Zlato moje
Ni ga več, že več kot tri tedne je, od kar je moj najdražji odšel za vedno, jaz pa sem ostala… sama… Poslovila sva se kot vedno, uživaj pa vseeno pazi nase. Uro pred tragično nesrečo sva še govorila po telefonu. “Sladko spančkej zlato moje, pa nepozabi, da komej čakam jutri, da te vidim in zopet objamem”, to so bile njegove zadnje besede.
Zaspala sem za nekaj minut, ko me je zbudil veter, videla sem ga ob sebi, ga začutila, ko sem odprla oči sem ga še vedno iskala, pa ga ni bilo več. Obšla me je zla slutnja in takoj sem pograbila telefon, ki pa je zvonil v prazno. Celo noč sem čakala, pošiljala smse, klicala…, preživljala sem peklenske ure in sama sebe tolažila, da je vse uredu, da… Pa ni bilo. Zjutraj me je poklical njegov brat in v sekundi se mi je porušil svet.
Po prvem šoku je sledilo zanikanje, nato je prišla bolečina, bolečina ki ne popušča in je iz dneva v dan večja. Čas se je zame ustavil, dnevi prihajajo in odhajajo, jaz pa…. Ne znam več živeti brez njega, čeprav vem, da moram. Še vedno čakam, da pokliče, da šlišim njegov vedri glas, ki me je vedno spravil v dobro voljo, da pride, me objame in potolaži…
Najina sreča je bila kratka, vendar sva v dveh letih kolikor je trajala doživela tisto pravo, čisto ljubezen, ko človek najde svojo drugo polovico. Nisva se iskala, preprosto našla sva se in takoj sva vedela, da sva si usojena. Bila sva polna načrtov:, hiša… potovanja…družina, ki sva si jo tako želela…
Načrti so ostali, ti pa si odšel…odšel si v cvetu mladosti pri svojih 25 letih. Meni pa se je pri 30h sesulo vse, za kar sva živela in sanjala skupaj. Ostali pa so spomini, spomini v mojem srcu, ki mi jih nihče ne more vzeti. Spmini nate, na naju in na to kar sva imela.
Ostala pa je tudi velika praznina, ki jo nihče ne more zapolniti. Ostala je kruta bolečina, ki jo nihče ne more potešiti…
Ne bom vas spraševala Zakaj je usoda tako kruta? Zakaj se je tragična nesreča sploh zgodila? Zakja odidejo tako mladi in dobri ljudje?
Mogoče potrebujem samo kako besedo, sočutja, tolažbe. Hudo je in vem da bo še huje, pogrešam ga… pogrešam ga tako močno, da boli.
Zlato moje!
Sladko spančkej in ne pozabi, da tudi jaz komej čakam, da te vidim in zopet objamem.
Ljubim te
** od tvoje zvezdice
Iskreno sožalje.
Vsako slovo je težko in peklensko boli, še bolj pa to, da nas zapustijo dobri in mladi ljudje. Praznina ostaja za vedno, del nas umre z njimi a moramo naprej. Nekoč se srečamo in objamemo do takrat pa nam ostanejo sanje, spomini in žal tudi huda bolečina. Smo pa lahko srečni, da smo bili del njihovega življenja, da nam je bilo namenjeno spoznati, živeti in rasti ob njih.
Sočustvujem s tabo…ne obupaj…
Moje sožalje. Vem, kako hudo je, in res je, da bo še dolgo zelo hudo. Res pa je tudi, da bo sčasoma lažje, vendar bo do takrat verjetno doživela tudi trenutke, ko bo še huje, čeprav se zdaj zdi, da huje ne more biti. A pusti si žalovati, pusti si čutiti, kar čutiš, in tudi izraziti ta čustva. Bolečina sčasoma otopi, spomini in ljubezen pa živijo naprej, in tega nam nihče ne more vzeti.
Moje sožalje. Odgovorov ni, vsi tukaj pa dobro vemo, da je usoda kruta in nepravična. Velikokrat umrejo mladi ljudje, ki so zelo dobri po srvu, zato se mi včasih porodi misel, da je umreti kot neka nagrada, ko si na tem svetu vse opravil in greš na lepše. Ampak slaba tolažba, ko pa nas, ki ostanemo, tako boli ta praznina.
