Bližam se 30, sem brez prijateljev (razen moža) in mi je včasih kar zoprno.

Imela sem prijateljico. Zame je bila prijateljica. Zaupala sem ji svoje misli, tudi najstniške, otročje, neumne. Ko smo mladi (stari okrog 17, 18 let), si mislimo, da je naše mnenje pomembno, da smo mi pomembni, da več vemo kot npr. starši. Včasih tudi obsojamo starše ne da bi vedeli, zakaj, ker ne razumemo. Smo mladi. Potem odrastemo. Se morda poročimo, naredimo otroke in pridejo življenjske težave – finance, vzgoja, hrana, delo, gospodinjske in zakonske obveznosti.

Tako je bilo tudi pri meni. Prerasla sem prijateljico. Dajala sem ji možnosti, da bi ohranila “zvezo”, vendar ni hotela. In sem šla naprej po svoji poti. Ustvarila sem si prostor brez nje, saj je ona tekala za drugimi prijateljicami iz njenega “žurerskega” načina življenja. Ko pa je prišlo do tega, da je ostala, sicer za kratek čas, sama, sem bila dobra jaz. Pričela mi je postavljati zahteve, hkrati pa poudarjala, da se ona zame ne bo spremenila. In hec – tega od nje nisem želela. želela sem, da upošteva dejstvo, da imam otroka, družino, obveznosti in zame pohajanje po “barih”, trošenje denarja za oblačila, zabave, kino ne pride v poštev. Ne takrat. Da ni več ona središče mojega življenja, temveč moj sin in da nisem več zanjo tam, kadar ona nima družbe.

Vendar ni razumela. Preprosto je rekla čao in me ni več klicala. Jaz sem pa upala. Upala, da bo ugotovila, da ni neko otročje vedenje, temveč življenje. Upala, da bo razumela, da gre za otroka. Vendar ni. Ne vem, zakaj je storila, kar je storila. Ne razumem.

Pričela me je opravljati. Pričela je lagati o meni. Me prikazovati, v skupni družbi, pri ljudeh, ki so me poznali, kot neuravnovešeno, duševno moteno osebo, ki njej ne zaupa zaradi otroških travm (starši naj bi me zlorabljali po njenem mnenju – ne, me niso). Zlorabila je informacije, ki sem ji jih dajala in jih obrnila proti meni. Videla sem se z njo – da ji dam roko, da greva naprej in se to neha. In je začela name kričati, me zmerjati, me poniževati. Nisem hotela oditi na takšen način, hotela sem konec. Epilog.

In mislila sem, da sem ga dosegla, da je končano, da je povedala, kar je imela povedati. Pa ni tako. Še naprej je govorila proti meni. Celo tako daleč se je spustila ,da je začela govoriti, da jo naslegujem, da ji ne dam miru. In sem jo klicala. Prosila sem jo za sestanek, za pogovor. Rotila sem jo naj neha, ker imam otroka, ker se ne gre več zame. In nič. Še naprej isto.

Posledica: Ne zaupam več ženskam. Vem, da bom prebolela, z leti. Zlorabila je moje iskreno zaupanje vanjo – niti trohice slabih misli nisem imela do nje, nekoč. Res sem ji želela uspeha, iz srca. Nisem bila ljubosumna, ker je imela več kot jaz. Ona pa me je izrabila, me odvrgla in popljuvala.

Jaz živim naprej. In se učim živeti s tem, ker je naredila. Je ne želim več videti – me ni vredna. Je ne želim več prepoznati – je neuglajena. Ampak boli. Preprosto boli to, kar mi je storila in dejstvo, da je ni niti malo brigalo, da imam otroka, spoznanje, da sem jo imela rada le jaz.
Nisem jezna nanjo. Ne želim imeti stikov z njo, jo videti, vedeti, kaj počne, kako ji gre. Zame ne obstaja več – v tistem racionalnem delu. Je duh, preteklost, ki jo sicer priznavam, vendar v drugačni obliki. Je nimam za prijateljice. Je ne pogrešam. Je nočem. Nočem pa niti te bolečine. Ker si je ne zaslužim, vendar jo imam in trenutno se z realnostjo soočam in me determinira.

