Spoštovani,

Naj sprva na kratko opišem našo situacijo. S partnerjem sva skupaj 1.5 leta, zaradi narave dela in daljše razdalje najinih primarnih bivanj, se videvava zgolj vikende od petka do pozne nedelje. To seveda vključuje skupno preživet čas z vso družino, tako mojo kot tudi njegovo. Obe družini sta najino zvezo sprejeli odlično, vsi se razumemo dobro in napredujemo k temu, da se preselim v hišo partnerja v roku leta dni.

Že hitro mi je partner zaupal, da je njegova mati bolna na živcih mnogo let (približno 30 let). Točne diagnoze Vam žal ne znam povedati, (sama menim da) je vključena shizofrenija, kakšne vrste točno žal ne vem. Jemlje veliko terapije (skupek približno 8 tbl vsakodnevno), tekom let je bila večkrat hospitalizirana, tudi prisilno. Imela je misli in občutke o tem, da ji bližnja oseba zastruplja njeno hrano, o prisluškovanju tajnih agentov, menila je da nekdo upravlja z njo preko daljave in še nekaj podobnih blodenj. Veliko pisem je naslovila na vodilne politične pozicije o tem kako jo »mučijo« zlobneži in iskala svojo pravico.

Sedaj je njeno stanje na videz »stabilno«, četudi vedo, da se njeno mišljenje ni spremenilo (piše si zapiske o svojih občutkih zastrupljanja in upravljanja z njo na daljavo s strani “zlobnežev”), spremenilo se je le to, da se sedaj bolj »nadzoruje« kaj pove nam in kaj zadrži zase. Partner jo sliši kako joka v svoji sobi (najverjetneje zaradi občutka žrtve), piše pisma vodilnim političnim opozicijam, glavnim odvetnikom v naši državi in vse kar jo sploh še zanima je politika. Veliko se pritožuje nad tem, da mora jemati zdravila in upa, da bo nekoč bila brez njih (kar jaz jemljem kot opozorilni znak), saj je v preteklosti nehala s terapijo in posledično pristala v psihiatrični bolnišnici. Sedaj tablete jemlje redno, brez večjega nadzora, vendar partner meni, da ne »učinkujejo« enako kot pred časom. Zaradi menjave zdravnice pa se je terapija tudi menjala. Vsak zdravi na svoj način, je pa tudi vprašanje kaj in koliko v resnici pove svoji zdravnici in psihologu.

Sama še nisem imela stika z osebo, ki bi bila težji psihični bolnik in tu se mi poraja nekaj skrbi, vprašanj in upanja na Vašo pomoč oziroma usmeritev.
Kot sem omenila, vse kar jo zanima – je zgolj politika. Skorajda ne gleda nič drugega kot to, dnevna poročila popoldne, zvečer in nočna poročila, v dopoldanskem času pa gleda prenose o političnem dogajanju in politične razprave. Nenehno pritoževanje nad lastnim zdravjem se dogaja vsakodnevno, večkrat na dan. Ima tisoč in eno bolečino, različna RTG slikanja, kot je npr. abdomen, saj je prepričana, da ima v sebi prisluškovalne naprave, nam pa toči zgolj in le o bolečini v trebuhu. Včasih ji kaj iude, kot npr. to, da ima občutek, da lahko plin v štedilniku nadzoruje kar ona sama in to na daljavo. Nenehno omenjanje napihnjenosti zgolj po le vodi, prekomernemu odpadanju las – četudi je to v meji normalnega in nič ne izstopa, o slabosti po hrani in omenjanju bruhanja po tem, ko jemo pri prijateljih in sorodnikih doma. Sama nimam potrpljenja kot partner, kar mi je načelo lastno potrpljenje in živce. Moj pogovor z njo je vedno isti, že celo dobro leto. Vedno enak je tudi njen pogovor z drugimi. Pritoževanje nad lastnim zdravjem, naštevanjem kje in kaj vse jo boli, stokanjem, konstantno ima pri vseh in vsemu negativen pridih, je nezbrana pri pogovorih (odtava v svoj svet)… Razumem da je bolna in se skušam temu prilagoditi, zato Vas prosim za usmeritev kako naj vodim pogovor boljše? Če jo vprašam kaj iz preteklosti je prav tako vse slabo in negativno, sedanjost je slaba in prihodnost prav tako. Ni družabna, težko se odloči iti k sorodnikom ali na obisk k prijateljem, saj je njej ljubše sedeti v zofi in gledati v steno (dobesedno). Ob tem si ne prižge televizije, je tiho v temi in v svojem svetu.

Sedaj me je strah kako bi vse to vplivalo tudi name, če se preselim k partnerju (v zgornje nadstropje in »zase«, lastni vhod itd.). Partner dela do poznih ur, kar pomeni, da bi lahko celo dopoldne bila jaz sama in si predstavljam kako bi mi s svojim negativnim načinom pričenjala kravžljati živce in prati možgane s svojimi teorijami in fantazijami. Ne vem kako spremeniti in usmeriti vse v pravo smer, da bi lahko ob vikendih govorili še kaj drugega kot o politiki in kako postaviti meje pri vselitvi v svoje stanovanje, da ne bo šla preko mej in mi vsiljevala svojega, medtem ko partnerja ne bo doma? Ne morem in ne želim se kar izolirati od nje, menim, da to ni pravilen postopek. Žal pa načenja to tudi kakšno trenje med menoj in partnerjem, saj je skrb za prihodnost toliko težja.

Se opravičujem za dolgo sporočilo, verjamem da bi bilo še kaj za dodati, vendar SRČNO upam, da mi boste podali kakšno ustrezno kritiko, usmeritev in besedo.

Z vsem spoštovanjem, Tatjana.

Pozdravljeni,

vaša tašča je dolgoletni kronični duševni bolnik, ki ima svojo bolezen le delno pod nadzorom in ni jasno ali redno jemlje zdravila, ali pa so zdravila postala manj učinkovita. V vsakem primeru, nje ne morete spremeniti, tudi komunikacijo ne boste mogla usmeriti o nobeno smer razen tisto kar njo zanima. Če želite bolje razumeti shizofrenijo, vam priporočam v branje knjigo Priročnik o shizofreniji, Vesne Švab, potem tudi Shizofrenija za telebane in Shizofrenija moja sopotnica. To bi bilo dobro, da bi vsi v družini prebrali. Razumeti morate, da je to bolezen, tašča nima nobenega vpliva na njo. Meje boste postavljala tako kot bi vsaki drugi osebi, vljudno ampak dosledno in le takrat ko je nujno, ker ste sama. Sicer pa reševanje težav v odnosu s taščo prepustite njenem sinu, da jih rešuje,on je tisti ki mora zares postaviti meje.

Lep pozdrav,

Lep pozdrav,