Pozdravljeni.

Sama sem bila zlorabljena v otroštvu in mladosti od očeta. Oče je od rane mladosti bil nasilniški do vseh nas in nas pretepal. Imel je moto, da je on bog in batina. Največkrat je pretepal mamo. (to pišem če bi morda lažje opravičili mamo).

ZAKAJ SE MAMA NI SOOČILA Z OČETOM, KO JE ZVEDELA ZA MOJO ZLORABO. Rekla je, da naj grem h zdravniku (mislila je psihiatru). Danes pravi, da mi takrat ni znala pomagati in da mi še vedno ne. Pravi, da se še vedno boji očeta.

Zadnje čase na veliko razmišljam o zlorabi. In to me grize, ker nisem bila deležna nikakršne pomoči. NE VEM PA ZAKAJ JE MAMA TO TAKO HLADNO VZELA NA ZNANJE.

Ko sem povedala za zlorabo, je začela jokati, ni mogla verjeti.

Do mame se mi kuha zamera še večja kot do očeta včasih. Ker me ni zaščitila oz. pomagala.

Prosim za kakršenkoli odgovor.

Hvala in srečno.

zdravo,

verjamem, da tvoja mama ni vedela kako reagirati. V preteklosti so zlorabe bile skrite, zdaj čedalje več žrtev o tem spregovori. Malo mam je bilo pripravljeno izpostavit zlorabo svojega otroka s strani partnerja. Predvidevam, da so to bile večinoma ženske, ki potrebujejo nekoga ob sebi, da “skrbi” zanje (pa naj bo to dobro ali pa slabo), predvsem pa jim ogromno pomeni, da na zunaj njena družina deluje urejeno in srečno.

Zelo si pogumna, ker si se izpovedala mami. Pa vendar vidim, da nisi zadovoljna z njeno reakcijo.

Moji starši ne vedo, da sem bila jaz zlorabljena.

lp S.

Pozdravljena,

Sem imela namen napisati, kaj res nihče ne bi dal kakršnega koli komentarja.

No lahko rečem to, da je oče mami zlomil duha, še ko smo mi bili majhni. Še pred nami ji je grozil, da jo bo ubil. Pri starosti treh ali štirih let ne vem natančno, ji je zlomil roke in to obe, ker ko jo je on pretepal, mu je hotela eno primazati nazaj. IN JO JE RES ZLOMIL. Njenega duha mislim.

oČE pa je tak, da mora biti družina na zunaj urejena in srečna. Bog ne daj, da bi se mi potepali ali razgrajali vzunaj. Na obisku ko smo bili, vem da smo lahko samo en piškotek pojedli, če so nam nudili piškotke.

Tako da po eni strani jo razumem. Po drugi strani pa, ZAKAJ, zakaj se ni soočila z njim. Saj je potem šel on v umobolnico, zakaj ni takrat, ko je bil najbolj ranljiv, se z njim soočila.

Na trenutke ji mogoče prav zamerim, ker me ni obvarovala, ker se ni odpovedala njemu, toda po drugi strani jo razumem. Če je nam razbil duha, meni, kako je šele njej.

Nikoli, ampak res nikoli se nismo pogovarjali o zlorabi. Še sedaj, po desetletju nazaj, še vedno je to tabu tema, ki bog ne daj, da spregovorim, ker še vedno mama ne zna reagirati. Reče le, živi zdaj svoje življenje.

Ufffffffffffff, morala sem si na kratko dati duška tu gori.

Jaz bi, če bi npr. moj zlorabil otroka tako kot je mene oče, bi ga bila možna dobesedno ubiti. Ker kazni za zlorabo so preniske v naši državi. Ma bi mu zagrenila življenje do konca njegovih dni.

Sem kot levinja, ko je vprašanje mojih otrok. Tako da, karkoli rečem, je dvoumno. Vem, da ima zlomnjenega duha zaradi očeta,in ji po eni strani ne morem zameriti, samo vseeno, zakaj se ni zoprstavila, se sprašujem včasih.

Se vidi, da niti sama ne vem, in jo po eni strani opravičujem, po drugi pa obtožujem.

ALI JE TO NORMALNO??????

Hvala ker ste me poslušali. Bi bila pa tudi vesela odgovora KAKERŠNEGAKOLI.

lp
zlorabljena alias piskogoga

Mogoče vam pomaga debata:

http://www.ringaraja.net/forum/Pogovori_o_spolnih_zorabah/m_4437301/tm.htm

sem ze nekaj casa razmisljala, da bi koncno prebila led in tudi sama nekaj napisala, zdaj pa me je spodbudila tvoja objava.

jaz sem pred kratkim mami prvic povedala (oz. izkricala, ker sva bile v sredini prepira), da sem bila v mladosti, najstniskih letih delezna otipavanja in neprimernih komentarjev s strani ocima. niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom s strani mame dozivela tako hladen tus.

moja mama je bila prepricana, da sem si vse gladko izmislila, da hocem od nje kaj izsilit s tem priznanjem. in da kako si morem kaj takega izmislit. in da, ce se sploh zavedam, kako so to grozne obtozbe. ona je pa ja tako pozorna mama, a bi opazila, kaj takega, ce bi se dogajalo.in pa da mi materialno pa ja nikoli ni nic manjkalo ipd. in da je to pa res kaplja cez rob in da naj se izselim iz njenega stanovanja, kjer bivam z druzino.

ce skrajsam: v zameno za razkritje sem bila delezna samega ogrocenja, ker govorim (oz. si izmisljujem) tako grozne stvari in obtozbe. mama je potem rekla, da me ne zeli vec videti in da me bo poklicala, ko oz. ce me bo zelela videti.

