Najdi forum

zloraba in spomin

Zdravo, pisala sem vam pred nekaj dnevi, pa na moje vprašanje niste odgovorili. Ne vem, ali ste ga dobili, zato ga ponavljam. Zanima me, ali je možno, da je človek doživel spolno zlorabo v otroštvu, če ima simptome, ki bi lahko pomenili to, in na take teme burno reagira, ima občutek, da se mu je nekaj zgodilo, spominja se pa tega ne.
Pozdravljam vas in prosim za odgovor.

Jasna , se opravicujem. To je moja nespretnost pri delu z racunalnikom.
Seveda se ne samo zgodi, temvec je zelo pogosto prisotno dejstvo, da žrtve
zaradi svojega preživetja zlorabo potisnejo tako globoko, da se jo lahko
zacnejo spominjati ali razmišljati o tem, da se jim je nekaj dogajalo, tudi
po letih in letih. Zato ni razlog, da mnogo žrtev spolnih zlorab prijavlja
zlorabe v odraslosti samo v tem, ker prej niso zmogle moci za to , temvec
tudi zaradi tega, ker se prej niso “zmogle” soocati s to realnostjo. K
“odpiranju” oz. spominjanju preživelih žrtev lahko doprinašajo tudi
dogajanja, ki jih omenjate. Vsak otrok si želi srecno otroštvo in iluzije o
lepem ali vsaj sprejemljivem otroštvu si želimo tudi ohranjati. Najtežje je
soociti se s tem, da so naše lepe slike spominjanja lahko tudi izkrivljene.
Ko zmoremo te korake, se zacne proces razkrivanja in soocanja z realnostjo.
To je bolec in težak proces. Pogosto se osebam, ki gredo na to pot zdi, da
so nore in na zacetnih stopnjah soocanja skušajo ponovno zanikati oz.
potlaciti spomin na zlorabo. Toda vedeti tudi morate, da so posledice
razlicnih oblik zlorabljanja / trpincenja, zanemarjanja, custvenega
zlorabljanja in spolne zlorabe / zelo podobne in le nekatere od teh posledic
z gotovostjo lahko pripišemo spolni zlorabi.

Katere posledice dokazujejo, da je šlo ravno za spolno zlorabo?

Katere lahko z gotovostjo pripišemo spolni zlorabi?

Jasna,opisala ti bom simptome, ki sem jih imela jaz. S pomočjo terapevtke sem pri svojih 24-tih letih ozavestila spolno zlorabo, ki se je dogajala od mojega 4 leta starosti.Sedaj jih imam 30.
Zelo neprijetno mi je bilo, če se me je kdo dotaknil. Takoj sem se začela potiti. Ves čas sem se počutila manjvredno in grdo. Izogibala sem se stikov z ljudmi. Spolnost sem sovražila, komaj sem čakala, da bo konec. Čeprav ves čas sem se zaljubljala v fante in hodila z njimi.
Nikakor se nisem mogla postaviti zase, počutila sem se tako nemočno.
Ponoči v spanju sem kričala (menda kar rjovela), jaz pa se nisem zjutraj ničesar spomnila. Ves čas sem se bala, da me bo kdo posilil.
Ko sem postala absolventka nisem imela nobene volje, da bi dokončala faks. Osem izpitov sem delala tri leta. Sicer sem res hodila ta čas v službo, vendar pomembno je to, da nisem verjela vase, da bi res lahko opravljala ta poklic za katerega sem se izšolala in sprejela vso odgovornost.
To je bilo stanje, ko se nisem zavedala, da sem žrtev spolne zlorabe.

