Življenje po psihozi
Rada bi vam povedala celotno zgodbo o bolezni, ki se mi je prvič pojavila 8 let nazaj, vendar je zgodba predolga. Dejstvo je da sem doživela psihozo. Večkrat. Seveda sem se zdravila tudi v bolnišnici. Kar bi rada povedala pri vsem tem je trenutno stanje, ki ga doživljam po psihozi. To pa ni ravno rožnato. Rada bi izpostavila kako drugačen človek sem postala. Razlagam si, da je vzrok za to jemanje zdravil (antipsihotiki). Sama razumem, da mi zdravila »urejajo« kemično neravnovesje v možganih (kot mi je bilo razloženo s strani zdravnika), vendar verjamem da so mi zdravila hkrati močno nečela duha. Naj obrazložim. Pred boleznijo sem bila zelo energičen, vesel, zvedav človek. Zanimale so me različne stvari, bila sem navdušena, znala sem uživati v majhnih stvareh, z ljudmi v komunikaciji nisem imela bistvenih težav. Možgani so mi »klikali« hitro, bila sem polna nekih idej, domiselnosti. V sebi sem bila zelo srečna. Zdaj 8 let kasneje pa si lahko za vse našteto nadenem veliko protipomenko. Predvsem bi posplošeno izpostavila, da me stvari ne ganejo več. Zelo težko se navdušim nad nečem ali pa se sploh ne. Težave imam v komunikaciji z ljudmi, nimam neke prave življenjske energije. Daleč od tega. Postala sem nekakšna razvalina če se primerjam z osebo, ki sem bila pred boleznijo. Občutek imam kot da so moji možgani paralizirani. Sem precej pasivna, včasih ne vem o čem bi se pogovarjala z ljudmi, nič več me ne fascinira. Kar hočem reči.. Sem v nekakšnem paradoksu. Hvaležna za zdravila, ker si ne predstavljam kaj drugega bi lahko pomagalo proti paranoji, halucinacijam in smrtnim strahovom. Po drugi strani pa so mi zdravila ukradla pravo življenje.
Če ima morda kdo od vas podobno izkušnjo ali rešitev bom zelo vesela, če boste delili z mano.
Hvala za odgovore.
Pozdravljena!
Hvala za vašo izpoved. Tablete vam po eni strani pomagajo obvladovati življenje po drugi pa so vam ga odvzele- vas naredile manj živo, brez navdušenja in energije. Iskreno upam, da se oglasi kdo od bralcev foruma in podeli svojo izkušnjo. Morda se da stanje izboljšati, popraviti, nadgraditi…
Vse dobro,
Lep pozdrav, Bernarda
Pozdravljena,
s podobno težavo se spopadam že skoraj 7 let. Zelo te razumem …
Meni pomaga že zelo majhen odmerek zdravila, da sem stabilna, pa še vedno čutim slabe učinke, kot npr. manj spolne sle, manj energije, manj navdušenja … ne morem pa reči, da me ravno ovira, ampak če sem že obsojena na ta zdravila, pač sprejmem to. Strah me je, da bi odnehala, ker se je vsak takšen poskus končal klavrno … Kar pa želim reči, je, da mi je psihiatrinja sprva predpisovala tudi 6x večje odmerke od tega, ki ga imam zdaj. Sčasoma sem ga počasi nižala in med temi poskusi zniževanja sem ugotovila, da mi pomaga tak in tak odmerek, in sem pri zdravnici vztrajala, da ne bom jemala večjega – ona pa je sčasoma popustila in sprejela, ko je videla, da res gre v redu. Zdravniki ti ne gledajo v glavo, to je dvosmerna cesta, zato kar pogumno, če meniš, da jemlješ preveč (vsakdo je drugačen, vsaka psihoza je drugačna) – vztrajaj, ampak previdno. Meni je pomagalo to pri boljšem počutju. Morda tudi zamenjaš zdravila, npr. zdej je na trgu nov antipsihotik Reagila, ki pomaga pri odpravljanju negativnih simptomov (to, kar omenjaš, da te muči).
Druga stvar, strukturiraj si vsakdan. Dovolj gibanja, zdrava hrana, druženje (prisili se v kako dejavnost). To prinese zadovoljstvo in več energije.
Tretja stvar, terapija. Poišči si psihologa za psihoterapijo in ko se prepričaš, da ti ustreza, vztrajaj s terapijo. Če ni samoplačniško, boš verjetno morala kar dolgo čakat, vendar se splača. Po mojih izkušnjah, zelo zelo.
