zloraba vzburja
Pozdravljeni!
V mladosti sem bila zrtev spolne zlorabe. Ob teh dogodkih in leta po tem sem cutila jezo, gnus, nepravicnost, sovrastvo…
Tega nisem nikoli potlacila v podzavest. Nisem se pa spominjala vsakodnevno. Na vsake toliko casa sem se spomnila. Zapisala par stvari tudi v moj dnevnik.
Strokovne pomoci nisem nikoli iskala, le v knjigah, na internetu..Sem pa sama analizirala moje obcutke, to osebo.
Cez nekaj let sem bila zmozna odpustiti. Se vedno sem imela negativne obcutke, toda sovrastvo sem premagala ter ga nadomestila z odpuscanjem. Bilo je tezko. Sprva sem se borila sama s sabo. Si rekla, le zakaj bi kaj tako groznega odpustila? Si zasluzi? Tako da kar nekaj casa sem se vrtela v krogu, toda na koncu je odpuscanje prislo.
Pojavil pa se je problem. Par stvari se mi je zgodilo, in pred kaksnim letom se je pojavil sok.
Ugotovila sem, da se ob teh spominih pocutim vzburjeno. Bila sem sokirana in sama sebi nisem mogla verjeti. Hotela sem polaciti te obcutke, pa ne gre.
Je to normalno pri zrtvah? Sem jaz izjema in zelo cudna? Imam hud psiholoski problem?
Lepo prosim za kakrsenkoli nasvet.
Pozdravljena!
Veseli me,da se je javila uporabnica, ki je doživela zlorabo in jo nekako sama tudi predelala.
Pohvalno in vse čestitke. Vem koliko odrekanja je ob vsem tem, ter da ta pot traja zelo dolgo lahko.
Ker si nekako odpustila nasilnežu oz. storilcu, si šla lahko v čustvih in čustvovanju naprej. Seveda se to nanaša tudi na vzburjenost. Ker je to del preteklosti, se telo odziva po svoji naravi. Morda se ti zdi vse to čudno, pa vendar ni. Psiha deluje na marsikaj v našem telesu in tudi na spolnost.
Nič nisi čudna, je to kar v večini primerov normalno bi rekla. Nikakor pa ne potlačuj svoje občutke, ker boš zopet na začetku lahko.
Bodi odprta, sprejemaj svoje misli in telo, tako kot se ozivajo in nič drugače.Le tako naprej!
Srečno!
Najlepsa hvala za vas odgovor!
Zelo tezko mi je bilo zapisati vse to, saj tega nisem se nikomur priznala. Ker se zares slisi zelo cudno.
In potem nekaj dni ni bilo nobenega odgovora tukaj. Sem se zares zacela sprasevat, ce je to tako zelo cudno, da ljudje niti pokomentirat ne morejo 🙂
Vas nasvet naj ne potlacim teh custev mi zelo pomaga. Ker nisem vedela, ce je to normalno, sem si govorila, da moram to “izbrisati”.
Prosim za se en nasvet. Zaenkrat sem vse to zamolcala partnerju.
Sem neodlocena ali naj mu zaupam o zlorabi in moji vzburjenosti na to temo ali ne? Imate kake izkusnje, kako partnerji reagirajo na te stvari? Bi se mogoce to odrazalo v najini spolnosti, v negativnem smislu?
Pozdravljena!
Ne ne občutka nikakor ne potisnit v pozabo,ker bo samo še slabše. Odgovora pa ni bilo, ker sem bolana – angina.
Osebno mislim, da ni pametno, da partner to zve, v kolikor je tak človek, da bi to težko zastopil.
Če pa podpira tebe, pa ni nobene bojazni.
Vem za nekaj primerov, ki niso sprejeli tega. Pa je bilo veliko krega in nelagodja v takih vezah. Na koncu so se tudi razšli nekateri, ne vsi!
Vem pa tudi za dva primera, ki sta pa kljub vsemu vztrajala v zvezi, stala ob strani partnerici, hodila z njima na terapije, itd. Različno od človeka do človeka!
