Kaj pomeni “se pobrati” po izgubi otroka, ki si si ga zelel bolj kot karkoli v zivljenju?

Mislim, da pomeni to, da se veselis majhnih stvari, da se spet brezskrbno smejis in spet zazivis zivljenje. Kako do tega prides in koliko casa rabis je pa stvar posameznika… Meni po vec kot letu se ni uspelo…

Meni tudi se ni uspelo, pa bo cez par mesecev ze 2 leti, zato vprasam… Imam obcutek, da mi to, kar si napisala, niti ne bo uspelo, ker nad vsem prevladuje ta boleca odsotnost, pomanjkanje..smeh iz srca je nekaj, kar se niti ne spomnem vec, kako zgleda.

Mislim, da to govorijo tisti, ki te bolečine niso izkusili in ki govorijo prazne floskule, ne da bi ob tem res razmislili, kaj govorijo. Okolica je nekaj časa razumevajoča, pa še to bolj v primeru, da gre za smrt otroka po njegovem rojstvu, če me razumete. Splave in smrti med nosečnostjo veliko ljudi podcenjuje… Po določenem času pa začnejo padati nasveti, da se je treba pobrati, živeti naprej…imeti drugega otroka, jaz bi raje videla, da bi bili tiho.
Dejstvo je, da se jaz nimam kaj pobirati… iz najhujše krize, ko me je bolečina fizično bolela in ko nisem mogla dihati, sem sicer izšla, kar pa ne pomeni, da živim življenje pred tem dogodkom. Tistega življenja ni več in tudi jaz nisem več ista oseba. To, sedaj, je moje življenje, to je moja realnost. Ljudje bi od nas radi, da bi znova postali taki kot smo bili prej, kar pa preprosto ni mogoče.

Ne, to govorijo tudi tiste ki so se pobirale večkrat, jaz recimo 12x (2x od tega dvojčki)!!
Pa se spet znam smejati iz srca, znam najti veselje v majhnih stvareh. Če se ne boste same pobrale, se postavile na noge, šle naprej z dvignjeno glavo, vas ne bo nihče, verjemite, govorim iz lasnih izkušenj!
Jaz sem vedno pomislila na to, da bi moji mali tam gor želeli videti nasmeh na mojem obrazu, nasmeh iz srca, prisiljen, majčken, kakršen koli že, samo da je!! In počasi mi je uspelo, meni sami! Jaz sem se trudila, jaz sem tudi jokala, noč za nočjo, preveč noči……..

In JA, NIKOLI več ne bom tista stara jaz, lahko pa se ji vsaj malo približam!

Še vedno boli, sploh v teh dneh, ko mi po glavi roji milijon stvari in sem spet pokukala sem gor….nekaj me žene, razžira me krivda, zakaj sem šla na AC in posledično splavila(rodila), zakaj……ampak…..očitno je tako moralo biti, usoda, karma……kaj vem kaj……….sejati se pa le spet znam!

Potrudite se, splača se!

Škratek in mojih 14 angelčkov

Za “mojemnenje”: tvoje besede so moje! Napisala si tako, kot da bi napisala jaz! Popolnoma se strinjam z vsako tvojo besedo. Tudi jaz si zelim, da bi ljudje znali biti tiho, govoriti pa znajo samo o tem, da gre zivljenje naprej, da sem se mlada, da bom imela se druge otroke,…otroci niso nadomestljivi! In jaz si zelim TEGA otroka, ne drugega! Zelim si sina, ki sem ga ze imela, ki sem ga rodila, ki sem ga pestvala..ne drugega! Ampak tega ljudje ne razumejo..podcenjujejo naso bolecino z besedami, da sej jih se nismo poznale..ooo, pa smo jih! Cim pomislim na vse ljudi, ki so radi “pametni” ratam zivcna :/
Glede se pobrati pa..mislim, da se samo nekako naucimo ziveti s to bolecino, se naucimo ziveti navzven, bolecina pa je del nas. Mene niti ne dusi vec neprestano, me pa ogromnokrat. Ampak vseeno mi ni lazje, vcasih se mi zdi, da je vsak dan tezje brez njega, da je bolecina vsak dan globlja..
Za “skratek2”: lepo zate. Ampak kot si sama napisala, se vedno boli. Torej se nikoli popolnoma ne poberes.

Ja, vedno boli, včasih preveč, a kljub vsemu se znam spet smejati! In prav je tako.
O komentarjih okolice in bližnjih ljudi pa: ja imate prav, to je TA otrok in tudi če bi jih imela še 5 TA nikoli ne bo eden od njih in ne glede na to ali smo stare ali mlade, TA otrok je bil naš in žalostne smo, boli nas, pa če razumejo ali ne!
Zame je pobrati se živeti naprej življenje polno smeha in drobnih radosti, čeprav včasih postanem žalostna, a zato ne moreš nehat uživat malih radosti, ki jih prinaša življenje!

