zlata spirala
Po pitagorejcih je pet geometrijskih likov, gradnikov vesolja .
Pitagorejci so odkrili, da naj bi bila razdalja med posameznimi nebesnimi telesi ubrana z razmerji med toni na glasbeni lestvici. En ton naj bi ločil Zemljo od Lune, polovica tona naj bi zrcalila razdaljo od Lune do Merkurja, en in pol tona razdaljo od Venere do Jupitra in tako naprej. Vsa nanizana razmerja pa naj bi temeljila na zlatem rezu.
Liki gradniki vesolja so: tetraeder, ki ponazarja ogenj, oktaeder, ki simbolizira zrak, kocka, ki stoji za Zemljo, ikozaeder, ki pomeni vodo, in dodekaeder, ki ponazarja eter ali vse prežemajoči duh.
Oblike naj bi se pojavljale v zgradbi vsega, kar je , v majhnem in velikem, neživem ali živem.
Ananas, storži, sončnice, vse raste v obliki spirale in bolj ali manj natančno zrcali fibonaccijevo zaporedje.
Če se ozremo na svet, ga bomo opazili povsod. Ko počez prerežemo banano, vidimo, da ima tri dele. Tako prerezano jabolko odkrije petkrako zvezdo ali pentagram. Pentagonalna oblika se pojavlja pri morskih zvezdah, morskih ježkih, številnih rožah, vse imajo po pet cvetnih listov.
Vsa razmerja živali so v zlatem rezu.
Spirale na hišici polžkov sledijo druga drugi tako, da je širina enega zavoja 1,6 krat širša od prejšnjega.
Sicer pa preverite sami.
Kadar se spirala povečuje tako, da z vsoto velikosti prvih dveh dobimo velikost tretje, , z vsoto velikosti druge in tretje pa velikost četrte in tako naprej, je zlata.
Vidim, da radi prebirate zgodbe, zato bom še jaz eno dodala. Čisto namenoma. Ker sem še vedno uiteljica, čeprav v penziji.
Deklica iz 1.r/9 je prišla v pisarno, desno roko pa je nosila s kazalcem navzgor. Solze pa so tekle in tekle. Tajnica je prijazna gospa.
“Ja kaj se je zgodilo?” je vprašala.
“Kri … mi … teče!” je hlipala.
“Bova hitro dali čez en obliž, pa bo spet dobro,” obljubi tajnica, hitro najde obliž in ko ni več videti krvi (saj je bila samo ena kapljica), deklica neha jokati.
“Zdaj pa se pridi še malo pocartati,” ji reče tajnica. Punčka ji sede na kolena, jaz pa prisluškujem njunemu pogovoru.
“Kaj pa imate zdaj na urniku?”
“Matematiko.”
“Kaj pa se zdaj učite pri matematiki?”
“Like.”
“O, o likih se učite? Katere like pa poznaš?”
“Trikotnik, pravokotnik, kvadrat, kvader, joj ne, kvader ni lik, kvader je telo, pa krog, …”
Pogovor se je nadaljeval, a jaz sem povedala, kar me je srbelo. Dekletce je dobilo še čokoladico in se vrnilo k pouku.
Zgodba je resnična.
Mimaš,
naj še jaz napišem nekaj resničnega. Mimaš, zlata učiteljica, prosim Te, ne popravljaj me, če bom kaj narobe napisala, ker nisem bila tršica učiteljica.
Ja, še vedno sem pod vplivom včerajšnjega lepega dneva. Zaključila sem ga z, GRABELJŠKIMI VEČERI. Ni samo IVAN CANKAR rojak naše občine, tudi KAREL GRABELJŠEK je, pa še veliko jih je.
Grabeljškovi večeri so bili že deveti po vrsti, drugo leto bodo že deseti.
Veliko se nas je zbralo v mali dvorani IC.
Na začetku VEČEROV K.G., nam je mešani invalidski pevski zbor zapel tri lepe pesmice, med temi tudi pesmico: NA OKNU GLEJ OBRAZEK BLED, vsak prisoten, je potiho brundal z njimi vred. Zelo lepo so peli.