Tudi jaz sem do svojega 30 leta potlačila spomin na zlorabo v otroštvu. Še vedno se borim s tem ker spomin še ni prišel na dan, a vem da je nekaj bilo. Imam hčerko in me je strah, da je moj oče tudi njej kaj počel, ker sem se jaz začela tega zavedati šele sedaj , hči pa je stara že 9 let. In da je tudi ona to potlačila, ker nekateri simptomi so. In tudi pri meni je bilo tako. Imela sem ga rada, vse sem vedno vsem ustregla, da me bojo le imeli radi in me ne bojo zapustili, do svojega telesa in sebe do 20-22 leta nisem imela nobenega odnosa, niti da sem grda, niti da sem lepa. Čerpav mi veliko ljudi pravi, da sem bila lepotička, jaz tega o sebi nisem nikoli mislila, do rojstva svoje hčere, ko sem se začela zavedati sebe in vsega. Tudi do hčere sem se obnašala zelo posestniško, zaščitniško. Crkljala sem jo cele dneve, ko je bila majhna, vse sem ji dovolila, navezane sva bili , če se kam šla je jokala… Vse to sem delala, ker sem v bistvu crkljala sebe, ker tega v otroštvu nisem imela. Na srečo sem se tega zavedla in sedaj popravljam napake. Očeta sem imela za boga. O njem sem si ustvarila sliko , ki je neresnična. DO mame nisem čutila ničesar in šele par let nazaj se lahko pogovarjam z njo kot da je moja mama. Z očetom sva bila prijatelja, vedno sem bila na prvem mestu, pred mamo in sestro, ki je 8 let mlajša.

In ko sem se začela zavedati sebe, delati na sebi, se iskati, sem prišla do tega da sem bila zlorabljena. Še nekaj drugih stvari je in še vedno kaže na to. In zdaj: vem da je bilo, a si še vedno ne upam priznat in se bojim da se to ne ponavlja, in kako to povedat mojim staršem, ker je mogoče varianta, da je mama vedela. TO ni bilo nadlegovanje v smislu posilstva kot akta, ampak nadlegovanja, kar mi je pustilo posledice.

In sem šla skozi faze, od spoznanaj, do zanikanja, od sovraštva in gnusa do očeta, in sem prišla do te faze, ko mi je kot znanec, ko ga pokličem le kadar kaj rabim in mora narediti kakšno uslugo. S tem ko sem se odmaknila jaz od mojih staršev, se je tudi moja hči. Na srečo mi mož pri vsej tej kolobociji stoji 100% ob strani.

Malo sem opisala, malo pa sprašujem strokovnjakinjo: Je še potlačeno, da ne vidim, ali je dovolj filing, ker vem, da je res, a nočem še pogledati kaj točno je bilo?

GOspa Katja, prosim, še vedno čakam na vaš odgovor.

Lep dan

Pozdravljeni!

A ima kdo kakšen komentar?

Lep dan

žal mi je,da ti nihče ni odgovoril.Jaz pa se ne spoznam na to.
upam,da si bolje

Pozdravljena, Alenka!

Odgovarjam na vprašanje izpred parih let nazaj. Prebrala sem zgodbo, iz katere lahko razvidim,da so določene tažave. Namreč strah imaš še vedno v sebi, ker ne veš kaj je vse še v tvojem spominu iz otroških let. Morda bi bilo dobro, da prebereš kakšno knjigo s to tematiko. Ob branju knjige se ti bo morda pojavil “film iz tistega obdobja”, ki ga boš lahko počasi nadgrajevala in postavila v neko celoto.
Bo sicer težko in boleče, spraševala se boš ” je morda to resnica ali je le v moji glavi” ? vsak od nas ima neverjeten spomin in nikoli si takih stvari ne bomo zmišljevali. Tudi otroci si jih ne, odrasli pa to toliko manj. Seveda se te težave kažejo na večih področjih našega življenja.

Včasih je ravno to pokazatelj, da “tega pravzaprav nočemo več”,da želimo živeti boljše in lepše. Splača se potruditi in nekaj narediti zase in za naše bližnje. Noben boj ni lahek,ampak če imamo voljo in vztrajnost, se vse da. Na koncu smo “poplačani za ta trud”, čeprav nam včasih ne prinaša nekega olajšanja, ko se zavemo kaj je bilo na stvari in česa vse smo bili prikrajšani.