Kar si ji povedala, je opvsem prav in razumljivo. Pa si ji ob tem povedala tudi, da si se kljub temu z njo še pripravljena družit, ko boš ti sama imela čas? Ker zdi se, da sta le ena drugi postavili neke “zahteve”, nobena pa se ni imela namena prilagodit. Se pravi, da tako ali tako nista imeli neke želje družiti se skupaj. Kar je ona storil kasneje, je seveda nezrelo, ampak kdor jo pozna (ali pa tebe), jo bo itak jemal z veliko rezervo, ostali pa niso pomembni. :))
Verjetno je tudi ona bolj sama, osamljena, zdaj pa jo je “zapustila” še “zadnja” prijateljica in je uporabila vsa sredstva, da se za to “maščuje”. Otročje, ampak verjemi, da tudi njo boli, če ti je to kaj v uteho.

Ja, dobro prijateljico je težko najti. Se mi zdi, da po eni strani lažje spoznaš ljudi, ko si mlajši, hitreje navežeš stik, samo potem pa je dostikrat tako, da se naš slog življenja spremeni in vidimo, da naenkrat s tisto osebo od prej nimamo več kaj skupnega. Da nas ne razume.
Kaj pa veš, zakaj se je tako obnašala. Verjetno se je počutila izdano, nerazumljeno in se je hotela maščevati. En otročji nagib pač. Seveda to njenega ravnanja nikakor ne opravičuje.
Verjamem, da nimaš več zaupanja do žensk. Ampak potem so naslednja prijateljstva drugačna. Zdaj smo zreli ljudje, z izkušnjami, nismo več najstniki, bolje znamo oceniti ljudi, in ta prijateljstva, ki potem nastanejo, so tudi lepa. Še lepša, ker temeljijo na nekih skupnih vrednotah, prepričanjih… in se najdemo podobne duše.

😉 seveda sem bila jasna v svojih t.i. “zahtevah”. Še prej, preden je do tega prišlo. Dajala sem ji možnosti, jo posušala, poskušala najti kompromis, rešitev. Škoda mi je bilo zavrečo 10 letno znanstvo. Vendar jaz zanjo nisem bila kratko malo dobra – nisem hodila ven, nisem trošila, v šoli sem bila boljša, imela sem fanta – ona vsega tega ni imela. Naenkrat se je moje življenje obrnilo tako, da je bilo njeno slabše, moje boljše. In vem, da je bila tudi ljubosumna.

Ne, mislim, da je ne boli, mislim zgolj ,da mi zavida to, kar imam jaz, ona ne. Verjetno je to razlog, da me skuša skreditirati. Mislim ,da se počuti krivo samo nase, predvsem pa je jezna, ker imam jaz to, kar ona ne.

moje t.i. zahteve niso bile zahteve, temveč dejstva. Ona je hotela “žur”, jaz sprehode. Preprosto ne bom sebe spravila v tak položaj neugodja za njene potrebe, od nje pa ne dobila osnovnegarazumevanja – imam otroka.

Res je – otročja je bila. In je še vedno. Po 3 letih ne-stikov kar naprej pljuva po meni.

Sploh pa je tako: Ne želim si njene družbe. Me ni vredna oziroma sem jo presegla.

Jaz sem njeno družabno plat sprejela – sprejela sem ,da ima druge prijateljice, da hodi ven,da se zabava in sem ji to privoščila. Želela sem ji srečo, čeprav je bilo meni hudo, ker sva se oddaljevali. In prav zato sem jo prosila po rednih stikih, vendar zanjo to tako rekoč ni bilo prijateljstvo, temveč prisila, je pravila. In sem se s tem sprijaznila. Sem to sprejela in zaživela svoje življenje – brez nje. Vedno sem bila zanjo tam. Sem jo čakala, sem jo iskala. Jaz sem ji pomagala, podpirala sem jo, ko drugih ni imela. nisem želela ničesar drugega kot le to, da se ostavi zase, da se nauči samostojnosti, ker ni bila samostojna, temveč odvisna od staršev – kratko malo je bila lena. Ampak je šlo.

Dokler nisem ostala sama z otrokom. Potem ni šlo več zame. Postala sem mati samohranilka. Sama za otroka, sama za denar, sama za stanovanje, sama za avto – sama. Ona se pa nazaj pojavi in zahteva. In sem jo vprašala, kaj je pripravljena storiti, da bi odnos uspel in je odgovorila – nič. Zate nič, če hočeš tako (kao pridem in grem, kadar se meni zljubi, ti pa hodiš z mano koli, kadar jaz hočem), ok. Če tega nočeš, nimava kaj iskati skupaj.

