Življenjska doba mačk
Vidim, da sem bolj čudno napisala, ker sem še čisto pod vtisom nedavnega dogodka. Sodelavki je ravno te dni umrla muca približno iste starosti kot moja. Umirala je 2 dni, menda težko dihala kot bi se hotela zadušit. Mislila sem v takem primeru, a je bolje da jo pustim da doma umre ali jo odnesem uspavat.
Če ima kdo iskušnje s starimi mucami ali psi. A živalca samo zaspi, a se kaj muči, jo boli itd…
Ne bi rada da bi se moja muca mučila.
Če več pije, bi bila lahko ledvice vzrok. Pelji jo na en tak “čeking”, verjetno glede na starost bosta dobili pač izvid, ki ne bo super, prilagodila boš prehrano (dietna hrana za seniorje ali za ledvice), pa rada jo imej.
A veš, umirajo/umrejo pa res kot mi, ljudje. Lahko dostojanstveno (primerna oskrba, pomoč, ko jo rabijo itd.) ali pa zapuščeni (oprosti, tisto, kar si zgoraj napisala, me spominja na starostnike in bolne otroke, zapuščene od vseh, ki jih nihče ne obišče, ker so zapisani smrti… ali pač pozabljenju, tiste, ma, bom raje tiho, ker…).
Stare živali so… Ma, tečke. Sem imela psa. Starega kot zemlja, ne vem točno koliko, ker je bil iz zavetišča. Slep, gluh, tečen, pozabljiv… Ime sem mu dala Habibi. Le zakaj? Ker mi bo večno ostal v spominu – tak, tečen… In v lepih trenutkih tako zelo moj.
Imam tudi vedno bolj staro mačko. Tečno kot hudič. Vsako leto bolj. Ti ne bom o njenih diagnozah, ker je že smešno vse skupaj, res. No, takšna je, moja je, prenašam njene muhe, ko mi je dovolj, jo natulim in potem je ene 2 dni mir.
Tako nekako gre. Starostniki pač. Ampak mi smo tu, da jim nudimo lepe zadnje dni, a ne?
Naša zunanja muca je dočakala 18 let…zadnja leta se je prelevila bolj v notranjo,mučile pa so jo razne zdravstvene težave, obiski veterinarja so postali pogosti. Na koncu so ji odpovedale ledvice, sluh,…. Radi smo jo imeli to našo muco. Sedaj imam dva svoja – mladička in upam, da bosta živela še dlje, saj ju imam notri, da se jima kaj hudega ne zgodi.
Mi smo danes uspavali našo 19let (januarja bi bila 20) mačko Sindy.
Do enega mesca nazaj si je začela izmišljevati kaj bo jedla, si odpru eno vrečkico je malo pojedla, nato je mijavkala in si mogu dat drugo. To je delala 1x na leto, čist vsako leto. Zato nismo niti pomislili, da je karkoli narobe z njo. Ker nam je takrat rekel veterinar, da ima pač svoje muhaste dneve.
Nato, se je do torka zvečer zelo čudno obnašala, kar je pojedla je zbruhala, zelo veliko je lulala.. S tem mi je dala vedet, da je nekaj narobe z njo. Takoj naslednji dan je bila naročena pri veterinarju, ki ji je pregledal celotno kri in ugotovil, da ji odpovedujejo ledvica. Velik šok za nas, predvsem zame, ker sm odraščala z njo, dobila sem jo pri svojih 3 letih. Dal jo je na infuzijo za par uric. Rekel mi je, da ne more rečti ali bo boljše z njo ali ne. Povedal mi je, da jo lahko 3dni zapored vozim na infuzije (na nek način zdravljenje); s tem ji lahko poskušajo pomagati.Takoj istega dne, je bila na nek način boljša, je malo jedla in pila, ni bruhala. To naj bi bil dober znak. Včeraj, ko sva prišle prišle domov po infuziji, je cel dan ležala, nič jedla, nič pila, zanašalo jo je, ko je šla na wc se je kar ulegla noter… Ponoči celo noč nisem mogla spati, ker je vsakih 3 minutke šla drugam ležat, celo pod posteljo je šla, kar ni bilo v njeni navadi in.. potihem je jokala, sliši se kot da bi godrnjala.
Danes sem takoj ob 8h poklicala na kliniko in povedala da je zelo poslabšalo njeno stanje in če jo lahko takoj pripeljem (bile sva naročeni ob 13h na infuzijo).