Hvala za lepe in tople besede. Res je, da so mi ostali nepozabni spomini in da sem hvaležna, ker je bil del mojega življenja. V tem kratkem času, mi je dal toliko, kot mnogi ne dajo v celem življenju. Bil je moj najboljši prijatelj, rama, na katero sem se lahko vedno naslonila, sonček, ki mi je polepšal vsak dan… Bil je moj drugi jaz… Zato pa je sedaj praznina toliko večja in bolečina tako huda.
Ampak njega ni več, jaz pa sem ostala sama z peklensko bolečino. Najina ljubezen je bila nekako skrita, samo najina. Na poti nam je stalo veliko ovir, toda midva sva se borila, ker sva vedela, da je vredno in da sva našla tisto kar mnogim ni nikoli dano – popolno ljubezen. Končno sva zbrala pogum, da najino skrivnost zaupava domačim in ostalim, ko naju je usoda utišala za vedno.
Kljub peščici prijateljev, ki so vedeli za najino srečo, pa jaz ostjam sama, sama z neizmirno bolečino.
Hvala še enkrat, ker me razumete in mi stojite ob strani.
Draga M*
Tvoj ljubi je tisto noč resnično prišel k tebi in ti dal jasen znak, da je zapustil oklep materialnega telesa in se svoboden vrnil v neskončnost. Odšel je tja, od koder pridemo in se vračamo vsi. Zaključil je še en življenski ciklus, tvoj se še nadaljuje, a se enkrat prav tako izteče. Takrat se bosta zopet objela in čutila pravi pomen besed: “Ljubezen ostaja, nikoli ne mine”.
Ljubezen ohrani v svojem srcu in mislih, ker ti bo pomagala skozi življenje in v odnosu do drugih ljudi.
Ker si na začetku žalovanja, dopusti žalosti svojo pot. Vse kar čutiš je pravilno. Tedni te odpeljejo iz tega in videla boš svetlejše barve.
Verjetno boš še kdaj začutila rahel vetrc ali zavonjala njegov vonj. Pomagal ti bo, da boš ponovno zaživela, samo pustiti moraš, da se zgodi. Želja vsake duše je, da njegovi bližji ne trpijo in, da so srečni.
Poskusi vzeti moje besede za resničnost, za lažji začetek pa naj ti napišem še misel starca, ki sem jo vzela iz nekega filma:
“22 mesecev sva se poznala z mojo ljubo ženo, ko je umrla. A teh 22 mesecev je zapolnilo moje celo življenje.”
Toplo te objemam in želim vse dobro.
Andreja
Andreja!
Hvala za tolažbo in za objem, oboje mi še kako pride prav. Tudi jaz verjamem, da se je moj najdražji tisto noč prišel poslovit in da je sedaj nekje kjer bo počakal name. Pred tem, se nisem veliko posvečala temu, kam gre duša, ko zapusti telo. Nisem bila vzgojena v nobeni veri, vedno pa sem verjela v nekaj…
V teh težkih trenutkih, pa mi je v veliko tolažbo to, da verjamem, da je njegova duša nekje na lepšem in da je na neki način z menoj, pa čeprav samo nekje daleč….
Prijateljica, ki je izgubila očeta, mi je priporočila nekaj literature in več kot berem lažje mi je. Čeprav huda bolečina ostaja in najbrž se nikoli ne bom sprijaznila z njegovo nenadno in prezgodnjo smrtjo, sedaj verjamem, da me bo ravno on počakal, takrat, ko bo napočil moj čas. Pričakal me bo z nasmeškom in nato se bova skupaj vrnila na zemljo, ker vem, da “Ljubezen ostaja, nikoli ne mine” in da bova nekoč morala doživeti najino zgodbo, ki sva jo v tem življenju komaj začela pisat in je ostala nedokončana.
Kljub vsemu temu, pa je še vedno tako hudo. Pogrešam ga, vsak dan bolj in bojim se, ker se žalost in bolečina samo še stopnjujeta.
