Zloraba
Spoštovani forumovci, tole povzemam iz Teme: PSIHIATRIJA, vendar sem hotel dati svoj odgovor pa ga ne spustijo skozi. V čem je stvar. Tukaj bom objavil celotno kopijo tega, in pa tudi svoj odgovor, če bo le šlo skozi. Prosim vas za mnenja!!! MIKE
Avtor: Vesna ()
Datum: 30-08-01 20:33
Spoštovani!
Ne vem h komu naj se obrnem po nasvet. Moja zgodba je taka:
Ko sem bila mlajša me je zlorabljal stric. Tega se takrat in še veliko let kasneje niti nisem zavedala. Kako pa naj bi vedela, da je kazanje pornografije, opazovanje pri tuširanju in razkazovanje intimnih delov otroku zloraba?? No, zdaj to vem. Zaradi tega sem veliko trpela in trpim še zdaj. Imam motnje hranjenja, sem zaprta vase, nezaupljiva, bojim se ljudi, niti staršem ne zaupam stoprocentno. Imam zelo nizko mnenje o sebi itd. Ne bom sedaj govorila o tem.
Problem je ali naj komu to povem ali ne??? Minilo je že veliko časa(moji sestri je počel iste stvari). Poleg tega pa je nekaj let nazaj doživel prometno nesrečo, tako, da je sedaj delno prizadet. Ne vem, če se sploh zaveda kaj je naredil, ne vem, če se sploh spominja…Ali se potem sploh splača komu to govoriti? Itak se mu je vse povrnilo, pa tudi dosti koristi ne bi imel nihče. Ampak tega ne morem več zadrževati v sebi-sestra mi sama ni povedala, nikoli se nisva pogovarjali o tem, ampak sem par let nazaj prebrala njen dnevnik. Ona ima probleme v spolnosti in ljubezni zaradi tega.
Kaj naj storim? Prosim pomagajte. Imam 18 let in sem že mislila k psihiatru, ampak ne vem če bi mu lahko povedala take stvari.
Moj odgovor, ki ga ne spustijo skozi pa je:
Vesna, kar se tiče dati tole v javnost te popolnoma podpiram. Pa veš zakaj, zato ker je takih prascov, svinj še cel kup po svetu. In naj jim bo jasno da se v ljudeh prebuja tudi samozavest, tudi lastna osebnost. Naj vedo, da se o tem vse več govori, kajti dokler se jih bodo žrtve bale, bodo še vedno v veliki meri to počenjali, ker jih ni strah, ker se zavedajo moči nad žrtvami.
In nisi ti da sodiš ali se mu je povrnilo ali ne. Sodbo bo dal bog.
Ti lahko s svojim javnim nastopom, pomagaš še tisoče drugim žrtvam, da se bodo oglasile in prijavile take psihopate, ki jih je treba odstraniti iz družbe. Saj tudi rakavo tvorbo doktorji odstranijo, kajne. Manj jih bo, več se bo o tem govorilo, boljše bo za “normalne” ljudi. S tem lahko pripomoreš sebi in mnogim drugim daš pogum.
Tebi pa za naprej svetujem. Ozavesti, da je precej dobrih ljudi na svetu in zaupaj v življenje, ki te je v mladosti tako prizadelo. Hudo mi je ker se take stvari dogajajo ljudem, še posebej pa nedolžnim otrokom, katerim bi morali dajati vzgled in vzpodbudo za nadaljne življenje. Pogovori se tudi s sestro, saj bo le razčiščevanje te težave privedlo do olajšanja v duši in telesu. Dokler pa nekaj trdno zavito človek nosi v sebi, mu samo podaljšuje muko in stisko. Vedi da je zelo veliko ljudi, ki ti bodo pomagali in dali spodbudo. Vem, da te je najbrž sram, strah vse to bilo priznati, pa vendar saj nisi ti zagrešila zločina. Ti si bila žrtev, in zločince je treba kaznovati.
P.S. Glej v življenje z svetle plati.
Jaz bi tako rekla:ljudje,ki zlorabljajo otroke so psihicni bolniki. Ce bi se zavedali, da je njihovo pocetje izkrivljeno, bi se ob tem cutili vsaj malce krivo in bi si skusali pomagati. Tako pa to pocnejo brez kakrsne koli krivde in si vedno iscejo nove “zrtve” . Zalostno je, da se zlorabljeni otroci cutijo krive in vse strahote nosijo v sebi. Ko pa je skoda ze narejena, pa tudi kaznovanje nima prave teze.
Tako pocetje bi morali zatreti ze v kali, otroke. ze majhne bi morali na primeren nacin ozavescati, da nima nihce pravice posegati po njihovem telesu in da se v takih primerih brez sramu zaupajo nekomu, ki jim je blizu.
Lp Senja
Pa vendar, ce takim bolnikom ali kakorkoli jih imenujemo ne stopimo na prste, bodo to poceli v nedogled.
