Življeti pri partnerju/doma?
Pozdravljeni,
potrebujem mnenje, situacija me vsak dan bolj grize. S partnerjem sva oba redno zaposlena, jaz sem stara 26 on 27. Jaz zaslužim bistveno več kot on, kar se mojim in-lawsom zelo dopade. Sem edinka, on pa ima še dve mlajši sestri. Problem je, ker imajo doma kmetijo in ker je edini moški, se pričakuje da bo on ostal doma. Pravi, da od doma ne gre, kljub temu da bi morali moji starši ostati sami. Jaz si tega nikakor ne želim. V treh letih zveze sem vedno pomagala pri opravilih, ni me strah nobenega dela. Povem mu, da lahko pri meni ustvariva skupaj kmetijo, vse kar si želi, naj to prepusti sestrama, pa je odgovor vedno samo vzemi ali me pusti. Je pa partner res zelo priden, vzoren. Tašča pravi, da kdorkoli bo že ostal doma, bo toliko in toliko denarja moral vložiti v prenovitev itd…In ker jaz zaslužim največ (tudi od njegovih sester), ji to seveda paše. Jaz za ta denar lahko marsikaj drugega ustvarim, šparam za dom upokojencev, zgradim vikend, šparam za počitnice…V nasprotnem dam delež sestrama ko bosta šli od doma+za prenovitev, na koncu pa meni ne ostane nič, niti fer se mi ne zdi, da dam več denarja za vse njih kot pa staršema, saj sta oba bolna in v pokoju. Če bi partner preselil k meni, ne bi zahtevala nobenega denarja, samo to, da sva pri meni bi mi dosti pomenilo. Kvečjemu, lahko bi šparala za samo svojo hišo.
Od njegovih sester ne bi zahtevala niti centa za izplačilo brata, ker se svobode se ne da kupiti.
Naj pripomnim, da mi je pred prbl. letom in pol partnerjeva mama povedala, ko sva se pogovarjali o tem, če bi kdaj tam ostala za vedno, da zakaj bi si delala svojo kuhinjo če pa lahko skupaj kuhamo, da je brezveze. Da tudi dva lonca zaropotata ampak da je to normalno. Vedno poslušam dobronamerne nasvete.
Pri tej hiši partner samo kima z glavo, ker ne zna reči ne, tako je sprogramiran. Če pomislim na to, se mi želodec obrača. Za sestri ne vem, ali si želita od doma ali ne, ena je komaj v srednji šoli, ena pa na začetku faxa. Kaj naj? Čas gre, jaz sem v dvomih. Imam ga pa neizmerno rada.
Spoštovani,
menim, da čutite ustrezna čustva in da razmišljate zrelo ter smer, ki je dobra za vas pa nenazadnje tudi za partnerja. V svetovanju se izkaže, da bolj zadovoljno živijo tisti pari, ki se znajo od svojih staršev čustveno osamosvojiti. To ne pomeni, da jih nimajo več radi. Iz psihološkega vidika je čustvena distanca do primarne družine pogoj, da se ustvari prostor za novo čustveno bližino, ki pa je namenjen sekundarni družini. Je pa to v nasprotju z zakoreninjenimi navadami kmečkega življenja. Na podobno temo sem odgovarjal tukaj: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11117209 Slovenci smo stoletja živeli kot kmetje in te globoko zakoreninjene navade (delavnost, skromnost, ubogljivost, dedovanje kmetije, vezanost na zemljo) so imele nekoč pomembno preživetveno funkcijo. Nekatere od teh vrednot so še danes funkcionalne, nekatere pa danes celo motijo kvaliteto življenja. Kot družba namreč nismo več v t.i. coni preživetja, ampak v coni kvalitetnega življenja. V tej coni veljajo drugačna pravila. Občutek imam, da je v tej dilemi tudi bistvo vašega notranjega konflikta. Na prvo žogo bi tudi sam odsvetoval kakršnekoli investicije, va nekaj kar ni eksplicitno vaše in tudi v vašem interesu. Prav tako običajno odsvetujem bivanje pod isto streho z lastnimi ali partnerjevimi starši, kaj šele skupno gospodinjstvo. Je pa seveda vaša zgodba, kot tudi vsaka druga, večplastna. Zadeve bosta najlažje razrešila v okviru partnerskega svetovanja. Tako lahko najbolj elegantno vsak pri sebi spremeni, kar bi bilo dobro spremeniti in sprejme tisti, kar je dobro sprejeti. Naučita se lahko kako izraziti svoje želje ali celo zahteve in z ustreznim upravljanjem konflikta želja priti do rešitve. Včasih pari sprejmejo kompromise, včasih pa tudi ugotovijo, da je konflikt želja preveč izrazit in se razidejo.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
res ubogi otroci, ki jih starši naseksajo samo zato, da potem celo življenje manipulirajo z njimi.
