življenje s tujim državljanom
Poročila sem se s tujcem, ga pripeljala sem in sedaj živiva pri meni.Je kar nekaj let mlajši, kar me zelo moti, saj sva si značajsko in umsko zelo različna. Težave so se začele že kmalu, njegov latino značaj je prišel kmalu do izraza, to pa je zabava, prijatelji, prijateljice( ki jih kliče, čeprav mi zatrjuje, da nima z nobeno nič).V svoji državi je trpel veliko pomankanje, zato je od mene pričakoval, da mu bom kupila in nudila čimveč. Poiskala sem mu delo, kar je zelo težko, ker še nima urejenega delovnega vizuma, vendar je še vsako delo po mesecu dni ali pa še prej pustil. Zdaj spet dela in vsak dan me je strah kdaj bo pustil še tega. V tem letu in pol od kar je tukaj se nama je rodila hčerka, ki jo ljubi,vendar se nič ne ukvarja z njo, zgleda, da ne zna z majhnimi otroki. Raje gre na računalnik, če bi mu dovolila, bi na računalniku prebil več ur. Ja in pa telefon mu je zelo pomemben, stalno pogovori in messages.On bi najraje videl, da bi bil skozi vzunaj s prijatelji, jaz pa naj skrbim za hčerko sama 24/7.Vse to se mi zdi že precej neumno, živiva praktično od mojega denarja, on bi ga zapravljal za žure, jaz pa naj bom doma.
Ker me moti vso to letanje naokrog, računalnik, mobiji, se veliko kregava.
Pravi mi, da se z mano počuti kot v zaporu, ker ga nikamor ne pustim. Če kam gre, me nikoli ne pokliče.
Ne vem več kako naprej.
Lep pozdrav taši1!
Zrel in odgovoren odnos lahko vzpovstavita samo dva, ki sta v sebi odrasla. Vaš mož zelo težko sprejema odločitve. Kljub temu, da se vi jezite nanj in vam njegovo vedenje že preseda, mu po drugi strani vse to tudi dopuščate. On bi še kar malo živel pri mami, ki bi mu iskala službo, skrbela zanj čustveno in finančno, mu dovolila izhode vso noč. Gospa postaviti boste morali jasne meje, gospod bo moral odrasti. Sedaj je odrasel moški, poročen, z družino. Način vedenja, ki ga izbira ne kaže ravno na zrelost.
Spašujem pa se, kako to, da ste stopili v odnos z moškim, ki ne zmore sprejeti odgovornosti za svoje življenje in vi to počnete za oba. Od kje vam ta model? Najverjetneje je zelo težko živeti na tak način in nekega dne imaš vsega dovolj. Od kje vam takšna tolerančna meja? Prečutite in premislite te stvari pri sebi, ni naklučje, da ravno vidva v tem odnosu. In ne nazadnje, kakšen odnos je vaš mož imel s svojimi starši, mamo, očetom? Čutenja, ki sta jih prinesla v zakon, najverjetneje prihajajo iz vajinih otroških svetov, od modelov starševstva in zakona, oz. odnosa med starši.
Mož vam očita, da se ob vas počuti, kot v zaporu. gospa, naj vas razbremenim te krivde, ne govori o vas, ob nekom se je že tako počutil in sedaj to čutenje projicira na vas. Vi ste pa zelo jezni na njegovo neodgovornost. S svojo nezainteresiranostjo in neodgovornostjo vas nenehno jezi, s tem pa vam sporoča, koliko je v sebi jezen. To je edini način, da vam pove o svoji jezi, saj drugače ne zna.
Začnita se pogovarjat o tem, kaj doživljata drug ob drugem, brez kritiziranja. Eden naj govori in drug samo posluša. Odkrit in iskren pogovor v odnosu, kjer je želja in hrepenenje po bližini, reši vse probleme.
Upam na najboljše za vaju in za vas vse tri.
Sabina Stanovnik
spec. ZDT
tel: 041/867-856
e-mail: [email protected]
Za lažje razumevanje tistim, ki boste odgovarjali g.taši1, sem objavila oba pisma (gospa je namreč napisala dva), saj sta nekoliko različna in dajeta jasnejšo sliko o problemu, ki ga gospa navaja.
