zlobna sodelavka ib potrtost

Po porodu sem se vrnila v službo, nisem več v taki psihofizični formi kot prej, ostalo je nekaj kg in velika žalost, ker je z otrokom ni vse v redu. V službi nimam takega elana kot bi se pričakovalo oz. se komaj borim s potrtostjo in delovnimi nalogami. Zdaj pa je še ena sodelavka postala precej zlobna (v stilu “kako so dobri pohani piščanci” pa “nimam kaj delat” ). Kako naj se borim? Vsak večer jokam zaradi otroka in ker mi je v službi vse težje.

Draga “po-moč”!

Najprej naj ti povem, da mi je zelo žal, da ravno zdaj, ko naj bi bilo to zate najlepše obdobje v življenju, doživljaš stisko zaradi otroka in še zaradi sebe! Nikakor ni pravično, a 100% vedenja, zakaj je tako, pa tudi nimaš. Najbrž se boš morala korak za korakom prebijati skozi tunel, da se boš vsak dan sproti počutila morda malo bolje.

Poglej, karkoli je narobe z otrokom in upam, da ni kaj zares zelo hudega, ti zagotavljam, da se vse da nekako “pregurati”. Ti kot mamica mu lahko ogromno pomagaš. Ko boš delala zase, boš s tem neizmerno pomagala še njemu. Ne vem, če ti bo kaj pomagalo, a vseeno ti bom zaupala izkušnjo svoje 1 izmed naj-prijateljic, ki jo poznam že skoraj 30 let. Njen 2. otroček se je rodil z neozdravljivo okvaro jeter. Tako so ji rekli. Najprej se je njej skoraj zmešalo, pa se je potem zaradi otročka nekako spravila k sebi, ker je vedela, da jo potrebuje. Naredila je vse možno na tem svetu zanj. Hoteli so ga operirati, a ko so ga “odprli” in videli jetra, so ga še hitreje zaprli. Da mu ni več pomoči. A ona se ni vdala. Hodila je od vrat do vrat, spraševala, se pozanimala o vsem možnem, se trudila, brala knjige,… In nekako, ker ni več vedela, kako mu še lahko pomaga, se je znašla v nam več ali manj zelo elementarnim bitjem tujem “božjem” svetu, v svetu cerkva in molitev. Bila je celo pri nekem patru in na romanju, če se prav spomnim. In veš, kaj se je zgodilo? Otrok je čudežno ozdravel in je še danes OK, star pa je že najmanj 15 let. Ta punca je prebrodila celo kalvarijo in na koncu tunela se je prikazala luč. Zdravniki so samo gledali, kako je to možno. Imel naj bi neozdravljivo okvaro jeter!!! Ampak lej, kaj naredi vera… Vera dela čudeže. In že večx sem razmišljala, da se nam hude stvari morda zgodijo zato, da smo se morda spet pripravljeni “pogovarjati z bogom”. Evo, nisem tradicionalno verna, nisem krščena in nič, a tudi jaz sem preko marsikatere preizkušnje prišla od tega, da bolj verjamem v neko višjo silo, ki je pametnejša od nas in bolje ve, kaj je dobro za nas. In se mi zdi, da dosti lažje živim zdaj, ko jo spoštujem in se v mislih obračam nanjo, kadar ne vem, kako naprej.

V nadaljevanju pa naj ti povem, kako je bilo meni, ko sem se 3x skoraj zaporedoma vračala v službo po porodniški in je bil prehod iz sveta otrok v svet odraslih na nek način prav peklenski. Točno nekako tako je bilo, kot si opisala: “pojahajo” te sodelavci oz. še raje sodelavke, sekiraš se zaradi kil, ki kar so, čeprav si bil morda prej navajen na “ornk” linijo brez odrekanja, pa še z mislimi si non-stop pri otročku. Da bi se kar brez kontrole zjokal. A takrat je potrebno predvsem razumeti sebe in biti prijazen do sebe – da tako je, da se bo vse uneslo, da je to samo 1 obdobje v življenju, da ljudje okoli tebe niso na isti frekvenci, da so na delu hormoni, da je na delu trpljenje zaradi ločenosti od otroka,… Meni je zelo pomagalo, da sem bila čim več v bližini ljudi, ob katerih sem se dobro počutila, od ostalih pa sem se raje umaknila.