Upam, da to kaj pomaga …
Lp
Pozdravljeni
Tudi sama poleg kventiaxa jemljem tudi abilify. V preteklosti sem brez vednosti zdravnika ukinila zdravila, to pa je imelo posledice. Bolezen se je namreč ponovila. Ugotovila sem, da brez zdravil pač ne gre, tudi če me posledično prikrajša življenja. Ne predstavljam si namreč vsakodnevno živeti v nekem strahu in imeti nerealne misli. To pa je spet moje mnenje in slaba izkušnja. Najbrž bi bilo pametno, da se posvetuješ z zdravnikom glede jemanja zdravil, njihovih stranskih učinkih in možnosti menjave zdravil s kakšnim, ki nima toliko stranskih učinkov.
Vse dobro.
Nisem je rešila. Še vedno sem otopela, vendar mi je pred kratkim zdravnica ukinila eno vrsto zdravil in se mi zdi da gre sedaj na bolje. Vseeno pa še jemljem abilify. Žal recepta za izboljšanje pretoka misli in samozavesti ne poznam. Sama upam na to da se mi dolgoročno stanje stabilizira in mi posledično ukinijo vsa zdravila, verjamem da se bodo šele takrat stvari postavile na svoje mesto. Ne priporočam pa da sami ukinete zdravila. Seveda pa k boljšemu počutju pomaga redna fizična aktivnost, zdrava prehrana in socializacija, kar vidim na sebi. Mislim da je pametno popolnoma spremeniti življenski slog, kar pa sama težko vežbam.
Upam da ti uspe vsaj malo stvari premakniti na bolje.
Lep dan želim.
Pozdravljen!
Trenutno se počutim bolje, glava ni več tako prazna. Sicer vzroka za boljše počutje ne poznam, mogoče ima vpliv tudi lepše vreme.. Predlagam ti, da če se ti stanje ne bo izboljšalo poiščeš psihoterapevta in mu zaupaš svoje težave o otopelosti. Sama ga namreč obiskujem iz istega razloga in se počutim bolje.
Kaj pa kaj počneš zadnje čase v tej situaciji v kateri smo zaradi virusa? Si bolj doma ali greš tudi kaj v naravo?
Lepo se imej.
Pozdravljena, trenutno delam, sem v družbi, vse poteka normalno v službi le da je moja glava prazna. Tako nebom mogel biti ves čas, pregled pri psihiatru imam komaj maja. Najbolj me mantra pa to da ne najdem tem za pogovor kot prej pred psihozo, to se vleče ze pol leta. Kaj naj naredim? Res prosim za pomoč
Pozdravljena,
znane zadeve, nekaj iz prve roke in precej iz drugih rok. Doživel v preteklosti precej podobnih občutkov in zapadel v podobna stanja, ki so se mi pa po obdobjih izboljšala. Tudi prijatelji/ce so imeli podobne izkušnje, vsak seveda malo drugače in vsak s svojo specifiko, vendar sem nekako uspel izluščit skupne imenovalce (…katerih je pa zagotovo še precej):
1.) Zdi se mi, da sta depresija in psihoza dokaj v sorodu, mogoče ena hodi pred drugo kot detektor min in če je nič ne požene v zrak, ji sledi druga. Obe se pa začneta premikat po tvoji življenjski poti takrat, ko si človek neha v veselem pričakovanju predstavljat svojo bodočnost.
Ko se pojavi odsotnost vizije, veselega pričkovanja jutrišnjega den, ko se nehaš veselit poletnega odhoda na morje, to vodi v zamorjenost, depresijo, odsotnost veselja. Niso ti več zanimive male sreče in posrečeni dogodki, ob katere naletiš vsak dan, kajti nekje tam v tvojem ozadju kljuje temačna misel, “nimam prihodnosti”, ki preglasi vse drobne dnevne nasmeške.
Zato je v tej fazi po moje zelo pomembno, da si, pe če ne gre po naravni poti, pa umetno, najdemo neko zanimacijo, neko vizijo, projekt, mogoče dnevna veselja, se včlanimo v društvo ljubiteljev zelene trave in jo gremo vsak dan pogledat v drug kraj. Ali pa, kot prijateljica davno pred korono in še v času moje mladosti, ko je zbirala gostilniške sladkorčke iz različnih krajev. Nekaj, kar nas bo vleklo v jutri in nam dalo sliko nas samih v bodočnosti. Čim se bomo zmožni psihično vizualizirat v jutrišnjem dnevu, smo na poti do zmage nad depresijo.
