Moram izliti svoje srce…tako težko mi je, da sploh več ne vem od kod se jemlje ta bolečina. Dve leti je odkar se je smrtno ponesrečil moj brat in od takrat imam občutek, da se je na silo iztrgala moja duša, moj zanos, moje veselje do česarkoli. Včasih samo sebe zalotim, kako sem prazna- ko da je ostala samo še lupina od mene, vse ostalo je izginilo. Pred tem sem uživala prav v vsaki stvari, danes me ne osreči popolnoma nič več. Vstanem, da živim, zaspim, da vstanem. Vsak dan isto. Ne zadovolji me več nobena materialna ali nematerialna stvar. Enostavno sem izgubila tisti delček sebe, ki je bil prej skoz v pogonu in me je navdihoval za vse kar sem rada počela. Ne uživam več v hrani, ne zanima me več dopust, knjige so bile moja velika strast, zdaj sem izgubila željo do branja, ne družim se več rada, ničesar se ne razveselim….skratka, izgubila sem tisto bistvo, ki me je prej delalo živo. Tudi moj smeh več ni to kar je bil, moje sanje o čemerkoli so samo še odsev.
Z ljudmi ne maram govorit o tem, ker mi vsak govori kako bo minilo, pa da tako ni prav in da on to ne bi želel- in to me še bolj ubija. Ker potem imam občutek, da moram na silo nehat mislit nanj, nehat žalovat- takrat pa je vse samo še hujše. Enostavno sem se izgubila nekje in tavam kot v labirintu.
Ne pišem z namenom, da bi me moral kdorkoli rešit, samo rada bi vedela kako dolgo ste žalovali vi, ki ste izgubili nekoga bližnjega. Ali se to kdaj neha? Ali pa naj se sprijaznim, da lahko pri meni takšno stanje traja še dolgo?

K.

Pozdravljena,

najprej bi se ti zahvalil in izrazil občudovanje, da si svoje čutenje delila z nami. Mislim, da za človekom, ki si ga imel rad in si ga izgubil, nikoli ne nehaš žalovati, le način žalovanja se s časom spremeni. Želim ti, da enkrat najdeš notranji mir.

Lep pozdrav