Po 1. porodniški sem bila že noseča z drugim otrokom in sem komaj kaj delala, ker sem bila non-stop lačna in sem mislila samo na hrano. Pa še težko sem delala, ker nisem bila čisto na svojem delovnem mestu kot prej, ker se zaradi nosečnosti nisem smela voziti tako daleč in delati v rizičnem okolju, kjer je bilo veliko nalezljivih bolezni. Po 2. porodniški sem se več kot 4 mesece vozila delat iz Škofje Loke v Postojno, delala sem tudi popoldne in čez vikende, doma pa sta me čakala 2 na pol še dojenčka,… Vsakič, ko sem šla od doma, so me polile solze. Po 3. porodniški pa se mi je zdelo, da sem padla v kačje gnezdo. Sploh se niti nočem več spominjati, kako so me sprejele sodelavke, ki so bile drugače tudi same že dolgo let mame… In ni bilo samo to. Kako pa sem preživela, poleg tega, da sem ponoči bolj malo spala zaradi otroka, nimam niti pojma. A sem kar nekako v sebi črpala neke notranje rezerve. Kot 1 tank sem bila včasih, drugače ne bi zmogla.

Lahko ti rečem, da je res težko, na hipe skorajda neobvladljivo, a se da. VSE SE DA, samo če hočeš! Toliko časa moraš vztrajati in iskati nekaj, kar ti bo pomagalo, dokler ti ne uspe. Morda ti zdaj ne bi pisala, kaj vse imaš na voljo. Raje mi povej, če si želiš še to. Poskusi najprej iz mojega pisanja načrpati nekaj moči zase, pa boš potem videla, kako naprej. Včasih ti lahko tudi samo 1 tako dopisovanje vrne voljo do življenja. Bova videli!

Sem v mislih s teboj in upam, da se boš počasi spravila k sebi, da boš lahko mamica, ki bo nudila največ možno svojemu otročku!

Maja

imam 3 otroke, enega za drugim in najmlajši 11 let. Vsak izmed njih je imel v zgodnjem otroštvu neke svoje posebne bolezni (hiper alergijo, astmo, urorefluks) – vsaka težava je zahtevala svoj del moje/najine energije – zdaj je vse mimo.

tako kot je rekla: Vse se da – če se hoče. ti pa rečem samo to, da se zavedaj, da si posebna – posebna si zato, ker ti je v varstvo zaupan otrok, ki zahteva več dela kot to zahtevajo “normalno zdravi” otroci.

Tudi jaz nisem “verna v krščanskem smislu” a verjamem, da je višja sila precenila, da imaš sposobnosti, da boš temu otroku nudila kar marsikdo od “povprečnih” ne bi zmogel. Zavedaj se tega!

To so besede mamice, ki je bila 1x na polnočnem pogovoru (pred leti, ko so bili na pogovoru starši otrok s posebnimi potrebami) – ta mamica je rekla, kako jo je bilo v začetku sram … sram lastnega otroka, dokler ni dojela, da je ta otrok njen, njen zaklad in da mora biti ona “VEČJA, MOČNEJŠA MAMA” zato, da bo lahko temu otroku (bila sta celo dvojčka, en bolj, drugi manj “poseben”) nudila to kar nudi povprečna mama normalno razvitemu otroku.
Potrebno je veliko več truda.
Umiri se – poglej otroka in videla boš, da si mu ti največ, ti si mu sonce, zlato, bog, .. in on je tvoj – ceni to – ceni sebe in … energija med vama bo stekla tako, da bosta lahko ustvarjalna, energija pa bo drugim pokazala, da sta ENKRATNA, ČUDOVITA, ZAVIDANJA VREDNA.

Če pa se boš sramovala – ta energija da drugim vedet, da si nekaj manj, da je tvoj otrok nekaj manj … to pa nikakor ni res!!!

VSE SE DA – le v pravo smer se je treba usmerit – SREČNO ;-))))

Spoštovane matere, očetje.