Rešitve so pa čisto enostavne, avtorica naj fanta pusti, on naj si kupi neko žensko brez strehe nad glavo, pa jo bo imel doma. Avtorica pa tudi, saj danes dere na tisoče samskih mladih moških v Evropo. Baje brez vsega, samo s kupom žlahte za preživljat, tako da ne bo šla bajtica in fina plača v nič.
Tako bom rekla… sicer sem par let mlajša od tebe in ko si predstavljam sebe čez nekaj let (torej v tvojih letih), je zadnja stvar, ki bi si jo želela to, da bi odplačevala partnerjevo družino, ker pač njemu ni, da bi šel na svoje.
Mlada si, res želiš vse prihranke dati v to? Oziroma, na to si že odgovorila. Če ti ni, zakaj bi? Celo življenje boš le razmišljala, kaj bi bilo, če bi šla in si ustvarila nekaj novega… Ta leta raje izkoristi za potovanja, izlete, uživanje ali pa za to, da boš kasneje ustvarila SVOJO hišo, družino. Verjemi, ko bota od tvojega starša starejša, kdo bo za njiju skrbel? Ti. Si pripravljena še na to odgovornost?
Je pa tudi res, da imam znanko, ki se je omožila na kmetijo. Kmetija je ostala njej in njenemu, je pa ona skrbela za njegova starša, vedno ko pridemo na obisk nas streže z njihovimi dobrotami, vedno nasmeh na obrazu, bres kakršnega koli obžalovanja. Je pa bila to njena želja. Če se bi v tem lahko videla tudi ti, seveda, “go for it.” Če pa že zdaj vidiš, da ti ni… ne.
Imamo kmetijo in če je le možno ti iz prve roke rečem beži beži od tam. Če dobro zaslužiš boš vedno financ minister. Zate nikoli ne bo nič. Punca dobra služba je vredna največ. Če pa se uživaš v službi spoh.
Doma na kmetiji ni nikoli dokončano delo nikoli.
Razlika je če tudi ti ostaneš doma in živita od tega. To je pač način življenja. Biti kmet je plemenito. Ampak tebe bodo izmozgali.
Ce mislis obdrzati sluzbo, on pa voditi kmetijo- to ni za skupaj. Ne gre, posebej, ce je velika kmetija. Bosta potem sestri pomagali na kmetiji, bosta za “dekle”, ti ju bos pa placevala, ker sama ne bos imela casa postoriti vsega, saj bos v sluzbi? To ne gre skupaj. On se naj odloci ali si zeli kmetovati, ali druzinsko zivljenje. Zivljenje na (uspesni) kmetiji je kot bi zivel v svojem podjetju, odnos pride “nekako za zraven”. Ni morja, vikendov, gledalisc….ce ustvarjas l, tega ni. Ce samo crpas, v vistvu nisi kmet. Ce ni uspesna kmetija, je hitro alkohol vmes. Raje si punca poisce kaksnega zagnanega tamladega. Njihova druzina je se mlada in si ne oredstavljaio vseh scenarijev in tezav s tremi pari in otroki, ko bo vsak hotel svoj kos pogace….Srecno, karkoli ste se odlocili!
Okej prvo kot prvo, bejzi stran od tega!! Zakaj bi vlagala v premozenje nekoga drugega, ce ves da tega ne bos dobila povrnjenega? Plus tega, tvoj denar je SAMO TVOJ denar. Nisi ti dolzna s tem prezivljati partnerja ali njegove druzine. Popolnoma logicno je, da bos na prvem mestu poskrbela za svoje starse! In drugo kot drugo, raje si sama ustvari kaj (npr. sparaj za stara leta, zgradi hiso, kupi vikend itd.), kot pa da vlagas nekaj v premozenje partnerjevih starsev. To je non sense!
Bila sem pred takšno dilemo, ko sem bila mlada kot ti in popustila. Ker sem imela na izbiro izgubiti mojo ljubezen ali žrtvovati sebe, sem storila to zadnje. Najhujši pa je bil občutek, da sem izdala starše in tega si nikoli nisem oprostila.
Danes je to daleč za menoj, sama imam odrasle otroke in se trudim, da jih ne bi tako obremenila.
Takole bi ti rekla, odloči se in potem tega nikoli ne obžaluj. Vendar je pomembno: imej rada najbolj sebe. Potem se boš odločila prav.
Čim prej pojdi stran!
In nikakor NE vlagaj denarja v TUJO hišo / kmetijo!
So že zdaj vsi pokazali, kdo so, na koncu boš ostala brez svojega denarja in brez vsega.
In, da niti svoje kuhinje ne bi imeli, pove vse. Vedno boš pod nadzorom in služkinja v tuji hiši.
Ni te vreden. Vsi skupaj te niso vredni. Samo okoristili se bodo na tvoj račun.
Pojdita stran, na svoje. Vse ostalo bo za seboj potegnilo prtljago. Verejemi, sem 40 letnik z družino in sem raje riskiral kredit za hišo na svojem, kot življenje s katerimi koli starši. Od staršev se je treba osamosvojiti, da postaneš svoja samostojna oseba, ki normalno funkcionira v tej družbi. Za psihično zdravje je to imperativ.