Pozdravljeni!

Star sem 31let in kmalu bo leto dni, odkar sem izgubil partnerko..svojo najboljšo prijateljico, svojo največjo ljubezen, skratka žensko, ki mi je odprla marsikatera vrata v življenju! Še do nedavnega sem bil tako rekoč popolnoma na tleh, nekako sem uspel začeti funkcionirati v službi, se poglobil v delo in v tisto, kar rad počnem. Vsak dan, vsak drugi dan sem bil na pokopališču in nikakor nisem želel slišati za kakršnokoli romanco. Pred kratkim pa sem srečal svojo staro znanko, prijateljico, žensko, ki je doživela podobno kot jaz sam in takoj sva se ujela. Minilo je nekaj časa in do danes sva se tudi čustveno zbližala. Tudi ona ima kar nekaj zaslug, da sem nardil korak naprej, če ravno sem se neznosno boril proti sebi in še danes imam pomisleke..sprašujem se, če sem nardil prav, počutim se, kot da varam svojo pokojno partnerko in jo v mislih sprašujem..si jezna name, da sem nardil korak naprej?! Me razumeš? Mi boš lahko kdaj oprostila?!
Skratka, danes ko to pišem, mi je še vedno muka, še vedno sem zelo pogosto na pokopališču, se pogovarjam z njo, ampak se ob prijateljici dosti boljše počutim in tega ne morem zanikati. Tudi dosti mi pomeni, ampak vedno je tisti ampak :/
In pred kratkim sem se odločil, da poskusim, da si dam možnost s prijateljico…in povedal sem o tem vsem tistim, ki mi največ pomenijo, razen najboljši prijateljici od pokojne partnerke. Zakaj? Verjetno zaradi strahu, da me ne bo razumela in dejstva, da mi je sama priznala, da ne ve, če bi lahko to sprejela…skratka, bilo je potrebno zbrati pogum in najti pravi trenutek za to priznanje, a so me okoliški jeziki prehiteli. Sedaj mi ta njena prijateljica zameri in jo boli, da ni izvedela od mene :/ Meni pa je krivo in težko, da je temu tako…nisem uspel dovolj hitro zbrati poguma in sedaj imam neverjetno krivo vest! Prosim, pomagajte mi…

Lep pozdrav

Sprašujem se, če boš še prebral odgovor saj je minilo že nekaj časa od tvojega posta.
Ker sem skoraj v identični situaciji, obrnjeni z glavo navzdol, ti bom povedala kako gledam jaz na tvojo situacijo z mojimi očmi.
Žalujem za osebo, ki sem jo imela neskončno rada in ki je bila prežeta z mojim življenjem.To je bila moja sestra.
Imela je ljubečega in skrbnega moža, ki pa se je 6 mesecih po njeni smrti ogrel za skupno prijateljico.Res se sprašujem, kje je ostalo dostojanstvo, sočutje do ostalih žalujočih ali pa če hočeš samo ž a l o v a n j e? Kje je ostala ljubezen, spoštovanje, ki je bila gojena in rasla več kot četrt stoletja? Kje je ostalo vse to? Kakšna hinavščina je to, da potem hodiš na pokopališče, tam jokaš, se opravičuješ in prosiš odpuščanja? Vedi, da te v prihodnosti, tam kjer se bomo vsi srečevali, tvoja žena ne bo počakala!!! Če bi resnično ljubil svojo ženo, jo ne bi zamenjal po parih mesecih. Ali se ti ne zdi? Očitno je, da sta obedve naredili prostor in uslugo nekomu ali nečem!!! Kako lahko živiš? Ali se ponoči zbujaš in jo prosiš odpuščanja? Brez skrbi ne bo ti oprostila! Pa še nekaj! Če hočeš prehiteti to, kar se ne da prehiteti, boš nekoč zelo trpel.Vedi, da boš ves čas primerjal obe osebi v dobrem in slabem.Premisli kaj delaš! Živlljenje je res tvoje, vendar lahko bi počakal leto ali dve, da imajo tudi drugi možnost, da prebolijo v miru tako hudo izgubo.
Iz enega naročja v drugega, kako bizarno!!!

anaa12
Nemorem vrjeti temu kar je napisano.

Anonimen,
glavo pokonci pa pojdi svojo pot naprej. Žena bi si gotovo želela da živiš svoje življenje in si srečen!!!! Preskoči pismo anaa12, ker še v življenju ni dala skozi resnične ljubezni in izgube.Upam, da te zadnje tudi ne bo. Verjemi, da njena duša čuti, kar ti čutiš in ti pomaga za nadalnje življenje. To je tvoje življenje. Žene ne bo nikoli več nazaj. ne oziraj se na druge!!!!!
Glavo pokonci .

Anaa12 …te bi pa razmislek…zaradi jeze na partnerja tvoje seste, ne stresaj jeze in ne dajaj slabo vest drugim. Razmisli kar si napisala. preberi si par knjig o žalovanju in duši. Ti bo marsikaj jasno.