Prisotne, je nagovoril tudi ŽUPAN občine, dejal je tudi, da je lepo, da se večeri ponavljajo vsako telo. Povedal tudi, ko je bil še učenec, je čital tudi Grabeljškove knjige.
Na vrsti je bilo branje ČRTIC, KARLA GRABELJŠKA, bral jih je, upokojeni učitelj JANEZ. Prebral nam je ČRTICO iz l. knjige, ki je zapisana na 83. strani. Opisuje pa Matevža Poljanca in njegovo ženo Ivanko, žalostna zgodbica. Lepo je Janeza poslušat in gledat, kako zna opisovati dogodke z njegovo mimiko, lepe, žalostne in vesele dogodke, zmrazi te, razveseli, ob njegovem branju. Velikokrat nam je že bral, da bi vsaj, še dolgo dolgo bral. Branje je trajalo, šolsko uro, čisto tiho smo bili. Janez, hvala Ti.
Gospa ki je vodila VEČERE K.G., je tudi upokojena učiteljica, dejala je, veš, Janez, le Ti tako čustveno in lepo čitaš. HVALA.
Tudi Grabeljškove knjige, so lepo branje. Poskusite tudi to.
Na koncu smo se zbrali v AVLI, malo poklepetali in se posladkali s piškotki, suhim sadjem in tudi pijačo po svoji želji.
MIMAŠ, to sem zapisala TEBI, kot upokojeni učiteljici. Tudi Janez in gospa, ki je vodila večere, sta učitelja.
Če si prečitala, Hvala Ti. Veliko zdravja Ti želim in lepo pozdravljam.
PRABABI
Ampak še vedno ne vem, ali veš, v čem je fora, Cicy. To mi sporoči. Ali pa kdo drug, saj tudi drugi berete, ne? Če ne, bom sama napisala čez nekaj dni, kaj sem komentirala, ko je deklica odšla.
Prababi, saj vem, da znam biti tečna, ampak tako, da bi se me na daljavo kdo bal, tega pa še nisem doživela. Pa tudi slovenščine nisem učila. Zato ne vem, česa te je pravzaprav strah? Če popravim mouse, je to zato, da bo kot bodoča učiteljica dober zgled. S tisto zgodbico pa, priznam, se malo ven mečem. Ampak kaj pa lahko pričakuješ od bivše učiteljice matematike (in logike)?
Se pa strinjam, enim je občutek za branje položen v zibelko. Eni imajo smisel za igro, kdo tretji se kar potopi v detektivske zgodbe in pozabi na svet okoli sebe. Nekateri pa ne berejo. Tudi stripov in z monitorja ne. In niti podnaslovljenih filmov ne hodijo gledat, da ne bi slučajno kaj prebrali. Eni pa ne znamo utihniti, pa tudi če nas izklopiš, ne.
Lep večer vsem, ki ste prišli do tu!
Mimaš,
pozdravljena!
Hvala, oglasila si se mi. Ampak jaz nikakor nisem mogla napisati odgovora, dvakrat mi je vse napisano MRKNILO, ne vem kam?? Tudi Tebi se je to dogajalo, sem videla, ko si pisala o teh težavah. da se napisano ni pokazalo. Brez pomoči zlatega Primoža, mi ne bi uspeelo. Hvala mu.
Pišeš, da si tečna, ne ne, nisi, obožujem TE, prav tako vse učitelje, ki se trudijo za naš mladi naraščaj. Spoštujem učiteljski poklic, tudi Mouseki, želim vse lepo v tem poklicu.
Tudi ne bojim se TE, kje pa, rada Te imam. Veš, ko sem napisala, da ne popravljaj mojih napak, da nisem bila tršica učiteljica, sem imela v mislih, že pred časom, ki me je ena popravljala, ker se mi je vrinil nepotrebni “j”, ampak tudi sama je napravila napako v opozorilu, namenjeno meni, rezultat 1:1, pri učiteljih, ki jih spoštujem, mi je pa nerodno, za kakšno napako.
Ja, vsakemu je nekaj položeno v zibko, našemu upokojenemu učitelju Janezu, je položeno, da zna prečudovito brati dela naših pisateljev.
Nekateri imajo še moč, da razveseljujejo druge. Pride pa čas, ko moraš biti zadovoljen, da storiš najnujneše za dom.