2.) Psihoz pa ne poznam tako dobro, znam pa cinično povedat, da to, da si paranoičen, še ne pomeni, da ti res ne sledijo… 🙂
Zdi se mi, da je spontana psohoza (ok, ne govorim o tistih akutnih, ki bi nastale čez noč zaradi udarca v hormonsko ravnovesje) ponavadi posledica dolgoročnega igranja vloge žrtve v življenju. Mogoče se sliši izlizano ali pač teatralno, ampak vse preveč ljudi poslušam, ko razlagajo, da se jim je nekaj zgodilo, pa kaj jim je njihov partner naredil, pa presneti policaji, ravno mene so morali ustavit, tam zgoraj pa je cel kup večjih grešnikov od mene…
Takšno razmišljanje, kjer kriviš druge in sebe postavljaš v nemočen položaj, vodi v osebnostno degradacijo. Ravno tako iskanje krivde v starših, šefih, sodelavcih, kjer so vsi drugi krivi za tvojo nesrečo, za tvojo slabo voljo, vse to vodi v pasivizacijo lastne pobude, v stanje, kjer se drugi, situacija in tok dogodkov lahko premetava sem ter tja in takrat človek postane dovzeten za raznorazne psihoze.
Potem se pa zgodi, da ti sluh malo peša in slišiš ene zvoke na eno uho drugače, kot prej. In kar naenkrat, po 40 ali 50 letih življenja, imajo sobe in okolica drugačen zvok, nekaj škriplje, nekaj poka, led v hladilniku drugače ropota in se vsako noč pred spanjem ukvarjaš z zvoki, za katere te tik pred tem pogledana grozljivka uči in ti sugerira, da so najava nekih grozljivih dogodkov. Takrat se mogoče poklopijo še s starinsko vzgojo, češ, bodi priden, če ne te bo BavBav odnesel, in eto nam prve psihoze.
Moramo se zavedati, da pač človeški možgani nisi sposobni optimalno premleti vseh informacij, ki jih prejmejo, sploh pa, ker so to procesirane informacije, kot hrana. Nekatere stvari si možgani zapomnijo, gredo v spomin, druge kot bližnjice v predsodke in refleksne odzive, nekaj pa se pretopi v izkušnje, občutke. Vendar vse tole, kar dandanes lahko sprejmemo preko raznoraznih omrežij, televizije, intenzivnega druženja, sploh pa preko namensko pokvekanih medijev, ki informacije prirejajo s ciljem marketinga ali ovčereje, to pa je za naše možgane pogosto preveč. Sploh v prej omenjenem predpsihotičnem stanju, ko so dovzetni za vse, tako imenovane nevronske mutacije oz. evolucijo mišljenja. Privzamemo lahko mešanico razmišljanja, ki ni naše (recimo, sestavljeno iz scenarijev neštetih filmov) ter rahlo deviantno interpretiranih dogodkov naše realnosti (recimo pretirano škripanje ledu v hladilniku, ki ga mogoče samo zaradi vnetja ušesa slišimo drugače), da si sestavimo psihotičen strah in pobeg pod kovter sredi belega dne.
Ne vem, kaj bi tu izpostavil kot zdravilno bilko. Mogoče bi bila vsaj usmeritev pravilna, če rečem, da je rešitev v zmanjšanju nepotrebnih čustvenih dražljajev, sploh pred spanjem in povečanju zavedanja funcionalnosti naših čustev in telesa.
Pač z nekimi stvarmi se moramo sprijazniti, zvečer tudi ni pametno gledat grozljivke ali poneumljajoče filme, če gremo zgodaj spat, bo telo naredilo dovolj T-celic za boj proti vnetjem, določeni antiinflamatorni bojevniki se tvorijo samo ponoči v fazi spanca, ki nastopi pred polnočjo, pa če jutro začnemo s telovadbo, mogoče celo HIT (high intensity training), bo tudi za tiste pri 50 ali 60 letih učinek blagodejen. In zagotovo ne bo prijazen do psohoz! 😉
Draga vejica,
Socustvujem z vašimi problemi.
Kot posledica jemanja antipsihotikov se vam pojavljajo problemi kot so prazna glava, prekinitev toka misli, morda čustveno osiromašenje, upočasnitev miselnih procesov, kar je vse posledica blokade dopaminskih receptorjev .
To ste nekako vzeli v zakup, saj vam je ljubše kot ponovitev psihoze.
Razumljivo.
Netočnost, ki se tu pojavlja je, da antipsihoticna zdravila nikakor ne ” urejajo” ali popravljajo kemicnega neravnovesja v mozganih ( predpostavljam, da je vam bilo rečeno, da imate preveč dopamina) pačpa v možganih in telesu ustvarijo umetno stanje.
Nevroleptiki so namreč psihoaktivne substance, ki ne delujejo ciljano na psihozo, temveč je njihov splošni ucinek sedacija in upočasnitev.
Učinek je popolnoma enak pri zdravih in bolnih.
Antipsihotiki se na veliko uporabljajo pri pri nespečnosti,
https://nationalpost.com/health/seroquel-for-insomnia
depresiji, avtizmu, anksioznosti in seveda pri geriatricni populaciji za pomiritev.
Pravzaprav nastopajo kot substitut za pomirjevala osnove benzodiapinov in barbituratov, ker naj ne bi bili zasvojljivi.
