Prosim, ce mi lahko kdo poda nasvet, kako pri 35ih koncno priceti imeti rad in ne biti zgolj clovek, ki se kot stroj trudi, da bi zadovoljeval potrebe drugih, da bi si s tem pridobil njihovo naklonjenost.. brca v rit za to razmisljanje mi je bil najprej s strani partnerja pozabljen rojstni dan in za Valentinov dan prosnja, da si cvetje kupim sama, saj zaradi covida in po neumnem odvzetega vozniskega izpita razen v sluzbo zares ne hodi prav nikamor.. online pa vendarle deluje vse, ali ne? Na ta dan je zjutraj prisel do mene, mi zazelel Happy Valentines odvil svoje darilo in brez besed odhitel proti racunalniku.. sama sem pa medtem spet osamljeno pripravljala zajtrk.. ne morem reci, da ni skrben, ko gre zame, a daje me tako globoka zalost, da bi se lahko cele dneve le cmerila ampak smiljenje samemu sebi nima smisla in ne vodi nikamor.. gre pa za vzorec, ki ga pridno ponavljam in ponavljam, ampak ne morem in nocem vec…

Ko sem se kot 12 letno prevec sramezljivo in zadrzano dekle s kolesom vracala iz cerkve, kamor smo takrat kot mularija morali zahajati, da smo izpolnili pogoje, da bi prejeli zakramente tistega casa, me je napadla skupina vrtstnikov. Uspelo jim je, da sem s kolesom padla in se ob tem rahlo poskodovala po roki in glavi. Nato so me zvlekli v bliznji park in me priceli zelo neprijetno otipavati.. v parku je ordiniral in bival tudi vaski zdravnik in v nekem trenutku me je resila medicinska sestra, ki je prisla preveriti od kot prihaja moje kricanje na pomoc. Dogodek me je obdaril z epilepsijo, ki je bila v otrostvu zelo pogosta, kasneje sem se do neke mere naucila nadzorovati svoje telo in pretirana custva, ki tako v obliki evforije kot skarajne zalosti lahko sprozajo napade. Pred tem nadpovprecna ucenka, ki je na vseh tekmovanjih dosegala zlata priznanja sem do zacetka srednje sole zaradi napadov med poukom in vpliva zdravil postala zombi. Nenehno norcevanje vrstnikov zaradi mojih nekontroliranih krcev je najedlo mojo samozavest in nekako sem se naucila pocutiti manjvredna. In to je vzorec, ki ga ponavljam in ponavljam in ne znam stopiti iz tega zacaranega kroga. V sluzbi pomagam vsem ostalim, da uspesno spisejo svoje blestece projekte, za lastne mi zmanjka energije in casa, da bi jih izdelala po merilih visoke kakovosti.. Trenutno sem v partnerstvu, kjer spet ogromno dajem, pravzaprav vso energijo, ki jo premorem, da bi zadovoljila njega in njegovega otroka iz prejsnjega zakona… in tako iz dneva v dan hitim, hitim, hitim.. a ne zmorem vec, izcrpana sem do onemoglosti, v zadnjih dveh letih sem se po obcutju postarala vsaj za kaksnih 10 let. In ta izcrpanost tudi negativno vpliva na zvezo, saj mu kot taksna postajam vse bolj nezanimiva in predvidevam, da sploh ne dojema koliko neplacanega truda je v ozadju, da je on zadovoljen. Kljub temu ne znam nicesar spremeniti, ker se stvari ne opravijo same od sebe… Lepo prosim za nasvet kako premagati to osebnostno strukturo in zaziveti to kar si, ne kar drugi pricakujejo, da si za njih..

Hvala, da si si vzel/a cas za dolgo branje in morebiti tudi kak nasvet.

Spoštovana Pika Poka,

verjamem, da se marsikatera ženska najde v vaši zgodbi razdajanja. Da ženske podpiramo tri vogale je še kako res, žal pa ob tem mnoge pozabljamo nase. Živimo in delamo, kar se od nas pričakuje in kar ni nujno v skladu z lastnimi potrebami, željami, sanjami … Na tak način nam slej ko prej zmanjka “goriva”, smo izčrpane, izgorele, nezadovoljne.
Naučiti se moramo poslušati svoje telo in občutke ter si kdaj dati prednost pred vsem(i) drugim(i). Početi kaj, kar rade počnemo – zase, za dušo. Če se razdajamo in praznimo, se moramo znati tudi napolniti z novo energijo. Moramo se znati ustaviti in si dovoliti reči NE. “Ne, zdaj ne morem.” “Ne, ne bom.”

Vsekakor pa vam glede travmatičnega doživetja napada iz otroštva predlagam tudi, da se po pomoč morda obrnete na psihoterapevta. Morda boste tako lažje predelali, kar je nerazrešenega, in izstopili iz začaranega kroga, o katerem pišete.

Srečno!

Suzana Gliha Škufca, univ.dipl.soc.del.