Mimaš, čuvaj se, vse lepo Ti želim.
LP PRABABI
Drage gospe, v čem je fora, kar sem napisala zgoraj? Ja to, da bo mogoče koga zanimalo to branje , danes je nadaljevanje v Astro novicah. Moram seveda še prebrati.
Tudi sama pa ne razumem, zakaj ste potem pisale zgodbice , ki pravzaprav nekako ne sovpadajo skupaj z zgoraj napisanim. Ampak saj nič hudega. Včasih so rekli : pogovori pod lipo.
Lep vikend vsem želim – Cicy
No, pa poglejmo, kaj piše v Mineralih, napisal Tadej Pretner, na strani 11:
Povsod, kjer se gibljemo, v vsem, česar se dotaknemo, storimo ali izgovorimo, puščamo svojo energijsko sled. Energija iste vrste ima tedenco združevanja, in ker sedaj vemo, da v energije, s katerimi prihajamo v stik, delujejo ne glede na oddaljenost na nas povratno, je seveda pomembno, da so naše misli in dejanja dobra, mehka in ljubeča ter da pazljivo izbiramo okolje in ljudi, s katerimi preživljamo svoj čas. Ena temeljnih kozmičnih resnic, ki pravi: “Kakor boš sejal, tako bo žel”, dobi s temi spoznanji novo razsežnost. Če namreč vemo, da nas ljudje, s katerimi prihajamo v stik, že s svojim pogledom, zlasti pa s čustvi, spreminjajo, je jasno, da se nam vsaka grobost in nesramnost, ki jo storimo, ali slaba volja, ki jo zasejemo, nekajkratno vrne. Kadar torej skušamo raniti, bomo ranjeni in ko darujemo, bomo obdarovani. Energijske povezave, interakcije in neuničljivost energije hkrati pomenijo, da se na pr. moški, ki obišče prodajalko ljubezni, energijsko obremeni s celo vrsto njenih prejšnjih obiskovalcev in da moramo pri sebi iskati vzroke, uporništva naših otrok, saj smo jim jih nedvomno sami vsadili s svojimi frustracijami, bojaznimi in negotovostmi. Skratka, za to, kakšen je svet, je odgovoren vsak posameznik in ker si vsi želimo živeti v boljšem svetu, ga začnimo spreminjati pri sebi, svoji notranji naravnanosti ter z rastjo zavesti o transformacijski moči naših misli in čustev. Če pa vemo, da smo le majhen delček živega vesolja, nikdar iz sebičnih vzrokov ne postavljajmo v ospredje sebe, saj to pomeni izstop iz harmonije enosti, posledica tega pa bo približno takšna, kot je učinek rakave tvorbe na človeško telo. Rast zavesti o enosti in ljubeč odnos do vsega živega pa nam hkrati prečiščuje in dviga lastno energijsko vibracijo v finejše sfere, ki na dovolj visoki stopnji pomeni absolutno neranljivost pred energijskimi obremenitvami iz okolja, saj privede do stanja globoke sproščenosti in spontanosti, v katerem ni prostora za notranje tenzije.
Če je zdaj to pomenilo, da ti sekam tvoje pozitivne energijske poti, se opravičujem. Samo malo sem se hotela poigrati. In to je vse. Se opravičujem, če so še moje igre naravnane po šolsko, a žal, ne morem iz svoje kože.
Kaj je v dekličini zgodbi poučnega? Pove nam, da imamo v geometriji dve podvrsti: ravninsko in prostorsko. V ravninski obstajajo liki kot so trikotnik, kvadrat, petkotnik …, v prostorski pa so telesa kot kocka, tetraeder, oktaeder, dodekaeder in ikozaeder.
Ko je deklica zapustila pisarno, sem rekla tajnici: “Zdaj pa ti meni povej, kako je mogoče, da v prvem razredu natanko ločijo med likom in telesom, v osmem pa je to najtežji del matematike?” In to je čista resnica! Pa še ubogi preobremenjeni otroci se nam smilijo.
Moje dejanje sicer ni bilo mehko in ljubeče, priznam, vsekakor pa je imelo dober namen. Kdor more, ga sprejme, kdor ne, pa se mu lahko le še enkrat opravičim.