res sploh nisem mogla verjet. trenutno me zloraba sploh ne sekira toliko, kot me mamina reakcija. ne morem povedati, kako sem ji zamerila to reakcijo.
od takrat se nisva videli, poklicala me je cez cas in rekla, da bi rada se se malo pogovorila, a se ni povedala, kdaj se hoce dobit. ko sva se prepirali je rekla, da ja – ce ze vztrajam bo pa razcistila tudi z ocimom, in kjub njenim zatrjevanjem kako bo ona prisla stvari do dna, a mu ni omenila niti besedice.

moram reci, da sicer mi je odleglo, da so stvari prisle na plano, ampak si niti v sanjah nisem predstavljala, da se bo tako izslo. v “zahvalo” ker sem zrtev spolne zlorabe sem zdaj s partnerjem in otrokom ostala tako rekoc na cesti.

presenetilo me je pa se nekaj. ne samo reakcija mame, ampak tudi kaksne ozje sorodstvo (babica in partnerjeva mama), katerim sem povedala, kaj je bilo in zakaj sva se z mamo skregali … nihce ni rekel, da to pa res ni prav, kaj se mi je dogajalo. vse reakcije so bile v smislu, da naj pozabim in da kaj mi je bilo pa treba zdaj to spolno zlorabo izpostavljat pa omenjat in da oni rajsi ne bi vpletali ostalih sorodnikov in vznemirjali druzine (tudi ocima).

pocutim se, da vsi scitijo storilca (joj, ne bomo zdaj tega na plano vlekli in vzemirjali, saj ne zivite vec skupaj ipd.) in njegov mir … ocitno nobenega pol toliko ne skrbi za moj dusevni mir.

ja, tudi jaz bi bila vesela koga, ki bi zaupal svojo izkusnjo in predvsem nasvet, kako bolj uspesno prebrodit to razkritje, kako konkretno izgleda, ko nadlegovalca soocis s tem? kaj ste rekli, kaj bi mu rekli?
meni se zdi, da zdaj, ko so se razkrile stvari res ne moremo pomest nazaj po preprogo – oz. jaz jih nocem. rada bi razcistila, ceprav ob vseh odporih, ki jih cutim, vcasih kar malo izgubljam pogum.

hvala, ker ste poslusali.

Pozdravljena, zlorabljena!

Pišem že tretjič in upam, da bo sedaj objavljeno.

Veseli me,da si napisala svojo zgodbo iz preteklosti, ki je vseprej kot lepa. Na žalost ugotavljam,da je veliko ljudi bilo zlorabljenih pa se niso upali do današnjih dni spregovoriti o tem.

Sprašuješ zakaj se mama ni postavila po robu očetu? preprosto zato,ker se ga je bala in vedela je,da je marsičesa sposoben narediti.

Zakaj ni stopila na tvojo stran? zato,ker ne ve kako naj ti pomaga, ker tudi sama ni bila deležna marsičesa v svojem otroštvu(to ni opravičilo, vendar kar se Janezek nauči, Janez zna!) in tudi pri tebi se je pokazalo – pri mami, da je tako.

Iz tvojega pisanja razberem, da še nič kaj dosti nisi naredila za sebe in tudi zato,da bi se razrešila zlorabe,ki te leta in leta grize.

Preteklost te bo vedno bolj obremenjevala in morda je čas, da končno nekaj urediš in narediš za sebe. Za tvojo psiho, za tvojo ranljivo otroško dušo,ki je še vedno v tebi in čaka,da bi jo nekdo razumel,podpiral, jo objel in rekel, da jo ima rad.

Če bi želela konkretne odgovore, piši in z veseljem odpišem!

Pozdravljena!

Veseli me,da si se razpisala in napisala svoja občutja.Iz vsega tega je možno razbrati,da si zelo jezna, razdvojena ker ne veš kaj je prav in kaj ne glede mame. Težko je odgovoriti namesto nje,vendar nekaj je dejstvo,ni imela poguma se postaviti možu po robu in mu reči NE, DOVOLJ JE BILO.

Ni imela poguma, ni bila samozavestna in ni se postavila za sebe, to je napaka premnogih deklet,ki trpijo takšno ali drugačno zlorabo ali nasilje v partnerstvu ali v lastni družini.

Predno pa take postanemo, pa je seveda jasno da nam bo oseba uničila samozavest,zaupanje v sebe in ljudi,ter odgnala bo vse ljudi stran od nas – izolira nas od vseh. To je vodilo takih ljudi, ki nas želijo uničiti in imeti “samo zase”.
Temu se reče manipuliranje z ljudmi in njihovimi čustvi!

V ta krog si bila ujeta ti in seveda tvoja družina!

Upam,da si kdaj” si vzela čas” za sebe in se poglobila v svojo ranjeno dušo, morda prebrala kakšno knjigo v tej smeri ?

Javi se še kaj!

Srečno,

Pozdravljena!

Hvala za izpoved tvoje zgodbe. Jaz ti verjamem, da se nisi tega zmislila in da je to resnica!
Vse to ti je”ostalo” v tvoji podzavesti in ne moreš kar tako pozabiti tega.

Vem,kako je ko ti nihče ne verjame, ker sem tudi sama bila nekoč v tej situaciji in moram ti reči,da je sila neprijetno to. Sploh pogledi in zahrbtno ogovarjanje sorodstva, na to se jaz nisem kaj dosti ozirala!

Jaz sem sama v sebi bila odločena, da se tega bremena rešim in da predvsem rešim svojo dušo.Začela sem prebirati knjige za samozavest, knjige o tematiki spolnih zlorab itd.

Tudi ti moraš nekaj narediti za sebe, da se razbremeniš in morda pomeniš s prijateljico, če jo imaš – zaupno seveda!

Javi se še kaj,