Če so še kakšne nejasnosti, sem na voljo!

Srečno in pozitivno !

lp Maja - moderatorka na forumu za žrtve spolnih zlorab ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~ Naj ti bo dan s soncem obsijan, z lepimi mislimi obdan in pozitivno naravnan ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~

Pozdravljeni!

Končno je prišlo obdobje, ko sem bila pripravjena na resnico. Pri 41 letih. Nikoli ni prepozno.
Ja, bila sem zlorabljena in poslijena. Večkrat. S strani očeta. Mama je za to vedela. Tudi sodelovala pri ” igricah “. Kot majhno delkico sta me omamljala. Ko sem bila starejša kot 8 let, mi je oče grozil, da bo vse pobil, če komu povem. Tudi mama sama me je zlorabljala. Vse to sem globoko potisnila v podzavest, da sem lahko preživela.
5 mesecev je minilo do takrat, ko sem bila pripravljena na resnico, ki je prihajala v delih – ne vse naenkrat. Kolikor sem bila pripravljena videti in sprejeti. Na začetku je hudo – čeprav nekje v sebi veš več let in poskusiš zanikati. Potem pride ubijalska jeza in bes, pa žalost in občutek nemoči. Da o gnusu ne govorim, ter zavračanje hrane in pijače, fizične bolečine … Cela paleta občutkov in čustev.
Potrebovala sem resnico, da lahko živim, da si dovolim čutiti. Ne potrebujem maščevanja in njihove kazni. Oni s tem živijo celo življenje. Ko bom zadosti ” močna “, bodo tudi izvedeli da vem. In to je vse. Moje življenje gre zdaj naprej, vsak dan posebej. Imam hčerino podporo in podporo skupine, kamor hodiva.

Tudi hčerka ima svojo zgodbo, a o njej ne bom pisala. Vem, da gre za generacijske zlorabe po ženski liniji, ki jih bova s hčerko prekinili. Delno jaz, dokončno ona. Prekinili s tem, da sva jih ozavestili in živeli naprej,
Do tega bi bilo nemogoče priti, če globoko v sebi ne bi vedela in čutila, da je nekaj narobe. Vedela sem, da želim od življenja več, kot le golo preživetje in životarjenje iz dneva v dan. Ko je prišel čas, mi je na pot prišla čudovita oseba, ki mi je skozi individualna in skupinska srečanja pomagala do resnice, ki je bila tako globoko zakopana v meni.

Pozdravljena!

Vesela sem, da si se oglasila in povedala del svoje zgodbe in seveda svoje občutke. Teh nikoli ne smemo zanemariti!
Vemo, da zlorabljena oseba prej ko slej ” potlači ” svoje občutke, delčke krivde, gnusa in žalosti – zato, da lahko preživi vsakdan, ki je zanjo pekel.
A, kot je opisano v tej zgodbi, vedno veš, da ” nekaj ni v redu ” in ne veš, kako se postaviti na noge in zaživeti. Vse dokler ne srečamo prave osebe, ali ne dobimo v roke knjige, ki nam pomaga pri resnici. Resnici, ki je mejnik, da se sprijaznemo z kruto resnico ( čeprav je težka in žalostna, ter globoka ) in stopimo na svojo pot odrešenja in lažjega dihanja. Dihanje je lahkotnejše in z nas pade ” kamen odrešenja “.

Želim si, da bi bilo čimveč takih žensk ali moških, ki si želijo živeti in ” odrešiti ” sebe v svoji notranjosti. Le to je bistvo, ki nas osrečuje in nam da zagona za jutrišnji dan.

Srečno na poti, ki ni lahka !

lp Maja - moderatorka na forumu za žrtve spolnih zlorab ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~ Naj ti bo dan s soncem obsijan, z lepimi mislimi obdan in pozitivno naravnan ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~

New Report

Close