In sem se odločila, da je konec. Ona pa ni nehala. In sem jo postavila ped dejstvo: Kdo misliš da si, da meni postavljaš zahteve po vsem tem času i nse do mene tako obnašaš. In to, da sem jo zavrnila, jaz, ki sem bila vedno pod njo, jo je obnorelo do te mere, da je začela s tem, kar počne.

ko mi je pa v friz rekla, da sem duševno motena in potrebujem psihiatra in name kričala na javnem kraju, je bila kapljica čez rob. Nje nočem več – ne zdaj nii kasnje. Ker me preprosto ni vredna.

Zdi se mi, da si si tudi ti od nje želela vsaj nekaj prilagoditve, želela. Ona pa je v vajinem pogovoru začutila s tvoje strani zahtevo in ne željo. Včasih je pomembno, s kakšnimi besedami se izražamo. Pustimo sedaj njo in njene zahteve ob strani, ona je naredila še veliko več “napačnih” stvari. Ampak kot vedno, sta za nek odnos potrebna dva. Na nek nezaveden način si ji pokazala ogledalo in kar je videla, ji ni bilo všeč, niti malo. Zato tak odziv z njene strani. Slabo se pozna. Vsaka zase sta na koncu prepričani, da sta ravnali edino pravilno (ampak seveda ne za ohranitev odnosa, ampak za ohranitev svojega prav), čeprav bi lahko bilo tudi povsem drugače, ampak vedno pač ne gre.

Strinjam se Marko. Delno. S svoje stran ise ne čutim krivo in odgovorno za propad odnosa. Vem ,da me je izkoriščala, vemd da je zlorabila moej zaupanje za svojo dobrobit in vem ,da me je izdala. Le jaz sem bila slepa. Ko sem se spremenila, so se spremenili tudi moji pogledi nanjo in na njen odnos do mene.

Skratka menim, da je zadeva povsem preprosta – oddaljili sva se, ker sva pač drugačni. In te razliek so tako velike, da za neko tesno prijateljstvo ne gre. Drugače razmišljava, drugače živiva. In to meni ustreza – ni oseba, s katero se jaz želim družiti. preprosto me ne dosega. Drugače tega ne znam povedati. In en gre se za to, da bi bila nesramna, vzvišena ali kaj podobnega temu. Imam otroka in otrok je prioriteta. Če ženska tega ni bila sposobna razumeti, ima probleme. Drugo kar je in dokazuje, da ima res probleme, je dejstvo, da me je popljuvala, lagala o meni, si izmišljevala zgodbice o meni (in iste zgodbice je govorila o njeni zdajšnji kolegici meni preden sva se “razšli”).

Kar me boli, me boli to, da je naredila, kar je naredila. To ni odvisno od mene ali od mojega življenja, mnenja ali ravnanja. Tega preprosto ne delaš ljudem. In s tem se ljudje ločujemo na uglajene in neuglajene ali kako drugače definirano. Zase vem, da nisem kriva ničesar. postavila sem se zase, kar bi morala storiti pred leti, vendar se je žal prilepila name, jaz pa sem bila takrat drugačna in sem to dopuščala. Vem, da sem naredila napake in krivice, to je vendarle človeško. To pa ne pomeni ,da sem karkoli odgovorna.

In ne, ne strinjam se z nečim – v odnosih so res dva ali več ljudi. Ni pa nujno, da sta vedno oba kaj kriva. Preprosto je – ljudje se spreminjamo oziroma kot mi je nekoč nekdo rekel, rastemo in se bogatimo. in to nas ločuje med sabo. Ampak zaradi tega, ker ima nekdo več kot drugi, treba po ljudeh pljuvat? Mislim a otrok tukaj ni pomemben? A moja čustva niso pomembna? Kar se mene tiče, ženska je imela koristi. In mi je to priznala v friz in se mi še smejala. Vem ,da je postala zavistna in ljubosumna neumna avša, ki me ni vredna. Toliko vem, da si zaslužim ljubezen in spoštpvanje, da vem, da ne bom dovolila, da zablojeni, komlpeksov polni ljudje, da bodo hodili po meni. Zame ne obstaja – ostaja pa bolečina, ker sem zaupala človeku in veliko izgubila (smrt, denar, energija ..) zaradi tega zaupanja.