Tako sem jaz preživela najhujše, vsaka pač po svoje!

škratek

Ljudje, ki tega niso doziveli te bolecine ne morejo razumeti, zato se je z njimi obremenjevati brez pomena. Ce te kaj zmoti povej v tistem trenutku, nikoli vec si nebodo upali podat dobronamernega nasveta.
Mi nase otroke bomo vedno nosili z nami v srcu in jih nebi zamenjali za nic na svetu. Z bolecino se bomo morale navadit zivet in ja, to je zdaj nase zivljenje in nasi angelcki bodo vedno del tega ali se bodo drugi strinjali ali ne je to njihov problem.

Za “skratek2”: kaj pa, ce mi ni vec do smeha? Ce se ne morem vec smejati iz srca, ker tega ne cutim? Ce se mi nic vec ne zdi vredno zivljenja? Ce ne opazim vec “lepot zivljenja”, ampak vidim samo to, da njega ni vec tu? Kako naj se spet smejem, ce pa mi ni do smeha? Sej zivim naprej, oz. prezivim, ker moram..ampak srce ne zivi naprej. In srcu ne morem ukazovati.
Za “1plus1”: vem, da imas prav. Ne bi se smela sekirati se za druge ljudi. Ampak njihove besede so kot sol na rano! In vem, da bi jim mogla kaj reci, ampak z njihovimi besedami me kdaj tako sokirajo, da ostanem brez besed..ko pa mi pridejo besede na misel, pa je ze prepozno in se potem sama pri sebi zrem! :/ Da pa bo moj mali vecno del mojega zivljenja je pa edina sigurnost, ki jo se imam v zivljenju.

Ko mi je hudo pomislim vedno na to, koliko me je moj angelcek naucil v njenem kratkem zivljenju in na to, da je njeno zivljenje pomenilo vec kot le to, da bi mi zadala to neznosno bolecino.
Ljudje nevejo kaksno moc imajo izrecene besede zato jih skusaj preslisati sebi v dobro. In ce si v tem casu nasla eno osebo ki ti stoji ob strani bodi hvalezna saj ves da ti bo le-ta stala vedno ob strani.
Tudi za nas bo se posijalo sonce, zato verjemi vase!

Ja, res je, predvsem mi je pokazal kateri ljudje so vredni mojega casa, in katerih nocem vec v svojem zivljenju. Ampak, saj ves, rajsi bi bila se naprej naivna in mislila, da so vsi ljudje dobri, in imela njega, kot pa da sem se morala to na tako krut nacin “nauciti”. :/ Ves, jaz vedno recem, da meni ni on zadal nobene bolecine, nasprotno, z njim sem prezivela najpopolnejse mesece v celem zivljenju in jih ne bi zamenjala za nic! On je vse najlepse, najboljse kar se mi je zgodilo..je moj popolni fantek, in ni on kriv za to mojo neopisljivo bolecino. On je samo ljubezen, prekleto boli pa to, da ga ni vec tu! In ta njegova odsotnost boli in je ne morem sprejeti, ne ON.
Meni zelo stoji ob strani fant in moja mama. Brez njiju res ne vem kaj bi, ze tako… :/
Mislis, da bo res se posijalo sonce tudi za nas? Jaz, kolkor se poznam, dvomim.
Oprosti, ce vprasam..zakaj je umrla tvoja puncka? Ce zelis, mi lahko rajsi odpises na mail, pa si lahko tam kaj vec napisemo.

Seveda, pusti mail ti bom tako lazje kaj napisala.

Pozdravljene!

Tudi jaz sem izgubila svojo punčko eno leto nazaj…bolečino poznate…grozno je bilo in fizično in psihično dolgo časa…ampak vse skozi sem si govorila, da moram biti močna zaradi moje punčke…ona me ne bi želela videti žalostne in potrte, to bi vplivalo tudi nanjo….moram biti vesela, ponosna mamica….čudne besede, vem,…a sčasoma sem počasi dojela….vsi ti prisiljeni nasmehi so počasi postali iskreni,…mislila sem na pozitivne stvari, poslušala sem vse bedne izjave okolice,…ampak na koncu me je vse to postavilo na noge…moja punčka je BILA in JE….ni trpela ko je šla in vem, da tudi sedaj ne trpi, da je na varnem in toplem….sprva mi je to bilo le v tolažbo, danes pa v to verjamem in to čutim….boli, ker je ni ob meni, ampak veseli me to da je bila in da je nekje srečna in na varnem in da bo vedno v mojem srčku…ker je ena in edina. In ja, še vedno zaboli, ker je nimam v naročju in velikokrat bo še bolelo in zabolela, a dala mi je veliko in vesela sem zato…ne morem je vrniti in ne morem nič spremeniti, zato sem nekako sprejela…zaradi nje….in vsak dan ji pošiljam vso ljubezen in polno poljubčkov in nasmeškov….vem da se mi nasmeje nazaj….!

