Pozdravljeni
Ne vem kako naj sploh zacnem.
Z mozem ziviva pri njegovih starsih. Seveda na njihovo zahtevo, ces “sinko” bo doma, kdo pa bo na kmetiji. Tako je tudi bilo. Ze od vsega zacetka me ne marajo najbolj, saj so mislili, da bom samo tiho in delala, bog ne daj, da bi povedala svoje mnenje, so bili takoj uzaljeni. Sedaj imava tri otroke, cetrtega pa pricakujeva. Prva se je rodila se pri mojih starsih in sva eno leto tudi tam ziveli, dokler si nismo uredili stanovanja. Ata je zaradi tega se sedaj ne mara (tudi na krst ni prisel). Drugi so stalno prali mozgane in govorili cez mene, ker so jo nekaj casa varovali (4 ure), nato pa sem tako ostala doma. Pri tamalem pa se je zapletlo. Ze takoj ko sem jim povedala, in prosila za pomoc (obe nosecnosti sta bili rizicni) ni bilo drugega kot nagajanje. Nikoli ni nobeden vprasal, kako je z mano se manj, kako je z otrokom. Dobro sem si mislila, delala, kolikor sem le mogla, pamagali sta dekleti in moji starsi. Ko se jo otrok rodil je stiri mesece tulil zaradi krcev, pa ni bilo nikjer nikogar. Samo mozu so stalno govorili, da ne smejo gor, da jih grdo gledam. Dol pa ga res ne nosim in ga tudi ne mislim, glede na to, kako so ravnali z mano. Stalno mi suntajo moza proti meni, on pa jim seveda pelje, saj so njihovi starsi. Sedaj ga ocitno, po njihvoih besedah, tudi pogledati vec ne smejo, ker sem tako zleth in prokleta hudiceva baba, samo se to poslusam in sprejemam grde poglede. Z mozem sva stalno v laseh,saj ga imajo cisto proti meni. Da pa ne govorim ,kaj vse ima on povedati o njih, ko jih ni zraven. To pa je seveda druga zgodba. Sedaj sem ponovno ze stiri mesece noseca. Milsim, da ce bi bili tako v redu, bi jim moz ze povedal, tako pa se sedaj ne vedo, za kar se sploh ne sekiram imam vsaj glede tega mir. Boli pa me to, da je moz prepovedal obiske mojim starsem k meni, ker sem bila pri njih na obisku z otrokom.
Ne vem kako naj sploh ae ravnam, da bo prav za vse. Saj vem, da je to nemogoce, samo tako ziveti je pa tudi nemogoce. Vem, da ce bom sla dol, da se pogovorimo, bom po njihovih besedah tako ali tako samo lagala in si izmisljevala.
Pa se to tasca se naokoli hvali, kaj vse nam kupi, da vse naredi namesto mene, celo kuha mi in varuje ta malega (ga se ni niti minuto). Na sploh je zelo dobra in krasna.
Upam, da nisem bila predolga in zatezena, samo malo pa odleze, ce nekomu izlijes svoje tezave.

Draga Petra!

Nikakor niste bili predolgi in zateženi. To o čemer ste pisali, je vaše življenje. Torej gre za zelo pomembno stvar, za katero se je vredno potruditi. Ne trudite se, da bi ustregli vsem, to je nemogoče. Mislite na svoje življenje, na življenje vaših otrok, družine. Samo to odgovornost in skrb nosite.

To, kje živite, je odvisno samo od vaju z možem. Če je res to, kar ste napisali, da živite pri moževih starših na njihovo zahtevo, potem ravnata, kot da sta še vedno otroka, odvisna od staršev, jim prepuščena na milost in nemilost. Ubogata pa jih verjetno zaradi občutkov dolžnosti in krivde. Vendar staršem nista prav nič dolžna in si lahko mirne vesti življenje uredita po svoje. Meni pa se zdita bolj verjetna druga dva razloga, zakaj vztrajate v skupnem domovanju z moževimi starši: 1. Ne vidita druge boljše alternative, kje bi lahko živeli. 2. Možu ustreza, da živite poleg njegovih staršev.