Vesel sem, ko vidim podobne zapise kot npr. rešitev se najde, če le hočemo…
Res je, če že samo pomislimo na dejstvo v primeru potapljanca. V šolah smo se učili, da se potapljancu vedno pride zadaj, da še nas ne potunka v svojem “hlastanju” po zraku.Človek je v svoji biti ustvarjen za življenje, v bivanje. Neverjetne sposobnosti se odkrijejo v kritičnih situacijah človeka bodi si na telesnem, psihičnem, duhovnem področju.
Moja žena je rodila tri otroke s carskim. Po uspešnem tretjem rojevanju se je v sobi začela trnjeva pot. Visoko v prsih ji je namreč brez medicinsko spoznanega vzroka počila žila- notranje krvavitve, ki jih nismo takoj zaznali. Po uspešni operaciji se ji je kot porušil sistem v telesu in začela je krvaveti kjer je le bilo možno- nos, grlo, na rokah kjer je imela nameščene igle, spodaj…
Sporočilo medicine je bilo, da je vprašanje njenega življenja, saj neverjetno močno krvavi in se borijo z ustavitvijo slednjega.
Prva informacija me je priznam, zelo potolkla, kot da se mi hoče porušiti svet, saj svojo ženo močno ljubim, pa otrokom tudi privoščim, da imajo svojo mater ob sebi. Potreboval sem cca 20 min, da sem se vsaj nekoliko umiril, zbral. Kar na misel mi je prišlo, kaj bi moja žena naredila, če bi bila na mojem mestu (midva se namreč doživljava, da sva si eden drugemu v priložnost v najinem zakonskem stanu). Spodaj v Celjski bolnišnici je kapela, kamor so mi tiho sledili tudi njeni navzoči starši. Z Očetom – stvarnikom sem se v žalosti pogovarjal, predal sem mu vse svoje bolečine, proseč, da mi jih pomaga nositi. V molitvi Oče naš, nisem zmogel izgovoriti, zgodi se tvoja volja. Grlo se mi je kar stisnilo.
V večernih urah, sem si sam v stanovanju prižgal svečko, kot simbolj življenja in se zopet obrnil na Očeta. Iskal sem odgovore trpljenja… Potem pa kot objem topline, blaženosti, objem bivanjske Ljubezni zaznal, da sem ljubljen, zaželjen, vreden dobrega… Povabljen sem bil, da preprosto verjamem v dobro, da pričakujem dobro, da se odločim sprejeti kakršno obliko dobrega, da si priznam, da je Oče pravzaprav sama dobrota, ljubezen, ki je sedaj ob meni in, da ženi želi le dobro. Joj kakšna sprememba je bila, sploh ne znam tega opisati.
V mene se je naselil mir, nekakšna radost, ki ni bila takšna radost v doživljanju kot sem jo do takrat poznal. Ni bila radost nad trpljenjem pač, radost kot prisotna v bivanju, kot živa Oseba. Z njo sem se lahko pogovarjal imel odnos. Vredno jo je bilo poslušati – govorila mi je po moji vesti. Bolj kot sem tej osebi zaupal lepše so se odvijale zadeve po celi črti.
Osebje v bolnišnici, v porodnišnici kjer je bila dojenčica… prava uigrana ekipa, same pohvale.
Ko sem hodil k ženi, ki je bila v komi, sem seveda obiskoval tudi hčerko v porodnišnici. Spomnim se trenutkov, ko sem jo z lahkoto lahko prijel v naročje, poskušal sem ji posredovati to ljubezen, ki sem jo imel ob in v sebi. V pogledih s hčerko, kot, da v tem duhu ljubezni komunicirava. Prisotno osebje je kasneje priznalo, da so bili fascinirani, glede na okoliščine in mojo držo. Mislil sem jim povedati, da to pravzaprav nisem bil jas, ampak Oče, ki sem se mu predal, da me nosi.
Da počasi zaključim.
Takšna je moja zgodba, ko sem iz pekla bolečine, obupa… stopil v območje ljubezni, pa kar koli mi bo prišlo v življenju nasproti.
Žena je uspešno okrevala, Bogu hvala tudi posledic nima, kar mi je medicina napovedovala zaradi mnogo izgubljene in prejete krvi. Hm, ko sem ženo obiskoval, sem ji vedno v duhu posredoval to radost bivanja, sporočal sem ji, kako je dragocena, kako je zelo zaželjena, kako se veselim trenutka njenega objema… Gledal sem v Dobro, ker sem se predal njemu, ki je dober.
Tako lahko rečem, da se je vredno predati dobremu, gledati v dobro, kot pa gledati v bolezen in se predajati temu stanju, ki je pravzaprav le manjk.
Sedaj sem ponosen kristjan, katoličan in vam sporočam, da vas imam prav vse zelo rad.
Mamice, zavedajte se, da je preprosto lepo, da obstajate. Resnično ste posebne.
Hvala ker ste sledili mojim izkušnjam.

Draga oba, “miška223” in “D.P”!

Res vama obema hvala za vse besede, ki sta jih podelila z vsemi nami, ki smo del foruma Skrb zase!!! To je to, zaradi česar sem tukaj že 6. leto in kar me vedno znova spet osreči. Nekako smo na isti valovni dolžini in sploh način tvojega razmišljanja, “D.P.”, je vzporednica temu, kar je bilo zame izhodišče za vzpostavitev foruma Skrb zase – vera v to, da obstaja nekdo ali nekaj, kar nas presega in nam pomaga, če le želimo…

V ta namen bom napisala še nekaj dodatnih besed pod “Pripeto”.

Se beremo…

Maja