Želim vam vsem, da pridete do tega notranjega mira in da vaša bolečina počasi poneha in izgine….

AnjaD, takole nekako sem se sestavila jaz!
Njegova.mamica: tudi meni ni bilo do smeha, dolgo ne, pa sem si vedno v mislih ponavljala, da je mojim tem nekje za mavrico lepo, da niso sami, da jih čuva tudi moj oči in da bi si želeli videti nasmeh na obrazu svoje mamice! In počasi mi je uspelo iz narisanega nasmeha priti tudi do tistega iz srca!
In dali so mi veliko veliko srečnih trenutkov, ki jih je za veliko časa zasenčila žalost, a zdaj se lahko zazrem nazaj in pomislim na vse te srečne trenutke, UZ-je, brcike….

Nekatere rabimo manj, nekatere več časa, a čas prinese svoje, pusti mu čas!

lp
škrate

Ocitno sem jaz cudna, ker mi cas ne pomaga (razen se pretvarjati) in ker se ne morem potolaziti, da je njemu nekje tam lepo (tudi pri meni mu ne bi nic manjkalo), ne morem sprejeti, da ga ni tu, zal. Vem, da mi hocete dobro, da hocete pomagat..ampak meni ocitno ne pomagajo stvari, ki so vam pomagale. Zame ni tolazbe. Glede na to, da je bil moj sin zdrav in se je boril do zadnjega trenutka, in je umrl zaradi napake od nekoga..ne, jaz tega ne morem sprejeti.

Za 1plus1: a mi ti ne mores tukaj poslati zasebnega sporocila s tvojim mailom, pa ti tam odpisem? Ne bi rada tukaj javno pisala svojega maila.

Pozdravljene,
tudi jaz sem rodila nekaj mesecev nazaj … in odšla iz porodnišnice praznih rok. Kako naprej? Ne vem. Vsak dan sproti. Meni je po premnogih neprespanih nočeh, prejokanih tednih, nenehnih premišljevanj in vprašanj … en večer rekel mož – “Glej, dovolj je. Zdaj pa dovolj! Kar je bilo je za nama, čas je da greva naprej. Dovolj je.” In res, vsak teden greva prižgat svečko, to pa je tudi vse, to je najino žalovanje. Dovolj je bilo brisanja solz in pogovorov. Sprva sem bila nad njegovo izjavo šokirana, ampak mi je pomagala bolj kot karkoli. Seveda nikoli več ne bo kot je bil prej. Moja žalost je neizmerna, vendar živim pa še! Vsake toliko me spreleti tak grozen občutek kaj se je pravzaprav zgodilo, in s to črno piko na duši bom živela do konca svojih dni. Ampak živela bom, ker imam zlatega moža in čudovito družino bom živela zaradi njih. Žalost nikoli ne ugasne, ker ji vedno znova dajemo moč, tako kot ne ugasne ogenj na katerega vedno znova nalagamo polena. Zato je meni tisti možev odločen Dovolj je! tako zelo pomagal. Bil je hladen tuš za moj ogenj. Ne delujemo pa vsi enako in ni univerzalnega odgovora na tako pereče vprašanje.

še ena mamica dvojčic, ki sta šli med zvezdice… ja, je težko, zelo težko, a ženske smo močne… jaz sem se tolažila s tem, da sem si govorila kako hvaležna sem za neverjetno izkušnjo materinstva, vsak trenutek, ki smo jih preživeli skupaj, za vso radost, ljubezen in srečo, ki sta mi jo dali. vem, da sem po vsem tem boljši človek, bolj se zavedam, kaj je pomembno, v sebi nosim neizrekljivo bolečino, a tudi neko globoko veselje do življenja, kot ga imam zdaj in ga ne bi zamenjala za tistega prej. to je zdaj del mene, skoraj bi lahko rekla, da imam rada to bolečino, saj je le druga plat radosti in ljubezni, ki sem jo čutila ko sem bila noseča in jih pravzaprav čutim istočasno.
želim vama, da najdeta pot nazaj do veselja do življenja.

Tudi jaz, potem sta najina dva precej podobna:” Zdaj pa dovolj, naredi nekaj zase, jaz več ne zmorem moči za oba, prosim, jaz ne zmorem več!” je rekel meni…….in z mislijo na nasmeh, ki bi ga želeli videt moji otročki na mojem obrazu in njegovimi besedami sem se počasi začela pobirat!
Pomagalo mi je tudi pisanje tukajle gor….
Ni univerzalne rešitve, vsaka to doživlja in preživlja po svoje, na edinstven način, pa vendar kakšna beseda, misel, opis kako je katera preživela morda kdaj kateri pomaga!

Vse lepo vam želim
škratek