Najboljše bi bilo, s čimer se gotovo strinjate, da bi kot mlada družina zaživeli na svojem. Težje pa je to uresničiti, kajne. Upoštevajoč možnosti, kamor bi lahko odšli, pretehtajte dobičke in izgube. Odvisno pa je tudi od vašega moža, njegovih želja ter njegove pripravljenosti za upoštevanje vaših želja in potreb. Glede na to, da ste si uredili stanovanje v tej hiši, se bo verjetno težko odločiti, da bi jo zapustili. Sporočite nam v katero smer razmišljate. V kolikor ne boste odšli nikamor drugam, bi bilo nujno, da z možem prisluhneta eden drugemu. Obrazložite mu, kako je težko, ker se počutite nesprejeti, kako ste jezni na njegove starše, čeprav si želite, da bi se boljše razumeli. Povejte mu, da boste težko zdržali, če ne bo vsaj on vaš zaveznik. Skratka na svoj način mu pojasnite svoje občutke, brez da bi obtoževali njega ali kritizirali njegove starše. Ne glede na to, kakšni so, so zanj starši in mu nekaj pomenijo. Svoje starše bo skoraj vsak človek zagovarjal. Če ne boste govorili o njih negativno, bo mož lažje na vaši strani. Pomembno je, da držita skupaj. Verjamem, da so moževi starši neznosni in jih je kot take težko sprejemati. Zato vam predlagam, da imate čimmanj opravka z njimi in tudi v mislih se ne obremenjujte z njimi. Ne pustite, da bi negativno energijo, ki je nakopičena v njih, prenašali še na vas. Raje širite pozitivno. Z njimi pa poskušajte vzpostaviti čimbolj znosne odnose.

Ob branju vašega pisma se mi zastavlja vprašanje, kaj je z vašim možem. Ali je mamin sinček, vi pa ste vsiljivka v njegovi družini? Kakor ste ga opisali, se ne obnaša ravno kot mož. Spomnita se na vse besede rečene ob sklenitvi zakonske zveze. Če ne zmore prestopiti iz vloge sina v vlogo moža, potem je za razmisliti o vajinem zakonu. In Petra, mož vam vendar ne more prepovedati, da bi vas obiskali vaši starši. Postavite meje, da ne bodo drugi upravljali z vašim življenjem.

Želim vam in vašemu možu, da bi se zmogla postaviti za svojo družino.

Hvala vam za vas odgovor, veliko mi je dal misliti. Ne boste verjeli, ampak vceraj po tistem, ko sem vam pisala, sem sla dol k tasci. Bila je sama. Direkt sem jo vprasala, kaj ima proti meni. Imeli sva kar precej dolg pogovor iz katerega sem povzela, da imava pac vsaka svoje slabosti. Ker nisva znali vzpostaviti pravega stika, sva druga o drugi mislili, da se pac ne preneseva in sva se umikali. Mislim, da sva midve kar precej razresili. Moza pa po njenih besedah ne scuva ona, ampak ocitno tast. To pa zato, ker je moz od njega odvisen, saj je se vedno lastnik kmetije in je ocitno do smrti nima namena predati (kar tudi ne pricakujeva), pa tudi ne zapisati, komu jo predaja. Mislim, da to moza precej obremenjuje, saj se ne more prosto obracati, ko pa omeni, da bo sel sluzbo, pa je takoj ogenj v strehi, ces kdo bo pa delal in podobno, ter da bo vse prodal. Tako o svojem stanovanju trenutno tudi v sanjah ne moremo razmisljati, ceprav veva oba, da bi bila mogoce to za vse najboljsa resitev.
Glede scuvanja otrok proti meni, pa se mi je tasca opravicila, ces, da ni mislila nic hudega (ne vem ce to ni samo hinavscina).
Moz sicer ni mamin sincek in sva se do sedaj kar dobro razumela, z vmesnimi eksplozijami (seveda zaradi njegovih starsev), vendar imam vcasih obcutek, da sploh ne ve kaj bi rad in mu stanje, ki je, kar ustreza. Vsaj mislim tako, glede na to da enkrat govori tako, drugic pa spet drugace.
Tasci sem vceraj povedala za prihajajocega clana v druzino. Mislim, da je bila kar vesela.
Vidim, da je velikokrat res najbolje igrati z odprtimi kartami in zadeve razcistiti, saj tako clovek lazje zivi. Problem je le v tem, da jih s tastom ne bova resila nikoli, saj se z njim nima smisla niti pogovarjati o tem, ker takoj zacne obracati stvari in z…. v ziv mozeg. Brez zamere za besedni zaklad, ampak vcasih tudi to pase.
Vem, moja naloga je sedaj ta, da moza ponovno dobim na svojo stran. Glede mojih starsev pa bom se malo pocakala, saj jih bo kmalu potreboval, kajti, ko je treba kaj delati, so zelo dobrodosli. Ce ne bi bilo njih, bi po nasem dvoriscu se vedno tekla gnojnica, tako kot jim je. Okoli hise pa bi bilo veliko podirajocih spomenikov (drvarnica, stog…..). Tast je pac gospodar samo takrat, ko je potrebno z….. in komandirati, ter se lepega delati pred ljudmi, samo da recejo “ja ja ata je pa res priden in dober”, v resnici je cisto drugace, problem ima tudi z alkoholom (kar pred ljudmi uspesno skriva, kadar ga ima pod kapo, se pred obiski niti ne pokaze). Vcasih je bilo kar hudo, saj je bilo to na dnevnem redu, sedaj je precej bolje, ker ima samo obcasne izpade, ki pa trajajo tudi dva ali tri tedne. Takrat z otroci vemo, UMIK iz njegovo blizine, ce hoces sam sebi dobro (ni nasilen fizicno, jezik pa ima zelo umazan in strupen).
Tako, malo sem se pomirila, otrokom vedno pravim naj jih spostujejo, saj so starsi njihovega oceta, naj pa se jim umaknejo, ko vidijo, da so problemi.
Vem, da moram tudi v svoji glavi kaksno stvar pospraviti.
Hvala za vaso potrpezljivost. Vem, da sem pisala zelo raztreseno in upam, da boste lahko dobili celostno sliko.
Lp

Pozdravljena ponovno!