No, to je ze drugo poglavje.
Ceprav so antipsihotiki lahko koristni pri akutni psihozi – prav zaradi sedativnega ucinka- pa je lahko dolgotrajno ali preventivno jemanje vprašljivo.
https://joannamoncrieff.com/2013/11/21/models-of-drug-action/amp/
Nikar me ne razumite narobe. Moj namen ni propagirati, da so psihiatricna zdravila strup in da jih nehajte jemati.
Mislim pa, da je dobro, da je pacient informiran o svoji bolezni. Ce vam zdravnik govori o kemicnem neravnovesju, je to zato, ker je zanj najlažje in najenostavnejše.
https://www.psychiatrictimes.com/depression/debunking-two-chemical-imbalance-myths-again
Recimo, da pacientu ” poenostavi” zadeve, in za razvedrilo omeni še insulin, ki ga morajo diabetiki dodajati vse življenje, tako da to ni nič takega.
Premnogi psihiatri tudi omalovažujejo neželjene učinke in stranske učinke a la ” vrtoglavica,,, suha usta ,,, kmalu izzvenijo,,, tudi aspirin ima lahko stranske ucinke… ”
Ce kdo omeni neizogibno rejenje in diabetes, je često odgovor v smislu, da je treba manj jesti in več migati.
No, upam, da vaš psihiater ni takšen.
Tako da bi vam svetovala, da se z njim ali njo pogovorite o pojavih, ki jih opažate v svoji psihi.
Vprašajte tudi, ali vam svetuje kak program, v katerega se lahko vključite, ki bi vam pomagal premagati apatičnost in spodbudil življensko voljo.
Vitamini in dodatki, ki vam morda lahko pomagajo
Sarcosine
Vitamini B skupine
D serine
Melatonin
Omega 3
Želim vam vse najboljše!
Pozdravljen!
Mislim da bi bilo najbolje da svoje obcutke zaupas svojemu psihiatru in skupaj ugotovita kako naprej. Morda bi moral zamenjati kaksna zdravila, ki bi ti bolj ustrezala in nebi imela taksnih stranskih ucinkov. Verjamem, da se moras pocutiti grozno ob vsem tem spanju in nezmoznosti razmislanja. Kot sem ze rekla nujno se pogovori o tem s svojim zdravnikom/psihiatrom, da najdeta neko resitev.
Drzim pesti da bo slo na bolje.
Tudi meni se dogajajo podobni simptomi. Slab kratkoročni in dolgoročni spomin, otopele misli, ni reakcije na karkoli (če sem se v zadnjih dveh letih enkrat krepko razjokala, je že veliko), nič me ne veseli. Trenutno jemljem zolrix za psihozo in wellbutrin, ki mi ga je predpisala, ker sem potožila, da me nič ne zanima, da se ne navdušim nad ničemer, pa nič ne pomaga. Nisem depresivna, pač nisem NIČ, odsotnost občutkov. Preden se mi je psihoza ponovila, sem pisala knjigo, ker so mi misli kar švigale, dokler nisem pristala na zdravilih – od takrat naprej so moji možgani na pol obrata. Ne zapomnim si stvari, težave imam s priklicem, nočem več tega, obenem pa tudi nočem, da se mi bolezen ponovi.
Začelo se je leta 2016, ko sem po burnem, s čustvi napolnjenem obdobju začela stvari videvati drugače, nič nisem spala, ker so mi možgani delali sto na uro, čas mi je drugače tekel, enkrat se mi vleče, drugič kar naenkrat opazim, da je noč, ni pa bilo paranoje ali prisluhov. Zaradi neorientiranosti v času in prostoru sem bila sprejeta na oddelek. Po zdravilih se je stanje izboljšalo, a sem jih predčasno nehala jemati. No, bolezen se je ponovila po dveh letih od prve epizode, tokrat brez opozorilnih znakov, čez noč. Ponoven sprejem. Zdaj jemljem tablete, ker nočem, da se mi bolezen ponovi, tudi meni je napletla zgodbico o “uravnavanju kemije v možganih”, a ji ne verjamem več. Na vsaki kontroli sem ji potožila o svoji apatičnosti in pomanjkanju čustev, a mi je ponudila samo drug tip antidepresivov… zdaj mi zmanjšuje dozo, da jih zamenjam, bomo videli, kako bo.
Zanima me tudi, kako bi mi lahko pomagal kak psihiater, a glede na trenutno stanje ne vidim, da bi kaj pomagalo. Sem že bila pri enem, pa mi je stalno govoril o neki radovednosti in čuječnosti (kako naj bom pozorna na svoje misli, če jih pa nimam), prav tako sem odslovila eno, ki mi je težila s tapkanjem, popolnoma neumno. H komu še lahko grem?