Sabina Stanovnik
Pozdravljeni, na vas se obračam z željo, da bi mi pomagali.
Pred dvema letoma sem se v tujini poročila s tujim državljanom, mu uredila vse papirje, da je lahko prišel k nam in sedaj leto in pol živiva v hiši mojih staršev. Imava svoje stanovanje, popolnoma ločeno od staršev.Pred 5 meseci se nama je rodila hčerka. Mož je veliko mlajši od mene, kar 12 let. To me na začetku ni toliko motilo, ampak vidim, da imava čisto drugačne poglede na življenje. Jaz družina, družinsko življenje, on zabava, srečanje s prijatelji, računalnik, non stop telefoniranje…Probam ga razumeti, da mu ni lahko v tuji državi, ima probleme s slovenskim jezikom, čeprav dobro govori angleško.
Služba je drug problem, vsako delo zgubi po lastni neumnosti, ni slab delavec, vsak delodajalec mi je to potrdil, ima pa vedno on prav in se lahko krega za vsako malenkost. Sedaj ima novo službo, vendar me je vsak dan strah, da jo bo izgubil.
Veliko se kregava, ker ga ne pustim ven vsakič ko hoče, ne moti me , da ima prijatelje, vsak jih potrebuje. Moti pa me, da imajo oni prednost pred družino.
Na žalost sem zelo ljubosumna, moti me ,da ima prijateljice. Prepričana sem, da z nobeno nima nič, ampak vseeno.Kako bi se znebila svoje ljubosumnosti? Sem res tako nesigurna vase??
S hčerko se ne ukvarja veliko, ima jo rad, ampak vseeno. Pravi mi, da je to njihova kultura. Sprašujem se koliko časa še se bo skliceval na drugačno kulturo? Je iz Latinske Amerike.
Po pravici povedano, takšno življenje mi ni všeč. Kaj naj narediva, da izboljšava najin odnos?
Prosim kakšnega zakonskega strokovnjaka, da mi svetuje kako naprej.
Oba sta šla z računico v zakon. Ti zato, da boš imela družino, on z vozovnico v svet. Zdaj se pa nobenemu ne izzide. Tebi, ker bi rada imela zrela in odgovornega moža, pa sama veš, da to nikoli do sedaj še ni bil in on, ki misli, da je free in lahko pride in gre in dela, kar se mu srce poželi.
Zmenta se, če se sploh imata rada, če sploh želita živeti skupaj in potem ukrepajta.
Ne računaj pa na to, da se bo čez noč spremenil. Jaz bi si 12 let mlajšega lepotca omislila le za sex. V ostalem življenju pa ne vem, kaj bi še imela skupnega. Razmišljanja, pogled na svet, razumevanja, način življenja… ne vem…
Da si ljubosumna je razumljivo. Še, če bi živela v idealnem razmerju, bi te kdaj prešinilo, kaj pa če. Če si ti 10 let starejša in druga 10let mlajša od njega, je med vama 20 let razlike. Ob tem vsaka ženska težko ostane brez zbodljaja samozavestna. Kako preko tega ne vem. Žal ti ne znam pomagati.
Taši, zelo se mi zdi, da si mu bila ti samo vozovnica v svet (sem videla veliko tega). In to, da se ne ukvarja s hčerko, ker je pač iz drugačne kulture, je eno samo nakladanje! Sama sem prepotovala ogromno sveta, tudi Latinsko Ameriko, in lahko ugotavljam samo to, da so družine tam še bolj povezane kot pri nas. Predvsem pa drži pregovor: When in Rome, do as the Romans do. Če je on prišel sem, se mora on vključiti v to kulturno okolje (kakor bi se morala ti v njihovo, če bi odšla tja).
Pa še nekaj je. Komunikacija v partnerstvu je že brez jezikovnih razlik včasih zelo težka, tako da vama je verjetno tudi v tem oziru težko. In dokler njemu ustreza trenutno stanje oziroma ni pripravljen ničesar spremeniti, tudi sama ne boš mogla ničesar narediti. V tem primeru ti ostane samo en izhod, ki je zelo boleč, ampak na dolgi rok verjetno boljši zate… Želim ti veliko sreče in poguma.