Me veseli, da sta s taščo tako razčistili. Četudi je bilo vmes kaj hinavščine z njene strani, se ne obremenjujte, saj ni potrebno, da sta najboljši prijateljici in da bi vam bilo všeč vse na njej. S tastom pa verjetno res ne morete nič rešiti, če je alkoholik in če se ne zna pogovarjati. Ga pač pustite pri miru in če vam kaj žaljivega reče, pojdite preko tega, saj ni vredno, da bi bili zaradi tega slabe volje.

Najbolj pomemben pa je vajin partnerski odnos z možem. Pogovorite se z njim. Skozi pogovor bo tudi lažje ugotovil kaj hoče.

Vso priznanje vam za vaš način razreševanja problemov. Upam, da se bo tudi v naprej dobro razpletalo.

Hvala za vaso spodbudo in dobre zelje

Zadnjič sem gledala na RTL neko nemško mamo z osmimi sinčki. Bila je vitka, športno urejena, blond pobarvana z dolgimi lasmi, spletenimi v kitko in je graciozno bodrila svoje fantke pri treningu juda. Iz nje je sijala mladostna energija in optimizem.Doma je imela fante lepo z nasmehom pošlihtane.

Povzetek, bila je samozavestna!

Včasih je za boljše odnose pomembna sprememba okolja in prevetritev razmer. Ata in mamo pošlji vsaj čez vikend v toplice in ko prideta, jima daj šopek na mizo in pecivo, pa otrokom reci, naj jima kaj zapojejo ali rečejo, da ju imajo radi. Vidva pa tudi pojdita kam, se posvetita en drugemu in ustvarita harmoničen odnos, ker sta to dolžna otrokom. Možu reci, da ga imaš rada in da si ponosna nanj. Morda bo bolj jasno videl, kam spada.

Če nebi bila noseča, bi ti morda čisto nekaj tretjega svetovala, samo zdi se mi, da se ne mislite seliti. Starši se pa tudi ne spremenijo, človek jih mora sprejeti takšne in krmariti spretno. Bodi modra, čez njih nič ne reci, le hvali jih. Nobena graja jih ne bo spremenila, le besna bosta.Ko ju boš preštudirala in sprejela takšna, kot sta, z vsemi vzorci, ki jih imata še iz svojih družin, se ti bosta zdela še v redu, glede na preteklost.

Ko boš jezna, spet napiši ! Spretno in modro si vse uredi po svoji meri in uporabi diplomacijo! Srečno!

Zlata si, podobno mi je svetovala tudi moja sestra, pa sem mislila ok. malo je pristranska

Edina rešitev je kvalitetna ljubezen z možem. Če jo držiš za rep, se je še bolj oprimi in zadrži in razbohoti nanj. Če to umre, si mrtev in se težko pobereš. Tasta in taščo povabi na pecivo in kavo, npr. v nedeljo po kosilu in odpri temo o njihovih starših, če predlagajo kakšno lepo ime za otročka. Mož bo dol padel od presenečenja, ti daš pa lahko 2 imena otroku, saj veš da to ni najbolj pomembno. Glasno delaj red in bodi odločna, vendar z besedami v celofanu npr.: to bomo tako in tako naredili, da bosta dedek in babi vesela in sosedje bodo videli, kako imamo lepo in urejeno, ker smo v tej hiši pač vsi zelo v redu in ponosni en na drugega.

Ko se ti umakneta iz obzorja, nehaj misliti nanju, temveč urejaj sebe in tvoje najdražje, živi le za tisti trenutek, ki se dogaja. Do moža bodi vedra in nasmejana in mu s pogledi pošiljaj ljubezen.
Diplomacija, besede v celofanu, odločnost brez strahu in žalitev, pa bo šlo!

Nikoli ju ne boš spremenila, pa če boš najplemenitejša na svetu. Strategija je pomembna in z nasmehom reci: ne, to je tako in probajte, boste videli, da je lažje, doooooooolg nasmeh.Spremeni ju v zaveznika.

Verjemi, vem kaj govorim. Očitno imaš pametno sestro, pa se še z njo kaj posvetuj.

Srečno!