Ob 9:15 naju je veterinar sprejel, povedala sem mu vse in rekel je, da je prišel njen konec. Z materjo (Sindy jo je oboževala) sva zunaj v čakalnici počakali, da je veterinar opravil kar je moral… Ob 9:25 sva jo šli pogledat… ležala je tako mirno.. bila je vedno tako lepa.. snežno bela.. razen zadnjih par dni, ko se ni mogla umivat.
Zelo mi je hudo, bolečina je ogormna.. In ja tudi jaz sem čutila, da se bliža konec.. le dojeti nisem mogla niti hotela.
Zdaj ko sem doma in imam njeno sliko pred sabo šele dojemam da je nikoli več ne bo poleg mene.
Sindy rada te imam in vedno boš v mojem srcu! Bila si čudovit družinski član! Zbogom do nekega dne..
Po resnici povedano, sva bili tako v šoku, da enostavno, ko je veterinar rekel naj zunaj počakava, sva šli v čakalnico. Šele po tem, ko je veterinar opravil svoje, sva rekli, če bi jo lahko šli pogledat. Tudi jaz ko zdaj razmišljam, mi je zelo žal, ker nisva šli zraven. Je bila pa zelo šibka, da se niti ni zavedala kdo je zraven. Prijatelj, ki je že doživel podobno, mi je rekel, da naju verjetno veterinar ni “pustil” poleg, ker sva bili zelo s čustvi na tleh. Žal sem naredila napako, s svojim ljubljenčkom moraš biti do konca.
Tema o starosti mačk je pravzaprav malo hecna.
Da bi dejansko lahko primerjali starosti mačk bi namreč morale prav vse umreti zaradi naravnih vzrokov. Še celo lastnike bi morali pred tem preveriti, če jih ustrezno hranijo, ali pa so s kako “super” hrano nehote sprožili bolezni ledvic ali podobnega.
Mi imamo dve mački. Nobena ni stara, se pa starejša počasi bliža svojem 10 letu starosti in s tem počasi postaja malce zoprnikasta, ko ji pogledam v gobček vidim, da bo verjetno enkrat potrebno kako čiščeje zob (ker čiščenju doma se je “odpovedala” pred kakim letom), vsake toliko me zaskrbi, če je z ledvicami res vse uredu ali pa bi mogoče morali na prevetivni pregled dokler je še dovolj mlada.
Bi pa mogoče opisala svoj osebni pogled na starost mačk. Sem mnenja, da bi prav vsaka morala doživeti tistih svojih 15 let, jih enačim nekako s človeškimi 65 leti. Človek takrat še ni za v smeti, ampak zdravniške preglede in tegobe pa začne bolj resno jemat. Seveda tudi ljudje umremo pred to starostjo če nas povozi avto ali pa če imamo resnično smolo v življenju ali pa izjemno slabo genetsko zasnovo, načeloma pa dandanes v zahodnem svetu večina upokojitev dočaka 🙂 Za stare mačke pa imam tiste, ki se potem približajo (ali celo presežejo) tistih magičnih 20 let. Si srčno želim, da bi moji kosmatiki prilezli do tja in bom naredila vse kar bo v moji moči, da jima to omogočim, pa četudi bosta na kocu tečki, ki jima nič ne bo prav.
Mogoče še kratek odgovor na uspavanje mačke, ker je stara. Če je nič ne boli, če ne trpi ampak samo malo več spi to res ni razlog, da bi kdorkoli razmišljal o uspavanju. Uspavanje je tista zadnja rešitev, s katero prihranimo bitjecu muke v katerih se je že znašlo ne pa tistih, ki jih morda pričakujemo (niso pa tudi od daleč nujne) v prihodnosti. Ta prihodnost je namreč lahko oddaljena še leta, ali pa celo sploh ne pride in mačka zaspi doma, na svojem priljubljenem prostorčku.
Starejšo mačko malo bolj redno vozimo na “tehničnega” in ji nudimo podporno “terapijo” za starost (prilagodimo hrano, mogoče dodajamo kake vitamine), ne ustrašimo se takoj malo slabšega krvega izvida, tudi moja (človeška) babica ni imela perfektega, pa še brez zob je bila 🙂
Naj ti povem jaz imam doma navadnega tigrastega mačka .Sedaj je star 13 let in je še vedno za neumnosti
ko ga prime 🙂 res je malo predebel amapk je zdrav in se brez problemov premika giblje upam da bo še dolgo živel .Sem pa pred tem mačkom imel enga črno belega ko si ga pogledal v glavo je izgledal kot betmen 🙂 res je bil pojaven ampak na žalost so mu po treh letih odpovedale ledvice ni bilo pomoči za njega sm ga potem dal uspavat .ta sedajšnji pa ima že trinajt let .