Ves, sem imela tudi sama tako prijateljico, “”, 5 let, bili sva kot sestri, zaupali si vse, zurali, doziveli marsikatero dogodivscino…pa je lan tak cas se vse nehalo. Zakaj?
Ker je iz ene stvari ki se je niti ne tice, naredila cel halo, bila sem vse najslabs, od kurbe prostitutke, in to le zato ker sem potovala okol, druzila se z ljudmi, ona pa je stalno imela neke moralce, pa jamrala da nima kesa, jaz sem jo vabila, pa da ji placam, ni problema,ona pa nikakor ni zelela o tem nic slisat, imela je svoje mnenje v glavi da tle neki zihr smrdi (?!) in pika, sama je rekla da mnenja spremenola ne bo, za to, da bo imela vpogled v situacijo, da se nic sumljivega ne skriva za to mojo druzbo, ni pa zelela narediti nic! Izkoristila je tudi vse kar sem ji kadarkoli zaupala k sebi v prid. od takrat zelo tezko tudi komu popolnoma zaupam ker sem ugotovila da na koncu te vsak lahko obrne z pridobljenimi informacijami. po krivem je obsodila mene in se vse druge, pa je imela se od drugje informacije (drugih skupnih frendic)da so vsi ok, nobene kur.barije pizdarije po domace, pa se je ni dalo prepricat. Sem rekla ok, pac ne bos sprejela moje druzbe, se bova pa videvale posebi, volk sit koza cela,ok.. in njo je zacel trgat, kr naenkrat zvem od drugih da govori grdo o meni,potem se ni vec javljala, ko sem jo dobila na telefon, je mislila da je prekinla nakoncu in sem slisala vse grdo o men in druzbi. totalno sem bila sokirana!
ona, moja sestra, kako lahko tako grdo misli o meni? zdel se mi je kot da sanjam. ni mi blo jasno, sva se pogovorile, oz.ona ni zelela slisat nic, na koncu mi je vrgla vn se 300 drugih izmisljotin, zraven zvedla da je oprala glavo eni drugi frendici da mi ni bilo jasno zakaj kar naenkrat cudni pogledi, to je pa sodu zbilo dno, ugotovila da je z usmi skregana,opravlja mene drugim in druge men. Ko sem jo povprasala o tem je cist vn padla, itak, ko.macki stopis na rep zacvili. enega argumenta proti meni OSEBNO ni imela, nic takega kar bi jaz njej povzrocila slabega, sami zunanji dojavniki ki ne igrajo vloge.
in pol se je zacel peku, da bi iz sebe preusmerla pozornost na druge je zacela vsm naokoli, tud znancem razlagat o men in o tej druzbi, res take podle stvari da nic jasno. Zblizala se je z eno druzbo ki so jo ze v preteklosti odjebal ko so ugotovil kaksna je, ko sm vidla da je slo predalec sem jo prosila za en pogovor spet in da greva na kavo da mi ni problem, da naj pojasne kaj je njen problem, tud roko sem ji bila pripravljena dat, le da resiva to situacijo nastalo ce sva ze tok let prijateljevali.
in kaj se je zgodilo? nic.ona je rekla da ne bo za vsako ceno pozrla vsega tega.vrjetn jo je blo sram da je take trosla nokol ker je slo predalec, jaz sem se distancirala..nakar je pocl orng, javno me je prek twitterja oblatila, kar iz nic, na lepe oci, da so ja vsi bli sokirani kaj je zdej to. take neresnice da sm bla iz dna srca razocarana..prevarana..poteptana.tok je razburkala javnost da so dezvala sporocila kaj je to. Za druge mi je vseen kaj si mislijo,ampak za bliznje pa ne.sicer pa tisti ki me poznajo vejo kdo sem in kaj je res in kaj ne. ona pa,sej si ne more ponagat.vrjamem.k ma pa tok masla nad glavo in glede na svojo lastno preteklost.
ko sem zadnjic srecala eno punco iz njene druzbe mi je povedala da nikol ni podpiral njo v teh dejanjih, da je zelo nezrela, da kakor je rahbrala jo je gnala ena jeza, ljubosumje da se mam fajn in da me ne gane,strah pred zapuscenostjo saj je vednonfolk jo skapiru in se distanicrunod nje ker na momente je hilo res tezko shajat z njo! in sama punca se mi je opravicila da so jo zurke cist oprale in da ni vec razsodna, da so jo tut sami skapiral cesa vse je sposobna in da je baje punca cist propadla..nima frendov..skor da si jih kupuje..familija se ji je skoraj da odpovedala…res skoda punce.

ampak kaj cmo, Za vsako rit raste palica!!!! 😉 life goes on. men je brez nje 10000krat lepse..manj dram..scen..kot da nikol ne bi bili prijateljici. ze mora bit tko 🙂 jaz sem jo tudi prerastla jp.

