela drama kako te je prizadela. Samo za neko neuravnovešeno ženšče gre. Pusti, pozabi. Če si jo že zdavnaj prerasla, kako torej ne gledaš bolj zviška na njene neumnosti?

Resnično ni vredna tvojih misli in pojdi se raje malo k partnerju pocartat.