Anaa 12 najprej odgovor tebi:
Nimaš pojma kaj doživljamo ljudje ob smrti svojih partnerjev, nimaš pojma kaj doživljajo naši otroci, skratka ne sodi drugim po svoji sebični pameti!!!!! če bi te srečala v živo, sploh ne bi nehala kričat!!! In ja tudi jaz sem si natanko po osmih mesecih uredila novo življenje, svojemu sinku povrnila smeh na obraz in spet živim, diham…ne oziram se na takšne hudobne jezike, ki me več ne prizadanejo. Prosim te celo, da zapusti ta forum in ne muči ljudi, ki žalujemo!!!

Tako, da Anonimen kar pogumno naprej, življenje je kratko. Jaz sem za svojega moža naredila vse kar je bilo v moji moči in še bi danes, žal naju je smrt in kruta bolezen premagala. Še vedno mislim nanj, še vedno ga pogrešam, ampak nič na tem svetu mi ga ne bo povrnilo. Tega se zavedam in moj sinko si ne zasluži žalostne, brezvoljne mame, zasluži si lepo in čimbolj normalno življenje. Vso srečo ti želim!

anaa12, kakšna sebična duša sploh si ti?! Kako lahko sploh sodiš nekomu na tak način, zaradi egoističnih interesov ki nimajo veze z realnostjo. Praviš da si skoraj v identični situaciji, pa nisi niti najmanj, verjamem da si žalostna ob smrti sestre, ampak živi svoje življenje in in ne sodi drugih. To da si je mož tvoje sestre po 6 mesecih začel ustvarjati novo življenje z novo partnerko, ne pomeni da je pozabil na tvojo sestro, da žalovanje za njo predstavlja hinavščino! Na srečo izguba nekoga ki si ga imel rad ne predstavlja konec življenja in verjemi, če ga je tvoja sestra imela rada bi si želela da si čim prej uredi življenje, to da izgubiš nekoga ki si ga ljubil, ne pomeni da ne moreš več srečati koga ki ga boš prav tako ljubil, mogoče na drug način, pa vendar enako intenzivno. In v tem ni čisto nič narobe!
Jaz sama pa sem za razliko od tebe bila v podobni situaciji, po dveh letih sem spoznala nekoga in ga ljubim enako kot sem umrlega partnerja, so razlike, vendar samo v nijansah, pa sem tudi sama na začetku imela podobne pomisleke kot Anonimen, sedaj mi je celo žal da nisem imela takšne sreče kot Anonimen in spoznala sedanjega prej! Še vedno hodim na grob, ampak spomini niso več boleči, ostajajo samo lepi spomini, ne bledijo, je obdobje ki je nepreklicno mimo in ne, ne žalujem več.

Tako da Anonimen, brez slabe vesti naprej! Zaslužiš si ti in tebe si zasluži nova prijateljica!

Tudi jaz sem zgrožena nad takšnim obsojanjem.
A nekdo, ki je izgubil partnerja, si ne zasluži več sreče? Nikoli več?
Prekleto težko je živeti iz dneva v dan, se pobrati! Jaz bi bila vesela za nekoga, ki mu je uspelo, sploh če praviš, da je bil ljubeč mož. Bi bila vesela zanj!
To, da je ponovno našel srečo, ne pomeni, da je nehal žalovati.

Ja, OMG. Anaa12- kako morate biti tako sebični, da ne privoščite človeku ponovne sreče? Ali tisti, katerim so zakonski partnerji umrli, res nimajo več možnosti za ljubezen? Ma, dajte, no. Pojma nimate, kaj pomeni ostati brez moža ali žene. Z leti se žalovanje spreminja in ni več tako boleče, kot v začetku. Nedolgo nazaj sem izgubila moža. Ostala sem sama z otroci. Pri štiridesetih letih. Sama zjutraj, sama zvečer,….. Za vse več ali manj sama. Preklemano težko se je pobirati po tako veliki izgubi. Ampak vendar nekje v daljavi gori majhna lučka,mogoče pa lučka na poti nove simpatije…

ojoj..

Ali ni bolje, da človek spet ljubi in ŽIVI življenje, kot da ba je naslednjih 30 let nesrečen!

Ja, treba se pobrati. Treba je naprej živeti. In če človek najde novo ljubezen, zakaj pa ne????? Ali bomo vsi tisti, ki smo tako ali drugače izgubili življenskega sopotnika sedaj kar nehali živeti? O, pa ne. Človek je še zmeraj živ, išče in išče , po težki izgubi najprej samega sebe , kasneje ljudi, ki so mu sorodni v trpljenju, čez čas pa tudi sočloveka, ki se mogoče približa njegovemu srcu. Ja, tako je to. Sicer pa, pravijo, da tisti, ki sam ne proba, ne more vedeti.

Anonimen če še morda prebiraš te forume se prosim oglasi…rada bi vzpostavila stik s teboj.
Lp