Strinjam se z vzgojo od rosnih let naprej, toda še vedno takih psihopatov živi precej in ti povzročajo veliko škodo novim generacijam in tudi proizvedejo nove bolnike, zato sem tako restriktivno za odstranitev takih iz normalnega okolja. Ali pa pač najti način, da se jim to onemogoči. Kajti dokler bodo žrtve prestrašene in se bale o tem govoriti, bo težko ustaviti nasilje, zlorabe in podobne reči nad otroci.
Mike – s teboj se popolnoma strinjam, samo kako bi ravnal v konkretnem primeru, ko gre za sedaj prizadetega človeka, ki verjetno o tem nič ne ve, veš pa, da boš s tem privzdignil celo žlahto, na koncu pa se zna zgoditi še, da ti nihče ne verjame.
Mislim, da je o teh stvareh nujno spregovoriti takrat, ko se dogajajo. Danes bo verjetno dekle moralo najprej poskrbeti zase. Če ima težave, naj se pogovori z usposobljenimi ljudmi, psihologi, psihiatri. Prvi korak je očitno naredila, saj je napisala zgodbo na forum. Drugi korak pa je verjetno od situacije do situacije drugačen. Odvisno, kaj jo bo pripeljalo do izboljšanja njenega psihičnega stanja. Če je to to, da bo o tem konkretno spregovorila – ima vso pravico, ni pa njena dolžnost.
Mike, popolnoma se strinjam s teboj, prasce je treba javno obsoditi in strogo kaznovati (žal so v naših zakonih zapisane kazni občutno prenizke).
Kar se tiče žrtev oziroma konkretno Vesne pa,… vsekakor je potrebno o zlorabah spregovoriti, se pogovoriti s strokovnjaki, prijatelji, sorodniki (v kolikor je to sploh mogoče) in gledati v življenju naprej, se veseliti lepih trenutkov.
Malo čudno se mi zdi, da je punco to začelo motiti šele veliko let kasneje.
No , opazovanje pri tuširanju in razkazovanje intimnih delov se mi ne zdita kakšna huda spolna zloraba, (pornografijo, se pa danes vidi tudi že v kioskih). saj bi potem morali tudi nudistične plaže zapret, saj je tam to početje normalno. Ni nujno, da so motnje hranjenja, nezaupljivost in zaprtost vase posledica ravno te spolne zlorabe. Saj imajo take motnje lahko tudi drugi, ki niso bili spolno zlorabljeni.
Kdo pa v pri njenih najstniških letih nima problemov v ljubezni?
Po mojem bi bilo dobro, da obišče psihiatra, da bi odkrili prave vzroke za njene težave. Ni nujno, da se pravih vzrokov za težave punca zaveda. Da je kriv izključno stric kar dvomim, čeprav njegovih dejanj ne odobravam.
Torej svetujem obisk psihiatra.
Vsi odgovori so po mojem (moji presoji) pravilni, konec koncev vsak po svoje !
Bojim pa se – brez zamere da so te težnje depresije, DEDNE !
Prvi korak si naredila (tožit da nipotrebno,ker ga je že negdo drug huje kaznoval ,kakor sodišče in naš sodni sistem,niti razgljabljat to med svojce,če je že minilo toliko let ,KER PONOVNO BOŠ NAČELA SVOJO BOLEČINO ,in ti bo še slabše.Načela boš vojno v drugačnem smislu .Na koncu boš ostala tam kjer si ali na slabšem .
Stara si toliko da začneš misliti o ŽIVLJENU IN SVOJI PRIHODNOSTI ,ki je tako lepo .Vsaka stvar ima svoj čar ,to moraš razumeti in gledat nanjo kako bi jo še polepšala.
Lep pozdrav
“Štrumpantl”
Štrumpantlu:
Mislim, da te težnje nikakor niso dedne, kakor so posledica, nepravilne vzgoje od rojstva pa tja do pubertete, ki je prepogostokrat vzrok za izkrivljeno psiho človeka.
Po pismu sodeč punco še sedaj mučijo težave in prej ko se bo pogovorila z ostalimi o vsem tem prej se ji bo olajšala duša. Ker bo spoznala, da na tem krutem svetu niso samo slabi ljudje!!! (v njenem primeru – strici, starši, do katerih ima strah to povedati…. in če se spotaknem, kaki starši so tisti, ki jim ne upa otrok povedati kaj se dogaja z njim.?))
Vse to je tudi res (glede staršev) mesanica okoliša ,vzgoje, ljubezni, posvečanja otroku. itd …
Moj namen ni bil presojati kdo je storil njej bolečilo ,ali iz kje ishaja ,ampak dati svoje mneje za nadaljno življenje !
Če pa sem napisal dedno -nekaj je v genskih zasnovah človeka !
Lep pozdrav
“Štrumpantl”
Punco ni začel LE motiti ta dogodek, pa čeprav veliko let kasneje, temveč je veliko let kasneje ugotovila in spoznala, da je šlo za zlorabo.