Moja najboljša prijateljica ima enako izkušnjo. Enako z Latinom. Še danes ga ima izjemno rada, vendar sta se po petih letih zakona ločila in mu je kupila vozovnico, da se vrne domov. Ni maral delati, popival je, bil je neresen. Predvsem je popival. Ona, ko vse pogleda nazaj, vidi, da se on ni prav nič spremenil. Da je bil isti kot takrat, ko ga je spoznala. Ampak vse to je v njegovem okolju bilo sprejemljivo, tukaj pa ne. Ona je garala in se tresla, kje je in kakšen bo prišel domov. Pravi, da je bil njena največja ljubezen, ampak da tako ni mogla več živeti.
Tudi jaz imam podobno izkušnjo….bil je tip sicer mojih let, pa vendar sem imela z njim samo sranje.
Punca, upoštevaj nasvet od Yo in ga brcni v rit!!! Vse drugo je nepotrebna sentimentalnost, ki jo on s pridom izkorišča.
Boš pa imela težave z ločitvijo, ker sta se poročila v tujini…. Vsaj po mojih izkušnjah. Pa te nočem strašiti, samo dobro se pripravi!
Pozdravljena Taši1,
mislim, da si se znašla v zelo težki situacija. Po mojem mnenju ne gre toliko za latino značaj kot za osebnostno strukturo tvojega partnerja. Razlika v letih ni problem, ni pa naklučje, da si je izbral starejšo žensko. Mislim, da marsikatera ženska njegovih let ne bi bila tako tolerantana in bi veliko več zahtevala od njega. Vem težko je, ko imaš nekoga rad in upaš, da bo ta ljubezen dovolj, da se bo spremenil. Pri sebi opravičuješ njegova dejanja, mu razlagaš kaj želiš, pričakuješ… a je vse nekako zamanj. Za nekaj časa imaš občutek, da je bolje, nato je vse po starem. Strinjam se, da se morata čim več pogovarjat, če se bo želel. A najpomembneje se mi zdi, da se začneš pri sebi spraševati, kaj si ti želiš, pričakuješ, kakšni občutki se ti pojavljajo ob njegovih dejanjih. Tako se boš ti krepila in vedela, kje so ti meje. Ko boš sposobna postaviti meje, tudi za ceno morebitnega razhoda, boš videla, koliko mu je do odnosa. Ali bo začel resno graditi vajin odnos, prevzel odgovornost, ali pa bo še naprej iskal izgovore. V tem primeru nima smisla vztrajati, kajti težko, da se bo spremenil. To vse ti govorim iz podobne izkušnje. V petih letih kolikor sva bila skupaj sem poskusila vse, od pogovorom, terapij… a spremenilo se je zelo malo. V vseh teh letih si ni našel dela, ni prekinil s stiki preko neta in tudi v živo, o veliko stvareh je lagal, valil krivdo name… Tudi jaz sem se pri sebi spraševala od kot mi vsa toleranca. Odgovora na to še nisem našla, sem pa našla stik sama s sabo, kakšen odnos si želim in sem bila sposobna zvezo prekiniti.
Želim ti vse najboljše.
Podobna zgodba, ni bil sicer Latino, čeprav mu danes z nasmeškom rečem “latino lover”.
Po vsem tem kar opisuješ je fant zelo nezrel, seveda ima v najslabšem primeru simpatije, po vsej verjetnosti pa tudi ljubice (verjetno to čutiš in si zato ljubosumna) … Pa brez službe, stalno druženje z drugimi ljudmi …??!! Hčerke, pa ne ljubi, če se ne ukvarja z njo!
Poglej s ptičje perspektive! Kaj bi svetovala prijateljici, ki bi ti povedala “tvojo” zgodbo?
Verjemi, v sebi zelo dobro veš, kako se obnaša moški, ki ima isreno rad žensko! ..In večkrat si je potrebno priznati, da ne glede na to, kar bomo naredili, ne bo spremenili vedenja nasprotne strani.