Ni nekega pravila!
Če si odločena, da poveš – povej ! Zberi primeren trenutek ali ambient in uspeh ne bo izostal!
Srečno in držim pesti!
Jaz sem drugačnega mnenja.
Sama sem doživela zlorabo.
Prva stopnja je vsekakor priznati sebi. Naslednji korak je povedati nekomu. Takrat zloraba dobi še bolj resnični prizvok. Povedala sem partnerju, saj drugače ni šlo. Posledice zlorabe so se kazale v vsakršni intimi med nama in tega ni bilo moč zanikati. Presenetljivo, ali pa tudi ne, mi je partner sam priznal, kako je bil tudi sam zlorabljen. Tretji korak je bil, da sem se soočila s storilcem, ki pa je vse seveda zanikal.
Zadnji korak do sedaj je bila najina zakonska terapija.
Končno gradiva dober zakon. Dokler si ne bova upala resnično brez strahu, zadržkov in resnične ljubezenske želje zbližati, sva se odrekla spolnosti. Tako gradiva res nov, zdrav, ljubeč odnos.
Strah me je zate, da ti tvoja tišina hrani občutke sramote, umazanosti in nevrednosti. Sram in strah po “povedati na glas” mora biti storilca ne tebe, saj nisi ti kriva. Ti si bila nemočna žrtev in tega te nima biti kaj sram. Lahko si ponosna, da si se naučila s tem živeti.
Kot drugič pa, prava intima odnosa je ravno to, da s partnerjem pristopita drug k drugemu z vso občutljivostjo takšna kot sta. Saj, če smo iskreni, po tem vsak hrepeni.
tudi jaz sem bla 20 let nazaj posiljena. sama sem predelovala posilstvo in vse kar je sledilo (imela sem 14 let ko se je zgodilo, on je imel 40). padla sem v promiskuiteto, se po nekaj letih začela prostituirati, končala to zgodbo 10 let nazaj in zdaj živim “normalno”, sem v resni partnerski zvezi, trije otroci, itd. pač normalno.
kadar se samozadovoljujem se vedno samo ob slikah in porničih, ki prikazujejo določeno stopnjo nasilja. ne prava posilstva, ne kri, ampak samo toliko, da na obrazu igralke vidim, da jo boli, da trpi. to me vzburja. tudi kadar seksam s partnerjem in se samozadovoljujem v mislih preigravam te prizore. če grem z mislimi preveč vanje začutim bolečino, ki sem jo začutila ko sem bila samoa posiljena in to me ne vzburja, če pa ostanem na površju pa me. partner to vse ve, se o tem veliko pogovarjava, ker se mu je enkrat zgodilo, da je po nesreči dal roko na moj vrat in mene je to dodatno vzburilo, ta občutek davljenja. sama sebe sem se seveda dolgo zdela obupna, pokvarjena, umazana, zdaj pa se s tem ne obremenjujem več. taka sem, mogoče bi me to vzburjalo tudi če ne bi bila posiljena, niti ne mislim, da je to kakorkoli povezano med seboj. svoje posilstvo sem predelala, se sama še neštetokrat posilila da sem prišla do nivoja, s katerega se lahko z moškim normalno pogovarjam, živim, ga ljubim kot človeka.
zanimivo, sem tudi jaz mislila da sem zaradi tega čudna, bom pa rekla, da mi je bolj všeč, da sem se obrnila v to smer, kakor pa da bi se mi seks zagabil do amena.
vse kar je nekako povezano z malo nasilja in to mene vzburja, imam pač rada da on tudi malo bolj grob.
Vesela sem da nisem osamljen primer
zdravo!
tudi jaz sem v otroštvu doživela spolno zlorabo sicer ne posilstva a je bilo zame zelo težko. in tudi sama sem se večkrat vprašala če je z maano kaj narobe ker me vzburjajo take stvari…in tale tema me je kar malo potolažila.
več o sebi in svoji izkušnji bom napisala pod tem imenom (želim si ostati anonimna predvsem zaradi svoje varnosti)
hvala vam…