Meni se pa zdi čudno, kako lahko tako na lahko “nezauplivi” jemlješ to, kar je doživela s stricem. Marsikdo, ki je bil zlorabljen, tega noče priznati in se dela, kot da je to bilo nekaj normalnega! Kot da je šlo za nekaj običajnega. Vendar kaj je potem tisti slab občutek? Kaj je potem tisto verjetje, da si je sam-a kriv-a, za to, kar se je zgodilo? Kaj je potem tisti občutek sramu?
Vsak, ki je bil zlorabljen, čustveno, seksualno ali pa mentalno, dobro ve, da gre pri zlorabi za uporabo MOČI, tistega, ki zlorablja.
Spomnim se primera iz časopisa, ko so pisali, da je oče zlorabljal svojega sina. Vendar, ker je to počel “le” s prstom, verjetno otrok ne bo nosil posledic. In je bil očka oproščen. Lepo prosim. Torej še tako izobraženi ljudje, sploh ne vedo, kaj je zloraba. Sama sem službeno in privatno imela kar nekaj srečanj z ljudmi, ki so zlorabo doživeli. Zato vem, kaj govorim.
Tisti primer iz časopisa kot ga navajaš mislim da je precej hujši in ga nebi enačil s tem primerom. Kot sem že rekel, ne odobravam početja strica, ampak da te nekdo gleda ko se tuširaš in da se razkazuje pa tudi ni kak big deal.
Na nudistični plaži je tako početje običajno, pa se nihče ne sekira za to in ne nosi psihičnih posledic.
No če se punca počuti prizadeto, naj obišče strokovnjaka psihiatra, ta ji bo najbolje znal pomagati, vendar jaz sumim, da so pravi vzroki kje drugje,
(ugibam : nesoglasja v družini, alkohol v družini, ločitev, nesrečna ljubezen, droge, težave v šoli…)
Tudi doma in v okolici ali šoli se dogajajo razne zlorabe ni nujno da seksualne, pa tudi drogo je v današnjih časih poskusilo že večina mladih pri 18.letih. Le zakaj?
Tudi niso vse zlorabe enako hude. In ta je ena blažjih po mojem mnenju. Nekaterim deklicam in fantkom se dogajajo še precej hujše stvari.
Priporočam obisk psihiatra.
Saša ne morem se strinjat s tabo. Kaj pa smatraš pod razkazovanje družinskega člana? V vseh literaturah je navedeno, da naj bi se ne sramovali svojega telesa, ker s tem vplivamo tudi na otroka. S tem ne mislim, da se samozadovoljuješ ali sexaš v prisotnosti otrok. Mislim na to, da se ne zaklepaš v kopalnico. Pri nas doma se mož in otrok 7 let občasno skupaj kopata v kadi in vozita ladjice, jaz pa oba nadiram, ker sta preveč otročja (takrat polijeta celo kopalnico) in tega nimam za razkazovanje. Sama se tudi ne zaklepam, ko se tuširam, edini primer, ko se zaklepam je ko imam menstruacijo, ker ne želim da sin doživi šok ob pogledu na kri. “Pornografije” sicer nimam razstavljene po stanovanju ampak v nočni omarici, kar pa ne pomeni da sin ob radovednem brskanju ne bo naletel nanjo. Razmišljam sicer, da bi te revije in kasete zaklenila, po drugi strani pa jih vidi na vsakem kiosku. Torej kje je meja? Ali zlorabljan otroka, ker se vsa panična ne zaklepam v kopalnico, se tudi preoblečem pred njim, če je že ravno takrat v sobi, in nisem zapeta do vratu doma?
Mislim, da je tule potrebno nekaj ločiti. Eno je pojem golote in sama golota, ki ni nič grdega ali izkrivljenega. V zdravem odnosu je tako kot trdiš ti Karina….pravzaprva je vsako skrivanje in označevanje spolnosti za grdo, prav tako škodljivo,saj bo kasneje v življenju imel človek s tako dediščino prav gotovo psihične probleme in bo s tem prikrajšan za le kos življenja.
Druga pa so dejanja ki jih nočeš. Ko se ti zgodijo stvari, ki jih nočeš postane to zloraba. Kot je bilo že v eni temi vprašano…koliko časa in ali je prav,da se otroka poljublja. Moje mnenje je da in še enkrat da…in neskončnokrat da, ker je izražanje ljubezni in izkazovanje ljubezni nekaj nalepšega, nekaj kar je človeško. Pa vendar (saj je bilo omenjeno tudi to v odgovorih) samo toliko časa, ko je to všeč obema…tudi otroku. Vsiljevanje nežnosti se spremeni v zlorabo in tu ni več meja sorodnik ali čisti tujec. Le da je za otroka vsiljena ljubkovanja in splonost od bližnjih še veliko hujša saj se nima kam zateči po pomoč…čuti se ogroženega ravno od tistega, ki bi mu moral nuditi zaščito!