Življenje ni samo ravna pot, je tudi križišče poti s preiskušnjami
Leta 1993 se je zgodila prometna nesreča, v kateri sem izgubila moža, hčerkico in sinka. Sama sem preživela, a ker sem bila nekaj mesecev hospitalizirana, družine nisem mogla pospremiti na njihovo zadnjo pot. Brazgotine po številnih operacijah so se zarasle, bolečine so bile pozabljene, telesne! Duševne, nioli niso bile in nikoli ne bodo!
Zakaj živim? Čemu sem preizkušena na tako krut način? Leta so minevala, vprašanja ostajala globoko v meni. Občutek krivde, ker sem jaz hotela na pot ki nas je za vedno ločila, pa me razjeda in muči še danes. Posledica teh občutkov in nemoč me je pripeljala do stanja težke depresije, z zdravljenjem katere pa se spopadam danes.
Spoznala sem moža, ponovno sem se poročila. Rodila sta se nama dva sinova, ki pa sta še majha. Problemom pa še zdaleč ni kraja. Pred letom sem zbolela. Rak! Za mano sta dve operaciji, ostala sem brez maternice. Strahovi!! Zaprla sem jih vase, saj svojih bližnjih nisem hotela obremenjevati, a so me vse rane in bolečine pripeljale do tega, da sem poiskala strokovno pomoč. Begunje, oddelek B1, kognitivna vedenjska terapija! V krogu ljudi, terapevti in pacienti, ki se spopadajo s podobnimi problemi, sem končno lahko javno spregovorila o svoji preteklosti in bolečinah.
Ne iščem sočutja. Ta izpoved je rezultat mojega zdravljenja. To je pač moje življenje! Zavedanje tega je moj smisel življenja.
Draga Klavdija,
hude preizkusnje so za Tabo, nihce Ti jih ne privosci. Vendar je Tvoja javna izpoved velik, velik korak k dusevnemu okrevanju. Kognitivna vedenjska terapija je definitivno pomemben in uspesen korak k temu, da se clovek resnicno pobere. In ne samo, da si se zavedla, da potrebujes strokovno pomoc, izbrala (ali izbrali, ce ste jo skupaj s strokovnim osebejem) si pravo. Seveda pa zahteva popolno clovekovo sodelovanje in ni lahko. Pri Tebi je uspesen korak ze viden!
Govori, odpri se, ne tlaci vase. Mora na dan, da bo izgubilo intenzivnost! Ce ne zelis obremenjevati bliznjih, uporabi pot, ki so ji tokrat – izpovej se spletni javnosti. Tudi to je izpoved, prav enaka kot ce bi jo izpovedala fizicnim ljudem. Tudi tukaj smo zivi in nekateri se izpovedujemo tukaj. In na veliko zacudenje, tukaj so ljudje, ki se odzivajo. Torej se izpovedujemo resnicnim ljudem, ne nekam v prazno. In to se ni vse. Tukaj so ljudje, ki snujejo vsak svojo zivljenjsko zgodbo, ljudje, ki prezivljamo bolecine. Za vsakega je njegova huda, ob izpovedi drugih se bodrimo in hrabrimo. Prej mislimo, da je doletelo samo nas in kako vecina drugih zivi srecno. Pa ni cisto tako. Vsak nosi svoj kriz, ki je velik “samo” toliko, kot prenesemo.
Draga Klavdija, zelim Ti dober napredek pri Tvoji terapiji, javi se se kaj in vedi, da nisi sama. Tudi jaz sem poiskala pomoc pri enaki terapiji, moram priznati, da se pocasi pobiram. Pocasi, pa vendarle se. In to me veseli. Kdo bi si mislil, kaj clovek potem veseli… Le pogumno dalje in naprej, si na pravi poti.
Manja*
Klavdija….Življenje teče naprej,misliti je treba za prihodnost,nikakor pa ne pozabi preteklosti.Otrok,ki sta zaspala-sedanja otroka ne bosta nadomestila!Posveti se “novi,resnični” družini,ki jo imaš.Verjamem,da je zanje vredno živeti.Otroci in prav tako mož te potrebujejo,to naj ti bo prva misel zjutraj,ko se zbudiš!!!Prav tako tudi ti potrebuješ njih!
Pojdi na grob in se zjoči…..če me vzameš s seboj,bom jokala tudi jaz….
Solze so kot vihar, po njem je človek vedno mirnejši.