Vsem lep pozdrav!

Pred kratkim sem zaključila terapijo z Rituximabom. Limfocitov B sem imela glede na laboratorijske izvide 0%, zato so me tudi zdravniki opozorili na nevarnost raznih infekcij. Nekje sem tudi zasledila, da limfociti b začnejo rasti v telesu 6 mesecov po terapiji, in da potem traja 12 mesecev da se imunski sistem spet vzpostavi.

V bistvu kar me zanima je to, ali bolniki po terapijah nekako postavijo svoje življenje na stranski tir, dokler se jim imunski sistem ne popravi, ali živijo naprej kot so prej? Jaz se fizično počutim dobro, sem še precej mlada in se nekako začenjam počutiti izolirano od sveta. Vem da moraš biti previden, ampak ne vem čisto v kakšnem pomenu in do kakšne skrajnosti. Ali ste hodili v službo v tem času?

Ali mislite da je boljše, da se živi naprej “kot da ti nič ni” (v primeru dobrega počutja seveda) ali čakati zavit v vato da teh pol leta mine? Ne me narobe razumeti da cel dan sedim doma na kavču in gledam tv, poskusim se zaposliti na razne načine.

Po drugi strani pa vem da so velike možnosti da se bolezen v nekaj mesecih vrne, tako da imam verjetno večje probleme kot da mi postaja dolgčas….Ne vem kako uspe ljudem nehati premišljevati o tem če bo ali ne bo terapija pomagala, takšno premišljevanje verjetno ne more biti dobro za psiho med okrevanjem… Zato se mi mogoče zdi da je bolje živeti naprej da se počutiš malo bolj normalno, po drugi strani pa se bojim infekcij…

Se opravičujem ker vem da je tole sporočilo pravo skropucalo, upam da je iz njega jasno kaj sem hotela povedati oziroma vprašati…

Pa lep ostanek vikenda!

Sama sem se nekaj casa po zakljucku zdravljenja malo pazila, da nisem bila prevec izpostavljena okuzbam. A res malo. Zivljenje sem cim bolj uzivala in se hkrati motivirala, da me je bilo cim manj strah morebitne ponovitve bolezni. Naj ti povem, da je najbolj zoprno obdobje ravno prvih 6 mesecev po zdravljenju, ko se malo cutis stranske ucinke celotnega zdravljenja in si kar na enkrat prepuscen sam sebi in brez pogoste zdravniske kontrole. Ampak cas tece in se kar nekako “pregura” to tezko obdobje. Potem je scasoma veliko lazje..

Drzi se, drzi pogum in zivljenje v svojem objemu.

Pozdravcek!