Andreja, tako lepo si to napisala. M*, tudi jaz mislim, da se je tvoj dragi res prišel poslovit in da je zares s tabo, čeprav na drugačen način. Kot je napisala Andreja, morda boš začutila njegov vonj, morda ga boš videla v sanjah, morda ti bo na drugačen način poslal znak, da je s tabo. In boš preprosto vedela, da je res.
Draga zvezdica M
Praviš, da bereš knjige in zdi se mi, da bereš prave, ker že razmišljaš o življenju širše kot samo o tem, tukaj in zdaj.
Včasih mi je prav žal za ljudi, ki zaradi prepričanosti, da se s smrtjo vse konča trpijo še bolj. Ne zmorejo pogledati globje in niti drugim ne pustijo, da bi jim odkrili tančico, ki zakriva vez med telesom in dušo.
Ta prepričanja niso stvar vere, je pa res, da takšna pojmovanja življenja po življenju vse vere vključujejo v sebi, na takšen ali drugačen način. To plat resnice enostavno začutiš v sebi. Ponavadi te podobne življenske situacije kot je tvoja, pripeljejo do spoznanj.
Bolečina, ki te trga v prsih je res neznosna, a bo popuščala, verjemi!
Špela me je spomnila tudi na sanje. Res je, sanje so lahko prav neverjetne.
Topel objem – Andreja
Za menoj je najhujši mesec v mojem življenju. Še vedno ne verjamem, da je odšel za vedno in da ga nikoli več ne bom šlišala, videla, objela… Včasih strmim v njegov grob in se sprašujem ali se je to v resnici sploh zgodilo, ali so to le grde sanje iz katerih se bom pravkar zbudila???
Spet sem imela težko noč, polno mor in zbudila sem se v solzah. Sedaj se počasi odpravljam na pokopališče in nato v cerkev, čeprav nisem verna, toda tam najdem mir, tišino in tolažbo.
Sedaj vam verjamem, ko ste mi napisale, da je hudo in da bo še huje. Res je, bolečina se stopnjuje in ko že misliš, da si dosegel dno, padeš še nižje in globje.
Pozdravljena,
res so hude te naše bolečine, ki jih prenašamo. Usoda nam je žal namenila vse to gorje in od vsakega posameznika je odvisno kako bomo vse to prenesli. Vem, hudo je in verjemi, da bo še, a ščasoma se vse bolj privajamo živeti s to bolečino in postane del nas.
Tudi meni je usoda pred pol leta nepričakovano vzela ljubljenega moža in zato dobro vem kaj čutiš, kaj doživljaš. Veliko je bilo padcev globokih in še globljih in v nekem trenutku, ko sem bila čisto na dnu sem se morala odločiti ali grem naprej ali pa odneham. Odločila sem se, da grem v imenu najine ljubezni in zaradi sadov najine veze naprej, čeprav je bilo velikokrat nevzdržno in vse skupaj na robu obupa.
Nama je kruta usoda v trenutku odvzela ljubljeno osebo, a še pred tem pa sva bili obdarjeni z ljubeznijo in z vsem lepim kar spremlja dva, ki sta prav posebno povezana. Jaz sem ponosna, da sem bila lahko del njegovega življenja in da je bil ravno on del mojega in iz tega zavedanja črpam moč v tistih najhujših trenutkih …. Vem tudi, da nekateri ljudje tiste prave čiste ljubezni, ki sva jo imeli midve ne okusijo nikoli. Midve sva to srečo okusili, pa čeprav je bila kratka, prekratka …
Pošiljam ti objem in ti želim moči.
lp Nataša
Nataša!
Hvala za tvoje misli, ki si mi jih namenila. Vedno sem bila mnenja, da se vsaka stvar zgodi z razlogom, toda tokrat je bila usoda res kruta in ne vem če bom kdaj razumela ta razlog.
Tudi jaz sem zelo ponosna, da sem bila del njegovega življenja, zavedam se tudi, da mi je bilo dano izkusiti tisto pravo ljubezen, ki jo nekateri nikoli ne najdejo. Je pa res, da je zaenkrat še vse tako sveže in boleče, da je to sedaj bolj slaba tolažba.
Danes je en mesec odkar smo se za vedno poslovili od njega in vem da je pred menoj še en dan poln bolečine in solza.
Tudi tebi pošiljam topel objem
M*