Avtorica, vazno je da imava obedve CISTO VEST, to je tisto kar steje..in dostojanstvo! 🙂 ne pa da se spusca folk na tok nizek nivo za vsako ceno…

in z vsako njeno izgovorjeno ali napisano besedo vec sem spoznala kok podlosti premore en clovek ki ti je prej skoraj da bil svet.

Se ne strinjam povsem, da te je izkoriščala samo ona. Saj si bila z njo na svojo voljo oziroma željo, se pravi sta izkoriščali druga drugo, dokler se ena od vaju ni takega odnosa naveličala. Verjamem pa, da si lahko spremenila določene poglede, medtem ko jih ona še ni.

za take primitivne osebke je sploh skoda zgubljat cas pa razglabljat o njih 🙂 niso vredni ene besede.

Pa zdaj poglej koliko besed točno o “takih” ljudeh. 🙂

Dragi Marko – nikoli nisem napisala, da je nisem izkoriščala. V odnosih je težko ne izkoriščat. Še celo svojega moža izkoriščam in on mene.

Dokler je šlo, je šlo. ona je imela korist od mene, jaz od nje – v smislu jaz sem imela družbo, ona pomoč in info, ko jih je rabila. Ko pa je šla predaleč, sem ji rekla ne. Saj o tem pišem, a ne? Dokler je konsenz, ok. Da pa mi nekdo, ki se je na moj račun obogatil, pride in reče, jaz hočem to in to in to, nisem pa pripravljen narediti nič zate in me tvoje stanje ne briga, pač ne gre.

In še zadnjič ti odgovorim – moja vest je čista. Ja, dobila sem od nje nekaj topline in ja, tudi jaz sem njo izkoriščala, vendar za malenkosti, vzajemna pomoč (jaz pomagam tebi, ti pomagaš meni) in vedno je dobila vrnjeno od mene nazaj uslugo. V tem odnosu sama nisem grešila. Prerasla sem jo in to, kar je napisala exotic kar nekako ustreza. le da opravičila za njene laži nisem nikoli prejela in čeprav sem bila pripravljena dati ženski roko, oriznati skupna leta, pozabiti grdo ravnanje, je ženska šla in začela name kričati brez povoda, brez razloga. Iz ljubosumja. Tako da zadnjič Marko, se ne počutim krivo, ker sem ji več dala, kot prejela in če bi prav bral, bi vedel, kaj je bil osnovni problem. Ker pa očitno misliš, da sta vedno dva kriva, zate bosta pač dva kriva. Jaz tukaj nisem, ona pa je. in to je in bo ostalo dejstvo – mi ne seže do kolen, takih ljudi kot je ona nočem met, je škoda mojega časa, denarja in truda.

Pa zdaj poglej koliko besed točno o “takih” ljudeh. :)[/quote]

Povedala sem le zgodbo, zame je pa ta oseba ze zdavnaj del preteklost za katero je skoda izgubljat energijo 🙂

Exotic, pa ti si fenomen, da napišeš tako dolgo sporočilo in ne porabiš nobene energije. Kam si priklopljena? :))

ej nevem, vcasih se tud sama to sprasujem 😀

Joj, kakšne napake. Kaj imaš za rotit tako osebo. Nič. Ignor lista, pa konec.

Pa vprašaj se, zakaj si dolga leta čutila potrebo biti v nekakšnih prijateljskih stikih s tako osebo. Mislim, d atebi manjka samozavesti in sploh nisi sposobna razločiti, kdo je prijatelj in kdo ne.

Kdaj boš ti nehal gonit to zlajnano pogruntavščino, da sta vedno kriva obe strani?

No, takole, da malo začinim dan 🙂

1. Mnogo žensk je v osnovi nevoščljivih in s svojimi “prijateljicami” tekmuje. Kdor se spušča v taka prijateljstva, ne da bi to vedela … je malce naivna? 😉

2. Kako naj ona razume tebe in tvoj stil življenja, saj nima otroka. Pri otrocih je tako, da če jih nimaš, pač ne razumeš. Pa se ne da pomagati… en glede na to, kakšen iq (n)ima.

3. In kot mnogo žensk, je tudi maščevalna, ko se počuti prizadeto, razočarano, ipd.

Morala zgodbe: naslednjič si za najboljšo prijateljico, ki ji vse zaupaš, izberi moškega. Ti ponavadi nimajo niti žlehtnobe, niti nevoščljivosti, niti zvitosti in pretkanosti, da bi se lotili takega podviga 🙂